Točkovni sistemi Formule 1: zgodovina, primeri in ključne spremembe

To je sistem točkovanja svetovnega prvenstva formule 1, ki ga uporablja Mednarodnaavtomobilističnazveza (FIA). FIA uporablja ta sistem za odločanje o svetovnih prvenstvih voznikov in konstruktorjev FIA od sezone 1950. Prvenstvo prejmeta voznik in konstruktor (izdelovalec avtomobila), ki v sezoni zbereta največ točk. Če sta si voznika ali konstruktorja po številu točk izenačena, se kot prvo merilo upošteva večje število zmag, nato število drugih mest, tretjih mest itd., dokler se ne določi zmagovalca.

Zgodovina točkovnih sistemov

Točkovni sistemi formule 1 so se skozi čas večkrat spreminjali — tako v razdelitvi točk med uvrstitve kot tudi v načinu, kako se seštejejo posamezni rezultati (npr. pravilo štetja le najboljših rezultatov). Spremembe so bile pogosto motivirane z željo po večji tekmovalnosti, nagrajevanju zmag in prilagoditvi števila ekip in dirk v koledarju. Ključne etapne spremembe so:

• 1950–1959: prvotna razdelitev točk za najboljše uvrstitve (prva mesta so bila nagrajena z največ točkami) in dodatna ena točka za najhitrejši krog. Točka za najhitrejši krog se je v tem obdobju redno dodeljevala.
• 1960–1990 (spreminjajoči se sistemi): skozi desetletja so bile manjše spremembe v vrednosti točk za posamezna mesta in pogosto je veljalo pravilo, da se za prvenstvo upošteva le določeno število najboljših rezultatov v sezoni (t. i. sistem "drop scores"). To je pomenilo, da nisošteli vsi rezultati dirk enačnako — tako so nekateri slabši rezultati lahko odpadli.
• 1991: pomembna sprememba — uvedba sistema, pri katerem so se začeli upoštevati vsi rezultati v sezoni (ni več „odštevanja“ slabših rezultatov). Prav tako je bilo takrat uvedeno novo razmerje točk za najboljše uvrstitve (večja nagrada za zmago v primerjavi s predhodnim obdobjem).
• 2003: sistem je bil prilagojen tako, da so točke razdelili širše (več mest je pričelo osvajati točke) — to je bil odziv na vse večjo konkurenčnost in širši nabor ekip.
• 2010: sedanja glavna shema točkovanja je bila uvedena v sezoni 2010 z namenom, da bi več voznikov in ekip osvojilo točke. Sistem takrat razširi število uvrstitev, ki dobijo točke, in povečal nagrado za zmago.
• 2014 (kontroverzna sprememba): za kratek čas so uvedli dvojne točke za zadnjo dirko sezone (leta 2014), kar je sprožilo veliko polemik in bilo kasneje opuščeno.
• 2019: ponovno je bila uvedena točka za najhitrejši krog, vendar z omejitvijo — točka se pripiše le, če voznik z najhitrejšim krogom konča dirko med najboljšimi desetimi.
• Zadnja leta: v formuli 1 so se pojavili tudi dodatni formati, kot so kratke "sprint" preizkušnje, ki podelijo manjše število točk; način in obseg dodeljevanja točk pri sprintih so se razvijali in se lahko razlikujejo glede na leto.

Konkreten primer — sezona 1988

Pravilo, da se šteje samo določeno število najboljših rezultatov, je povzročilo znan in pogosto navajan primer v sezoni 1988. Tedaj sta bila oba dirkača moštva McLaren — Alain Prost in Ayrton Senna — najboljša voznika sezone. V sezoni je bilo 16 dirk, za prvenstvo pa se je štelo le 11 najboljših rezultatov vsakega voznika. Prost je zmagal sedemkrat in sedemkrat končal na drugem mestu; skupaj je v sezoni zbral 105 točk, vendar je za prvenstvo veljalo le 87 točk (po odštevanju slabših rezultatov). Senna je zmagal osemkrat in imel tri drugi mesti; za prvenstvo je bil uradno ocenjen na 90 točk (94 točk v celotni sezoni). Kljub temu da je Prost v sezoni osvojil več točk v celoti, je zaradi sistema štetja rezultatov naslov svetovnega prvaka osvojil Senna. Ta primer dobro prikazuje, kako lahko obliko točkovanja in pravilo štetja rezultatov odločilno vplivata na končni razplet.

