Vzhodna dolgonoga ehidna (Zaglossus bartoni) znana tudi kot Bartonova dolgonoga ehidna, je ena od treh vrst iz rodu Zaglossus. Vse se pojavljajo na Novi Gvineji. Najdemo jo predvsem na Papui Novi Gvineji v planinskih gozdovih in gorskih traviščih na nadmorskih višinah med približno 2.000 in 3.000 metri.

Opis in zgradba

Vzhodna dolgonoga ehidna je veliki, robustni predstavnik monotremov: odrasla žival običajno tehta med 5 in 10 kg, dolžina telesa pa je približno 60–100 cm. Nima vidnega repa in je prekrita z gosto črno dlako ter trdnimi, štetjem podobnimi bodicami, ki služijo kot obramba — ob nevarnosti se pogosto zvije v bodičasto kroglo. Od drugih članov rodu se razlikuje tudi po številu krempljev: na sprednjih nogah ima pet krempljev, na zadnjih pa štiri.

Ehidne nimajo zob; plen (predvsem deževniki in drugi mehkužci ter nekatere žuželke) zajemajo s podolgovatim gobcem in zelo lepljivim jezikom. Na konici gobca imajo mehansko in kemoreceptorje, ki pomagajo zaznati plen v tleh; pri dolgonogih ehidnah so izražene tudi elektroreceptorne sposobnosti, čeprav so manj razvite kot pri kljunorogu.

Vedenje in prehrana

Vzhodna dolgonoga ehidna je pretežno nočno ali sumenična; čez dan se skriva v skritih brlogih, pod koreninami ali v plitvih jami, ki jih izkoplje s močnimi kremplji. Glavna hrana so deževniki, drugih brezvretenčarji in občasno koreninsko meso ali druge rastlinske snovi. Zaradi počasnega metabolizma se premika počasi in porabi veliko časa za iskanje hrane.

Razmnoževanje

Kot ostali monotremi tudi Z. bartoni izleže jajce. Samica nosi eno jajce v majhnem kožnem žepu (podoben mladičevem žrelu), kjer se jajce izleže in po nekaj tednih izvali droben mladič, imenovan puggle. Mladič ostane v žepu, dokler se mu ne razvijejo bodice in dlaka, nato ga mati pogosto prenese v skrit brlog. Podrobnosti življenjskega cikla (npr. dolžina laktacije, starost spolne zrelosti) pri tej vrsti so šibko dokumentirane zaradi težke dostopnosti njenega habitata.

Podvrste

Obstajajo štiri priznane podvrste:

  • Z. bartoni bartoni
  • Z. bartoni clunius
  • Z. bartoni smeenki
  • Z. bartoni diamondi

Populacije posameznih podvrst so med seboj geografsko izolirane v različnih gorskih območjih Papue Nove Gvineje. Podvrste se razlikujejo predvsem po velikosti telesa, gostoti bodic in manjših morfoloških značilnostih. Zaradi izolacije so posamezne populacije genetsko ločene, kar vpliva tudi na strategije njihove zaščite.

Razširjenost in habitat

Vrsta je vezana na hladnejše, vlažne gorske gozdove in travišča višinskega pasu. Za življenje potrebuje območja z dobrim dostopom do talnih brezvretenčarjev in primerne zaklonišča za dnevni počitek. Zaradi omejene vertikalne razširjenosti (visoka nadmorska višina) so populacije ranljive na klimatske spremembe in spremembe rabe tal.

Ogroženost in grožnje

Vzhodne dolgonoge ehidne, podobno kot druge vrste rodu Zaglossus, ogrožajo:

  • udarjanje habitata zaradi sečnje gozdov in kmetijskih posegov,
  • lov za meso in delno za trgovino z lokalnimi trgi,
  • invazivni plenilci (npr. psi),
  • klimatske spremembe, ki spreminjajo razpoložljiva gorska območja.

Ker živijo v oddaljenih predelih, so natančne ocene številčnosti težavne in pogosto temeljijo na omejenih raziskavah poljskega dela. Zaradi tega so potrebne dodatne študije za jasno določitev stanja populacij in ustreznih ukrepov za ohranitev.

Varstveni ukrepi in pomen

Za ohranjanje vrste so pomembne zaščitene površine, sodelovanje z lokalnimi skupnostmi (omejevanje lova v tradicionalnem okviru) in nadaljnje raziskave o biologiji ter razširjenosti. Zviševanje zavedanja in vključevanje avtohtonih prebivalcev v monitoring lahko bistveno prispevata k ohranjanju populacij.

Interakcija z ljudmi

V nekaterih planinskih okoljih Papue Nove Gvineje so ehidne del lokalne prehrane in kulture. Tradicionalni lov je pogosto omejen in reguliran z lokalnimi običaji, vendar so komercialni pritiski in spremembe življenjskega prostora dodatni razlog za skrb.

Vzhodna dolgonoga ehidna je zanimiva in ključna sestavina gorskih ekosistemov Nove Gvineje; njena posebna biologija kot monotremej (mj. polaganje jajc in prisotnost mlečnih žlez brez bradavk) jo naredi tudi pomembno za razumevanje evolucije sesalcev nasploh.