Družba svetega Pija X. je bratovščina duhovnikov s tradicionalističnimi pogledi. Marcel Lefebvre, francoski duhovnik, jo je ustanovil v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ker je menil, da je drugi vatikanski koncil opustil mnoge od teh tradicij. Nasprotuje številnim spremembam, ki jih je uvedel drugi vatikanski koncil, zlasti v pogledih na liturgijo (preoblikovanje maše), odnose z nekatere drugimi verskimi skupnostmi in nekaterim teološkim premislekom o verski svobodi in ekumenizmu. Družba poudarja ohranitev klasične rimske liturgije (t. i. tridentske ali »trdnična« maša po Misalu iz leta 1962), poostreno katehezo in ohranjanje cerkvenih običajev ter duhovne discipline, kakršne so bile pred koncilom.
Razvoj in organizacija
Družba ima svoje semenišče v Écône (Švica) in deluje v številnih državah z mrežo kapel, šol in duhovnih središč. Njeni člani so običajno posvečeni v duhovnike in delujejo predvsem pri obhajilu tradicionalne liturgije, duhovnem svetovanju in izobraževanju. Organizacijsko gre za redovno bratovščino z lastno hierarhijo, škofi in duhovniki, vendar brez običajnih javnih pooblastil, ki jih podeljuje Sveta Stolica za družbe apostolskega prava ali redove v polnem kanoničnem okviru.
Spori in kanonične posledice
V sredini sedemdesetih let Družba ni več imela uradnega kanoničnega mandata ali splošnega papeškega priznanja. Najhujši spor je nastopil leta 1988, ko je Marcel Lefebvre kljub odpovedim in svarilom posvetil štiri škofe brez odobritve papeža. Ta dejanja so po razlagi kanoničnega prava privedla do samodejnega (latae sententiae) izobčenja posvečevalcev in posvečenih, ki je bilo javno potrjeno s strani Svetega sedeža. Lefebvre je umrl leta 1991.
V nadaljevanju so bili izvedeni različni pogovori med predstavniki Družbe in Vatikanom. Leta 1988 je papež Janez Pavel II. izdal pismo in ustanovil Pontificium Institutum Ecclesia Dei z namenom sprejema vernikov in duhovnikov, ki so želeli ostati pri tradicionalni liturgiji, v občestvu s Svetim sedežem. Nekateri člani, ki so nasprotovali dejanjem Lefebvra, so ustanovili ločena združenja (npr. Fraternitas S. Petri), ki so ostala v polnem občestvu s Cerkevjo in so bila kasneje uradno priznana.
Razveljavitev izobčenja in kasnejši koraki
Padec v odprt konflikt se je zmanjšal z odločitvijo papeža Benedikta XVI., ki je januarja 2009 razveljavil ekskomunike, podeljene štirim škofom, posvečenim leta 1988. Ta poteza je bila namenjena olajšanju dialoga in iskanju poti k boljšemu kanoničnemu ureditvi, vendar ni pomenila popolne rehabilitacije Družbe ali priznanja kot redne kanonične strukture znotraj Cerkve. Razveljavitev izobčenja je bila sprejeta z mešanimi odzivi: nekateri so jo razumeli kot korak k spravi, drugi pa so opozarjali na težave zaradi izrečenih spornosti nekaterih posameznikov (npr. izjav nekaterih članov, ki so privedle do javnih obtožb antisemitizma).
V zadnjih letih so bili sprejeti dodatni pastoralni ukrepi, ki so olajšali dostop vernikov do zakramentov, kadar sodelujejo z duhovniki Družbe. Papež Frančišek je med Jubilejnim letom usmiljenja podelil škofom pooblastilo, da duhovnikom Družbe podelijo pristojnosti za veljavno in licitno odpuščanje grehov, in to dovoljenje je bilo pozneje razširjeno. Poleg tega so bili sprejeti postopki, da so poroke, ki jih sklenejo pri duhovnikih Družbe, v določenih pogojih priznane s strani lokalnih cerkvenih oblasti.
Pravni in pastoralni status danes
Na kanoničnem nivoju je položaj Družbe še vedno »neurejen« oziroma nerazrešen: Družba se je večkrat pogajala s Svetim sedežem, vendar polne integracije ali posebnega priznanja (npr. kot osebna prelatura ali kongregacija) še ni. FSSPX trdi, da ostaja znotraj katoliške tradicije in da si prizadeva za spravo, Vatikan pa ostaja previden in poudarja potrebo po jasnem dogovoru glede učiteljstva, poslušnosti in priznanja papeške avtoritete.
Kontroverzije in javno mnenje
Družba je predmet tako teoloških kot političnih in moralnih kritik. Nasprotniki izpostavljajo:
- ostro kritiko Drugega vatikanskega koncila in zavračanje nekaterih njegovih sklepov;
- izjave in stališča nekaterih članov, ki so povzročila obtožbe o antisemitizmu ali negiranju zgodovinskih dejstev;
- kanonično-neurejeno delovanje in posledične pastoralne težave za vernike, ki obiskujejo njihove obrede.
Pristaši pa poudarjajo pomen liturgične kontinuitete, globoke duhovnosti in posvetitve tradicionalnim oblikam bogoslužja in katoliške vere.
Zaključek
Družba svetega Pija X. ostaja ena najbolj znanih in hkrati najbolj spornjih tradicionalističnih skupin znotraj širše katoliške sfere. Njena prisotnost izziva vprašanja o mejah liturgične svobode, kanonične avtoritete in načinu, kako Cerkev uravnava različnost v veri in praksi. Dialog med Družbo in Svetim sedežem traja in vključuje tako teoločna vprašanja kot konkretne pastoralne rešitve za vernike, ki se udeležujejo njenih obredov.