DSL (Digital Subscriber Line, včasih tudi imenovan Digital Subscriber Loop) je tehnologija za prenos podatkov po parici bakrene telefonske linije. Namesto da bi uporabili isto frekvenčno območje kot govorni signal, se pri DSL za prenos podatkov izkoristijo višje frekvence, zato sta hkrati lahko omogočena telefoniranje in prenos podatkov po isti liniji.

Kako deluje

Telefonske linije prenašajo le omejen del zvočnega spektra – človeško uho zaznava od približno 20 Hz do 20 000 Hz, vendar pa običajna telefonska glasovna povezava pokriva znatno ožji pas (približno 300–3400 Hz). DSL izkorišča frekvence nad tem glasovnim pasom, ki so prosti za prenos podatkov. Podatkovni in govorni signali so na liniji multipleksirani, torej ločeni po frekvencah. Na obeh koncih linije naprava, imenovana razdelilnik ali filter DSL, loči glasovni in podatkovni promet, da telefoniranje ne moti prenosa podatkov in obratno.

Na strani uporabnika modem DSL pretvori lokalne digitalne signale v obliki, primerni za prenos po bakreni liniji; na strani ponudnika storitev pa naprava DSLAM (Digital Subscriber Line Access Multiplexer) združi oziroma multipleksira signale več uporabnikov in jih poveže v omrežje ponudnika. Tipične metode multipleksiranja vključujejo delitev po frekvencah (FDM) in digitalne multipleksne sheme.

Plasti protokolov in standardi

DSL zagotavlja fizično plast (najnižjo plast modela OSI). Na plasti povezave (plast 2) se kotramek pogosto uporablja ATM ali Ethernet, medtem ko se na omrežni plasti (plast 3) uporablja IP. V praksi se kot prenosni način uporabljata tudi PPPoE (Point-to-Point Protocol over Ethernet) in drugi protokoli za prijavo odjemalca pri ponudniku.

Vrste DSL in primeri

Najpogostejše različice DSL so:

  • ADSL (Asymmetric DSL) — asimetrična povezava: hitrost prenosa navzdol (downstream) je bistveno večja kot navzgor (upstream). To je standard za gospodinjske internetne povezave, kjer je prenos iz strežnikov do uporabnika prioriteta.
  • SDSL (Symmetric DSL) — simetrična povezava: enaka hitrost navzdol in navzgor; uporabna za poslovne uporabnike, ki potrebujejo enake hitrosti prenosa v obeh smereh.
  • VDSL / VDSL2 — omogoča bistveno višje hitrosti (do več deset ali celo približno 100 Mbit/s na kratkih razdaljah) in se uporablja za naprednejše storitve (HD video, IPTV).
  • SHDSL — še ena oblika simetričnega DSL, uporabljena predvsem v poslovnih okoljih.

Hitrosti in omejitve

Hitrost pri storitvah DSL za potrošnike je odvisna od uporabljene tehnologije, kakovosti bakrene parice, razdalje do DSLAM‑a in nivoja storitve, ki jo naročite. Tipične vrednosti so:

  • za klasični ADSL pristope prenosne hitrosti od nekaj 100 kbit/s do okoli 24 000 kbit/s (24 Mbit/s) downstream;
  • za VDSL2 lahko dosežemo tudi od nekaj deset do okoli 100 Mbit/s na kratkih linijah;
  • SDSL zgodovinsko ponuja simetrične hitrosti od 192 kbit/s do več megabitov (odvisno od standarda in opreme).

Pomembna omejitev DSL je razdalja: z naraščajočo dolžino bakrene parice se signal slabi (attenuacija) in tudi motnje, kot so crosstalk, zmanjšajo razpoložljive hitrosti. Zaradi tega so najvišje hitrosti dosegljive le na razmeroma kratkih razdaljah do centrale ali DSLAM‑a (npr. nekaj kilometrov, pri VDSL pa bistveno manj).

Namestitev in oprema

Poleg modema DSL uporabnik pogosto prejme tudi enoto, ki združuje modem in usmerjevalnik (router), WLAN dostopno točko in včasih vgrajen stikalo za Ethernet. Ob namestitvi se običajno v hiši namesti ločilni filter na vhod telefonske linije ali pa se uporabi centralni splitter, ki loči telefonski in podatkovni signal za vse izhode v objektu.

Prednosti in slabosti

  • Prednosti:
    • Uporaba obstoječe telefonske infrastrukture (ni potrebe po polaganju novih kablov v kratkem času).
    • Običajno stalna in stalno na voljo povezava brez delitve pasovne širine z neposrednimi sosedi (v nasprotju s kablom v nekaterih scenarijih).
    • Možnosti simetričnih (SDSL) in asimetričnih (ADSL) vrst storitve glede na potrebe uporabnika.
  • Slabosti:
    • Omejitve hitrosti zaradi dolžine linije in kakovosti bakra.
    • Na najvišje hitrosti pogosto ne dosežejo sodobnih optičnih povezav ali naprednih kabelskih omrežij.
    • Pri zelo starih in poškodovanih paricah je stabilnost in zmogljivost lahko vprašljiva.

Praktični primeri uporabe

ADSL je primeren za večino gospodinjstev, ki uporabljajo internet za brskanje, video‑streaming in opravljanje spletnih klicev. SDSL in SHDSL so primernejši za podjetja, ki potrebujejo stabilne in simetrične povezave za gostovanje strežnikov, VPN ali oddaljeni dostop. VDSL pa se pogosto uporablja tam, kjer so potrebne visoke hitrosti za IPTV, video na zahtevo in širokopasovni dostop blizu central.

Na kratko: DSL je prilagodljiva tehnologija, ki prek obstoječih telefonskih paric omogoča širokopasovni dostop do interneta, z več različicami (ADSL, SDSL, VDSL) za različne potrebe in z omejitvami, ki izhajajo predvsem iz dolžine in kakovosti bakrene linije.

Večina signalov DSL je multipleksiranih za prenos po telefonskih linijah, vendar lahko DSL uporabljate tudi brez telefonske linije (ali multipleksirano po drugi liniji, na primer kabelski televiziji).

Na strani uporabnika modem DSL pretvori signale, da lahko potujejo po telefonski liniji, na drugi strani pa DSLAM multipleksira ali združi signale v internetno hrbtenico ponudnika.

Večina uporabniških linij DSL je asimetričnih, kar pomeni, da so hitrosti povezave ali bitne hitrosti v vsaki smeri različne. Asimetrični DSL se skrajšano imenuje ADSL.

Hitrost prenosa pri storitvah DSL za potrošnike je običajno od 256 kilobitov na sekundo (kbit/s) do 24 000 kbit/s, odvisno od tehnologije DSL, pogojev na liniji in ravni storitev.