Pakistanska ustava (1973): nastanek, vsebina in pomen

Pregled pakistanske ustave (1973): nastanek, ključne vsebine in politični pomen — parlamentarni sistem, islamska opredelitev, pravice, avtonomija provinc in vpliv na sodstvo.

Nastanek ustave (1972–1973)

Po vojni leta 1971 je bila ena od najnujnejših nalog nove zvezne vlade priprava nove pisne ustave. Ko je bilo končno odpravljeno izredno stanje, je bila aprila 1972 sklicana zvezna skupščina, sestavljena na podlagi izida volitev leta 1970 v nekdanji vzhodni in zahodni Pakistan. Ustanovljen je bil ustavni odbor z zastopniki iz različnih strank in provinc. V odboru so se pojavila nesoglasja glede temeljnih vprašanj — ali naj država sprejme parlamentarni ali predsedniški sistem, v kolikšni meri naj ima vsaka provinca avtonomijo ter kakšen naj bo položaj islama v ustavi.

Ustavni odbor je potreboval približno osem mesecev in 10. aprila 1973 predložil svoje poročilo. Osnutek ustave je zvezna skupščina sprejela (324 članov nacionalne skupščine in senat sta potrdila sprejem) in je začela veljati 14. avgusta 1973. Zulfikar Ali Bhutto je istega dne postal predsednik vlade (prime minister). Ustava iz leta 1973 je pomenila vrnitev k parlamentarnemu sistemu po izkušnji s predsedniškim sistemom iz ustave 1962 in je bila pripravljena in sprejeta z demokratično izvoljeno skupščino, kar ji je dalo večjo legitimnost.

Glavne značilnosti ustave iz leta 1973

• I. Pakistan je zvezna republika s parlamentarnim sistemom vladanja. Predsednik vlade (prime minister) je vodja izvršne oblasti in ga izvoli večinska stranka v spodnjem domu (Narodni sklic).
• II. Ustava poudarja poseben položaj islama kot državne religije; predsednik vlade in predsednik države morata biti muslimana.
• III. Država se razglasi za Islamsko republiko.
• IV. Za spreminjanje ustave so predvidene strožje večine: za določene vrste sprememb je potrebna dvotretjinska večina v spodnjem domu in večina v zgornjem domu (senatu).
• V. Temeljne človekove pravice so zagotovljene, vendar z določbo, da se lahko te pravice omejijo z razumnimi omejitvami, ki jih določa zakon.
• VI. Vrhovno sodišče in višja sodišča so pooblaščena za varstvo temeljnih pravic in za presojo skladnosti zakonov z ustavo.
• VII. Predsednik države na splošno deluje v skladu z zavezujočim nasvetom predsednika vlade; mnogi predsedniški ukrepi morajo biti sopodpisani s strani predsednika vlade, kar poudarja ceremonialno naravo predsednika v parlamentarnem sistemu.
• VIII. Senat (zgornji dom) je zasnovan tako, da ščiti interese provinc; senatorje večinoma izvolijo zakonodaje provinc oziroma jih ti izberejo, senata pa ni mogoče razpustiti s strani centralne vlade.
• IX. Ustava priznava možnost razglasitve izrednih razmer, ko lahko zvezna vlada sprejema začasne ukrepe ali začasno omejuje določene svoboščine — praksa takšnih pooblastil je bila v zgodovini Pakistana predmet polemik in zlorab.
• X. Uradni jezik države je določen kot urdu; hkrati so priznane tudi druge jezike in predvidene so prehodne določbe glede njihove uporabe v upravi in izobraževanju.
• XI. V ustavi je poudarek na poučevanju islama in pouku svetega Korana v šolah, pri čemer je izobraževanje z versko vsebino predvideno kot del nacionalne politike.
• XII. Kot zvezna islamska država Pakistan razmeji področja pristojnosti med zvezno vlado in provincami; mnoge preostale pristojnosti so namenjene provincialnim vladam, da se zagotovi več avtonomije.

Pomen in nadaljnji razvoj

Ustava iz leta 1973 je bila pomemben korak k stabilizaciji političnega sistema in krepitvi parlamentarne demokracije v Pakistanu. Dodelila je večjo vlogo provincam (kar je bilo še posebej pomembno po razpadu sheme »ena enota«) in vzpostavila mehanizme za varstvo pravic ter institucionalno ravnovesje med vejami oblasti.

V praksi pa je bila ustava večkrat suspendirana ali spremenjena med obdobjem vojaških vlad (zlasti med letoma 1977 in 1985 pod generalom Zia-ul-Haqom). Po vrnitvi k civilni oblasti je bila ustava večkrat amandirana; nekatere od teh sprememb (vključno z amandmaji v času vojaške vladavine) so okrepile predsedniške pooblastila in uvedle elemente „islamizacije“ zakonodaje. V zadnjih desetletjih so bili sprejeti pomembni amandmaji, ki so spreminjali razmerje moči med zvezno vlado in provincami — najbolj opažen je 18. amandma (2010), ki je med drugim zmanjšal nekatere predsedniške pooblastila in okrepljal avtonomijo provinc.

Ustava iz leta 1973 tako ostaja temeljni ustavni okvir Pakistana, čeprav se je skozi čas spreminjala in je njena uveljavitev v praksi odvisna od političnih okoliščin. Njena glavna dosežka sta bila vrnitev k parlamentarnemu sistemu in strukturiran pristop k priznavanju vloge islama v javnem življenju, hkrati pa je nenehno prizadevanje za uravnoteženje centralne oblasti in pravic provinc ostalo osrednja tema pakistanske politike.

Vprašanja in odgovori

V: Katera je bila ena izmed najbolj nujnih nalog nove vlade?

V: Kdaj je bilo odpravljeno vojno stanje?

V: Kako je bila sestavljena skupščina?

V: Kdo je sestavljal ustavni odbor?

V: Katera nesoglasja so se pojavila v odboru?

V: Koliko časa so potrebovali, da so predložili svoje poročilo?

V: Na kateri datum so predložili svoje poročilo?

Išči po črki