Can-can (pogosto zapisano tudi cancan) je energičen in akrobatski ples iz glasbenih dvoran, ki ga običajno izvaja zbor plesalk ob oblačilih z več plastmi kril, spodnjicami in nogavicami. Izrazil se je kot provokativna in živahna točka v pariškem nočnem življenju 19. stoletja, še posebej v obdobju drugega francoskega cesarstva in poznega fin de siècle.

Zgodovina

Can-can se je razvil v plesnih dvoranah nižjega razreda v pariškem predelu Montparnasse že okoli leta 1830 kot divji in kolektivni ples, pogosto v obliki galopa ali hitrega ritmičnega koraka družbe in plesalcev. V naslednjih desetletjih je ples prešel v glasbene dvorane višjega ranga, kot so bile balne in kabareti, ter postal del repertoarja priljubljenih prizorišč, kamor so spadale tudi znane ustanove 19. stoletja. V devetdesetih letih 19. stoletja so se pojavile profesionalne zvezde kankana, med njimi znameniti imeni La Goulue in Jane Avril, ki sta bili dobro plačani za nastope v Moulin Rougeu in drugod.

Značilnosti plesa

Can-can je znan po energičnih, sinkopiranih gibih in akrobacijah. Med najpogostejšimi elementi so:

  • visoki brci (grand battement), kjer plesalke dvignejo nogo zelo visoko, pogosto nad pas;
  • razdiralne razširitve krila in hitro dviganje oblek, s čimer se razkrijejo večplastne spodnjice in okrašene spodnje plasti;
  • kolektivne linije, sinkronizirani gibi, vrtenja, prevračanja in celo rolanje po odru;
  • akrobatski elementi, kot so razpoke (splits), premetavanja in kartveli;
  • igriv, včasih provokativen odnos do občinstva — kankanski nastopi so namerno provokativni, kar je ples v 19. stoletju pogosto delalo kontroverznega.

Plesalke so nosile večplastna krila, korzete, spodnje krinoline in pogosto nogavice z elastikami; v določenih obdobjih so bile modne tudi temne (črne) nogavice. Kostumi so bili zasnovani tako, da omogočajo dramatično razkrivanje spodnjih plasti in poudarjajo gib, dinamiko in tempo plesa.

Glasba

Melodija, ki se najpogosteje povezuje s kankanom, je znani "Galop infernal" iz opere Orfej v podzemlju (Jacques Offenbach). Ta hitri, ritmični galop je pogosto poenostavljena in aranžirana različica, ki se uporablja v glasbenih dvoranah in kabaretih. V rajišči so kankan igrali v različnih izvedbah — od orkestrskih aranžmajev do bolj prizemljenih izvedb na harmoniko ali klavir — odvisno od prizorišča in razpoložljivosti glasbenikov.

Moulin Rouge in znane plesalke

Pariški kabaret Moulin Rouge je postal simbol kankana — tam so nastopale nekdanje zvezde in plesalke, ki so oblikovale podobo plesa v javnosti. Med najbolj znamenitimi izstopata La Goulue (Louise Weber), znana po drznih nastopih in sposobnosti pritegniti množice, ter Jane Avril, ki je prispevala k stilizaciji in popularizaciji plesa kot del kabaretskega repertoarja. Nastopi so plesalkam pogosto omogočili višji zaslužek in javno prepoznavnost v času, ko so bile ženske v profesionalnih vlogah še redke.

Sprejem in dediščina

Can-can je bil v 19. stoletju pogosto predmet moralne polemike in cenzure zaradi svoje eksplicitnosti in nagajivega odnosa do spolnosti. Hkrati pa je ples odpiral priložnosti za socialno mobilnost plesalk in postal prepoznaven element pariške kulture. V 20. in 21. stoletju je bil can-can deležen številnih ponovnih vzponov — v revijah, muzikalih, filmih in turističnih predstavah. Danes ga še vedno izvajajo v restavracijah in kabaretih, najbolj znano turistično prizorišče pa ostaja Moulin Rouge, kjer se izvaja scenska in turistična različica kankana, prilagojena sodobnemu občinstvu.

Can-can tako ostaja simbol energične in včasih provokativne zabave iz obdobja pariškega kabareta, hkrati pa pomemben del kulturne dediščine evropskega odrskega plesa.