Benito Jerónimo Feijoo: španski razsvetljenski menih, esejist in skeptik
Benito Jerónimo Feijoo y Montenegro (8. oktober 1676 – 26. september 1764) je bil galicijski benediktinski menih, učenjak in eden vodilnih glasov španskega razsvetljenstva. Znamenit je po prizadevanjih za širjenje znanstvenega mišljenja v Galiciji in Španiji nasploh ter po kritičnem pregledu vraževerij, praznoverja in zastarelih prepričanj.
Življenjepis
Rodil se je v Casdemiru in se pri 12 letih pridružil benediktincem, ki so ga poučevali v Galiciji, Leónu in Salamanki. Po študiju je poučeval teologijo in filozofijo na univerzi v Oviedu, kjer je preživel večino odraslega življenja in kjer je tudi umrl. Feijoo je v Salamanki in na univerzi v Oviedu pridobil temeljito klasično izobrazbo ter kasneje postal cenjen predavatelj in pisec.
Delo in glavne publikacije
Feijoo je najbolj znan po dveh obsežnih zbirkah esejev, ki so bile namenjene širši bralni javnosti:
- Teatro crítico universal (1726–1739) — zbirka esejev, v katerih je obravnaval raznolike teme: naravoslovje, medicino, pravne in izobraževalne zadeve, pa tudi družbene navade in praznoverja. Feijoo je v teh besedilih kombiniral učeno znanje s prizemljenim, praktičnim pristopom in skušal bralcem približati empirijo ter zdravorazumsko presojanje.
- Cartas eruditas y curiosas — serija pism in člankov, v katerih je nadaljeval kritično preiskovanje običajev, predsodkov in srednjeveških razlag sveta; besedila so bila pisana v bolj pogovornem tonu in pogosto namenjena širšemu krogu bralcev.
Miselnost in metoda
Feijoo je zagovarjal uporabo izkustvenega preverjanja (empirije) in kritičnega razuma. Nasprotoval je poveličevanju praznoverij, astrologije, alkimije in nekaterih zastarelih učenj, ki so temeljila na avtoriteti namesto na opazovanju in preizkusu. V svojih esejskih je pogosto izpostavljal potrebo po izobraževanju, boljšem razumevanju naravnih pojavov in reformah v šolstvu, da bi v družbi zmanjšal vpliv predsodkov in samovoljnih razlag narave.
Stil in cilj
Feijoo je pisal jasno in dostopno, pogosto z didaktičnim tonom, kar je pripomoglo k razširitvi razsvetljenskih idej iz akademskih krogov v širšo javnost. Njegov namen ni bil zgolj teoretično nasprotovanje tradiciji, temveč praktično izboljšanje družbenega vedenja in razumevanja sveta skozi razumno presojanje in preverjanje dejstev.
Priljubljene teme in primeri skepticizma
Med pogostimi temami so bile medicina (kritika zdravniških nepreverjenih praks), ljudska vraževerja, čudeži, mistične razlage pojavov ter zgodovina in literatura, čeprav je Feijoo plodno črpal tudi iz sodobnih znanstvenih spoznanj. Feijoo je znan tudi po anekdotah, ki ilustrirajo njegov skepticizem. Ena taka zgodba, ki jo je kasneje povzel Julio A. Feijoo, eden od njegovih potomcev, opisuje, kako je Feijoo menil, da je "obsedenost" pogosto psihološkega izvora. Ko so ga pozvali, naj opravi eksorcizem, je pri lažnem izvajanju bral iz Bocacciovega dela Dekameron. Po branju latinskih vrstic se je domnevno "obsedeni" umiril in izjavil, da ni bil pod vplivom demonov — tak dogodek je Feijoo uporabil kot primer, da lahko sugestija in pričakovanje ustvarita navidezne nadnaravne simptome.
Vpliv in zapuščina
Feijoo je pomembno prispeval k širjenju razsvetljenskih idej v španskem prostoru. Njegova dela so spodkopavala avtoritarne in nepreverjene trditve in spodbujala zanimanje za naravoslovje ter kritično misel. Čeprav ni bil radikalen reformator politike, je z vplivom na miselnost učencev, intelektualcev in širše javnosti pripomogel k postopnemu spreminjanju odnosov do znanja in izobraževanja v 18. stoletju.
Zaključek
Benito Jerónimo Feijoo ostaja v zgodovini kot simbol umirjenega, razumsko utemeljenega napredka: menih, ki je uporabljal učeni dialog in empirično naravnanost, da bi razbijal mite in spodbujal kritično razmišljanje. Njegova dela so pomemben vir za razumevanje začetkov razsvetljenstva v špansko-galicijskem prostoru in še danes zanimajo zgodovinarje, filozofe in strokovnjake za zgodovino znanosti.
Vprašanja in odgovori
V: Kdo je bil Benito Jerónimo Feijoo y Montenegro?
O: Benito Jerónimo Feijoo y Montenegro je bil galicijski neoklasicistični menih in učenjak, znan po spodbujanju znanstvene misli v Galiciji in Španiji.
V: Kje je študiral?
O: Študiral je v Galiciji, Leónu in Salamanki ter pozneje poučeval teologijo in filozofijo na univerzi v Oviedu.
V: Katera so njegova dela?
O: Njegovi dve znameniti zbirki esejev v več zvezkih, Teatro critico universal (1726-1739) in Cartas eruditas y curiosas, zajemata različne teme, od izobraževanja, prava, medicine do vraževerij in ljudskih verovanj.
V: O kakšnih temah je pisal oče Feijoo?
O: Oče Feijoo je pisal o naravoslovju in razbijanju mitov. Zelo se je zanimal tudi za naravoslovje in veliko njegovih esejev se dotika tem, povezanih s to tematiko.
V: Kako je oče Feijoo dokazal, da je demonska obsedenost psihološki pojav?
O: Da bi dokazal, da je demonska obsedenost bolj posledica sugestibilnosti kot česa drugega, je oče Feijoo na "obsedenem" subjektu izvedel lažni eksorcizem z branjem iz Bocacciovega Dekamerona. Ko je slišal latinske vrstice, se je "obsedeni" umiril in izjavil, da ni pod vplivom demonov.
V: Kdaj se je rodil oče Feijoo?
O: Oče Feijoo se je rodil 8. oktobra 1676 v Casdemiru.