Glavne spremembe v zadnjih desetletjih

• Odštevanje rezultatov vs. štetje vseh dirk: do uvedbe sistema, ki upošteva vse rezultate (1991), so bile v več sezonah upoštevane le najboljše uvrstitve. Od takrat naprej štejejo vse dirke, kar povečuje pomembnost vsake posamezne točke skozi celo sezono.
• Razširitev števila voznikov, ki osvajajo točke: z namenom večje vključenosti in nagrajevanja sredine polja so bili sistemi večkrat spremenjeni tako, da več mest na dirki prejme točke (doseženo vidno s spremembo v 2003 in nato v 2010 obdobju).
• Povečanje nagrade za zmago: uvedba 25 točk za zmago (2010) je bila načrtovana za jasnejše nagrajevanje zmagovalcev in za spodbujanje agresivnejšega dirkanja za prvo mesto.
• Vključevanje dodatnih točk: točke za najhitrejši krog (spet od 2019, z omejitvijo), točke pri sprintih in poskusi z dvojnimi točkami (2014) so dodatne modifikacije, ki vplivajo na dinamiko prvenstva.

Primeri dominantnih sezon in kako primerjati rezultate

Ko govorimo o "najbolj prevladujočih" sezonah, je pomembno vedeti, da surovo število točk ni neposredno primerljivo med eri, ker so sistemi podeljevanja točk različni. Nekaj zgodovinskih primerov, ki se pogosto navajajo:

• Jim Clark je v letih 1963 in 1965 zbral po 54 točk (v tistem sistemu in z dane število dirk je bilo to izjemno doseženo). To je značilen primer odlične učinkovitosti v okviru takratnega sistema.
• Michael Schumacher je v sezoni 2002 praktično neprestano stal na stopničkah — v sezoni je osvojil 144 od možnih 170 točk po sistemu tistega časa, kar kaže na izjemno konsistentnost in prevlado skozi sezono.
• Med konstruktorskim ekipami so izstopali primeri, kot je McLaren v 1988, ko je moštvo osvojilo 199 od največ 240 možnih točk in imelo ogromno prednost pred konkurenco. Podobno je Ferrari dosegel zelo dominanten izid leta 2002, ko je osvojil 221 od 340 možnih točk.

Takšni primeri prikazujejo, da so statistični rekordi vedno odvisni od pravilnika tistega obdobja — zato je pri primerjavi voznikov in ekip skozi več desetletij potrebno upoštevati kontekst sistema podeljevanja točk.

Trenutni sistem in praktične posledice

Od sezone 2010 naprej se uporablja sistem točkovanja, ki daje večjo nagrado zmagovalcu in razširja razdelitev točk na več mest (točke prejmejo najboljši na dirki do 10. mesta). Namen spremembe je bil povečati konkurenco in omogočiti več ekipam, da redno zbirajo točke. Poleg tega so bile uvedene ali preizkušene dodatne možnosti (točka za najhitrejši krog, nagrajevanje sprint rezultatov), ki še dodatno vplivajo na strategijo ekip in voznikov skozi sezono.

Na koncu velja poudariti: uspeh v prvenstvu ni odvisen zgolj od števila zmag, temveč tudi od konsistentnosti (redno zbiranje točk), zanesljivosti dirkalnika in strateških odločitev ekipe glede razvijanja avtomobila, taktike dirk in izbir glede gumi strategije. Zaradi različnih sistemov podeljevanja točk skozi zgodovino so primerjave med eri zanimive, a zahtevajo previdnost in kontekstualno razlago.

Išči po črki