Dalmatinščina je izumrli romanski jezik, ki so ga zgodovinsko govorili ob vzhodni obali Jadranskega morja v Dalmaciji. Razvil se je iz vulgarnolatinskega korpusa, zato ga uvrščajo med romanske jezike; njegovo mesto znotraj romanske družine je predmet razprav, pogosto ga povezujejo z italskimi (italo-dalmatskimi) narečji zaradi geografskih in jezikovnih stikov. V srednjem veku in pozneje se je število govorcev postopoma zmanjšalo zaradi demografskih in političnih sprememb, širjenja hrvaškega (slovanskega) prebivalstva ter vpliva beneškega/italijanskega jezika. V različnih krajih je izumrtje nastopilo v različnih obdobjih — nekatere oblike so preživele do 18. ali celo 19. stoletja.

Dialekti in ohranjeni viri

Od različnih dalmatinskih narečij sta za jezikoslovno preučitev ohranjena predvsem narečji Veglie (italijansko Vegliot; otok Krk) in Raguse (Dubrovnik). Iz ostalih lokalnih oblik so znani le posamezni toponimi, iztočnice in kratke besedne zveze, zato je zgodba jezika večinoma rekonstruirana iz zelo omejenih virov.

Matteo Bartoli in Tuone Udaina

Leta 1897 je znanstvenik Matteo Bartoli, sam poreklom iz bližnje Istre, obiskal enega izmed zadnjih govorcev dalmatinščine, znanega kot burburja Tuoneja Udaina (italijansko Antonio Udina), da bi zabeležil njegov govor. Bartoli je zapisal približno 2800 besed, številne zgodbe in pripovedi iz Udainovega življenja ter druge jezikovne podatke; ti zapisi so ključni za razumevanje besedišča, fonologije in slovnice jezika. Bartoli je svoja dognanja najprej predstavil v italijanščini, nato pa je leta 1906 izšel tudi njegov nemški prevod (Das Dalmatische). Izvorni italijanski rokopisi so bili dolgo časa izgubljeni; ponovno so jih prevedli in objavili šele leta 2001, kar je omogočilo nove preglede in interpretacije.

Tuone Udaina je postal simbol izumrtja jezika: le eno leto po Bartolijevem obisku, 10. junija 1898, je pri 74 letih nesrečno umrl v eksploziji pri cestnih delih, s čimer je izginila zadnja znana oseba z izvorno tekočnostjo v dalmatinščini. Čeprav so nekatere starejše osebe v okolici morda poznale posamezne besede ali izraze, ni ostal noben dokumentiran primer naravnega večgeneracijskega prenašanja jezika.

Jezikovne značilnosti in vplivi

Dalmatinščina je obdržala veliko latinskih korenin, vendar jo je močno oblikoval stik s sosednjimi jezikovnimi skupnostmi. V besedišču in fonetiki se kažejo vplivi beneške/italijanske oblasti ter hrvaških (južnoslovanskih) jezikov. Zaradi omejenosti virov je natančna rekonstrukcija slovničnih in zvočnih sistemov deloma posredna in temelji na Bartolijevih zapisih, primerjavah z drugimi romanskimi jeziki ter analizah ohranjenih toponimov in patronimov.

Pomen in nadaljnje raziskave

  • Dalmatinščina je pomemben vir za razumevanje zgodnjega razvoja romanskih jezikov na Jadranu in stikov med romanskimi in slovanskimi skupnostmi.
  • Bartolijevo delo ostaja temeljna dokumentacija; njegovi zapisi se še vedno preučujejo, digitalizirajo in primerjajo s sorodnimi viri.
  • V regionu so ohranjeni ostanki dalmatinskega leksika v narečjih, toponimih in priimkih, kar omogoča nadaljnje jezikovno-historijske raziskave.

Zaključek

Danes je dalmatinščina izumrla kot živi jezik, vendar njeni ostanki in dokumenti predstavljajo pomembno gradivo za zgodovino romanščine, jezikovne stike na Balkanu in študij jezikovnih sprememb. Kljub temu da so viri razmeroma skopi, delo raziskovalcev, kot je bil Matteo Bartoli, ter sodobne analize pomagajo ohranjati znanje o tem enkratnem jezikovnem pojavu.