Theodore John "Ted" Kaczynski (rojen 22. maja 1942 v Evergreen Parku, Illinois) ameriški matematik in storilec znan kot Unabomber. Med letoma 1978 in 1995 je po ZDA izdeloval in pošiljal doma narejene bombe, s katerimi je ubil tri ljudi in ranil 23 drugih. Njegova dejanja so bila usmerjena proti posameznikom in institucijam, ki so bili povezani s sodobno tehnologijo in industrijsko družbo.
Otroštvo in izobraževanje
Kaczynski se je rodil in odraščal v Evergreen Parku v Illinoisu, predmestju Chicaga. Pokazal je zgodnje akademske sposobnosti in je pri 16 letih vpisan na univerzo Harvard, kjer je pridobil dodiplomski naziv iz matematike. Pozneje je doktoriral na Univerzi v Michiganu. Leta 1967 je pri 25 letih postal docent na Kalifornijski univerzi v Berkeleyju, vendar je po približno dveh letih zapustil akademski svet in odšel živeti bolj osamljeno življenje.
Življenje v Montani in radikalizacija
Leta 1971 se je preselil v odmaknjeno kočo brez elektrike in tekoče vode v Lincolnu v Montani. Tam je živel pretežno sam, se ukvarjal z gozdarstvom in veščinami preživetja ter postopoma razvijal skrajne kritike proti industrijski družbi in tehnologiji. Njegove ideje so povzete v spisu, znanem kot "Industrial Society and Its Future" (pogosto imenovan Manifest Unabomber), v katerem je zagovarjal, da tehnološki napredek vodi v izgubo svobode in človeške avtonomije.
Bombni napadi in kampanja UNABOM
Med letoma 1978 in 1995 je Kaczynski poslal ali namestil vsaj 16 bomb na različne tarče, med drugim na univerze, letalske družbe in druge posameznike, za katere je menil, da prispevajo k tehnološkemu razvoju. Ta serija napadov je privedla do treh smrtnih žrtev in 23 ranjenih. Zvezna preiskava, znana kot preiskava UNABOM (ime izhaja iz "UNiversity and Airline BOMber"), je trajala več let in vključevala širok spekter forenzičnih in profilnih metod, vendar so preiskovalci sprva naleteli na velike težave pri identifikaciji storilca.
Manifest, objava in identifikacija
Aprila 1995 je Kaczynski poslal dopis časopisu The New York Times (in sorodnim medijem), v katerem je zahteval objavo svojega eseja, obljubljajoč, da bo prenehal z napadi, če bodo njegov manifest objavili v celoti. Po večmesečnih razpravah sta The New York Times in Washington Post 19. septembra 1995 objavila manifest. Objava je sprožila pozornost javnosti in strokovnjakov, med drugim je brat Kaczynskega, David, prepoznal nekatere slogovne in vsebinske podobnosti s pisnim delom svojega brata in obvestil FBI.
Arešt in sojenje
Kaczynskega so aretirali v njegovi koči 3. aprila 1996, potem ko je FBI odgovoril na informacijo njegovega brata policijo. V koči so našli gradivo in dokaze, ki so povezovali Kaczynskega z bombnimi napadi. Po aretaciji je potekal sodni postopek, v katerem je bila obravnava njegovo duševno stanje ena izmed ključnih tem; branilci so sprva nameravali uveljavljati nespametnošcino (insanity), vendar je Kaczynski leta 1998 sklenil sporazum o priznanju krivde, s čimer je preprečil možnost smrtne kazni. 22. januarja 1998 je uradno priznal krivdo za svoje zločine in bil obsojen na dolgotrajne zaporne kazni brez možnosti pogojnega izpusta.
Zapornost in razprave o motivih
Kaczynski je zaslišan kot zapornik v zaporu ADX Florence v okrožju Fremont v Koloradu, za najstrožje varovane zapornike. Njegova kampanja in manifest sta sprožila široko javno in strokovno razpravo o mejah aktivizma, nasilju in vplivu tehnologije na družbo. Strokovnjaki za duševno zdravje so se različno izražali glede njegovega duševnega stanja — nekateri so poudarjali simptome paranoidne motnje, drugi pa so opozorili na politične in filozofske racionale v njegovem pisanju. V vsakem primeru so njegova dejanja povzročila smrtne žrtve in velike travme žrtev ter njihovih družin, njegove ideje pa so po obsežni medijski pozornosti ostale predmet javnih polemik.
Zapustina
Primer Theodoreja Kaczynskega ostaja v javnem spominu kot primer skrajne nasprotne reakcije na modernizacijo in tehnologijo, obenem pa kot primer dolgotrajne in zahtevne forenzične preiskave. Manifest in primer sta vplivala na raziskave o radikalizaciji, pisanju profila storilcev in dialogu o tem, kako družba obravnava tehnološki razvoj in njegove družbene posledice.