Poplave v Pakistanu 2010: vzroki, obseg škode in humanitarne posledice

Poplave v Pakistanu 2010: poglobljen pregled vzrokov, obsega škode in humanitarnih posledic ter vpliva na 20 milijonov ljudi z analizami in pričevanji.

Poplave v Pakistanu leta 2010 so se začele konec julija 2010 zaradi močnega monsunskega deževja v pakistanskih regijah Khyber Pakhtunkhwa, Sindh, pakistanski Punjab in Balochistan ter prizadele porečje reke Indus. Pod vodo je bila približno petina celotnega pakistanskega ozemlja, to je približno 796.095 kvadratnih kilometrov (307.374 kvadratnih milj). Po podatkih pakistanske vlade so poplave neposredno prizadele približno 20 milijonov ljudi, večinoma zaradi uničenja premoženja, sredstev za preživljanje in infrastrukture; število smrtnih žrtev ocenjujejo na približno 1.900–2.000 ljudi.

Vzroki poplav

Glavni vzrok so bila izredno intenzivna in dolgotrajna monsunska padavina, ki je presegla običajne kapacitete rečnega sistema Indusa. Dogodek je bil okrepljen z več dejavniki:

• Neobičajno močan monsun in meteorološke anomalije (vplivi, povezani s sezonskimi vzorci, kot je bil pojav La Niña), ki so prinesli velike količine padavin v kratkem času.
• Geomorfološke značilnosti porečja Indusa, kjer številne reke in pritoki hitro naberejo tokove iz goratih območij v severu države.
• Človeški dejavniki, kot so neurejeno poselitveno širjenje v poplavnih območjih, izsekavanje gozdov v zaledju in slaba urejenost vodnega gospodarstva ter nezadostna infrastruktura za odvajanje velikih vodnih količin.
• Klimatske spremembe so povečale verjetnost ekstremnih vremenskih dogodkov, kar je verjetno prispevalo k večji intenzivnosti padavin.

Obseg škode

• Izgube človeških življenj: ocenjuje se okoli 1.900–2.000 umrlih.
• Prizadeti ljudje: približno 20 milijonov ljudi je bilo prizadetih, med njimi več milijonov začasno razseljenih ali brez dostopa do osnovnih storitev.
• Uničena infrastruktura: poplave so uničile ali poškodovale ceste, mostove, železniške povezave, električne in vodovodne sisteme, šole in zdravstvene ustanove, kar je močno oviralo oskrbo in reševalne napore.
• Kmetijstvo in živinoreja: velike površine kmetijskih zemljišč so bile uničene, pridelek izgubljen, ogromne izgube živine in semen so povzročile dolgoročno tveganje za prehransko varnost.
• Gospodarska škoda: škoda je bila ocenjena na milijarde ameriških dolarjev; posledice so prizadele nacionalno gospodarstvo in prizadele revnejše skupine, katerih sredstva za preživetje so izginila.

Humanitarne posledice

Posledice so bile tako neposredne kot dolgotrajne:

• Zdravje: razširile so se bolezni, ki jih prenaša voda (driska), malarija in dihalne okužbe; motena je bila oskrba z zdravstvenimi storitvami in cepljenji otrok.
• Prehranska varnost: zaradi uničenja pridelkov in sredstev za preživetje se je povečalo tveganje lakote in podhranjenosti, zlasti pri otrocih.
• Izobraževanje: zaprtje šol in uničenje šolskih objektov je povzročilo prekinitve v izobraževanju na dolgi rok.
• Družbene posledice: družine so bile razdeljene, mnogi so izgubili dokumente, lastnino in vire dohodka; posebej ranljive so bile ženske, otroci in starejši.

Reakcija in mednarodna pomoč

Reakcija je vključevala ukrepe pakistanske vlade, vojske in policije ter široko mednarodno humanitarno pomoč, ki so jo zagotovile Združeni narodi, nevladne organizacije in posamezne države. Glavne potrebe v prvih mesecih so bile:

• iskanje in reševanje, prevoz in začasno nastanitev prizadetih;
• zbiranje in dostava hrane, čiste vode, sanitarne opreme in zdravstvene pomoči;
• cepljenja in nadzor nad izbruhi bolezni;
• pomoč pri obnovi pridelkov, semen in osnovnih sredstev za preživetje.

Pomembni izzivi so bili težka dostopnost poplavljenih območij, poškodovana infrastruktura, logistične ovire in potreba po koordinaciji velikih količin pomoči.

Dolgotrajni učinki in ukrepi za zmanjševanje tveganja

Poplave so poudarile potrebo po celostnem pristopu k upravljanju voda in pripravljenosti na naravne nesreče. Med dolgoročnimi ukrepi so bili načrti in investicije v:

• izboljšane sisteme zgodnjega opozarjanja in meteorološkega spremljanja;
• ureditev rečnih korit, nasipov in poplavnih zadrževalnikov ter trajnostno upravljanje povodij;
• obnova in krepitev kritične infrastrukture (ceste, mostovi, zdravstveni domovi, šole) z upoštevanjem odpornosti na poplave;
• programi za obnovo kmetijskih virov, varovanje tal in reforestracijo v zalednih območjih;
• izboljšanje urbanega načrtovanja ter omejevanje gradnje na območjih z velikim tveganjem poplav.

Poplave v Pakistanu leta 2010 so bile med največjimi humanitarnimi krizami v sodobni zgodovini države. Poleg takojšnje škode so odprle dolgotrajne vprašanja glede prilagajanja na podnebne spremembe, upravljanja vodnih virov in socialne varnosti najbolj ranljivih skupin prebivalstva.

Išči po črki