Geddesov načrt za Tel Aviv

Značilnosti in načela Geddesovega načrta

Geddes, ki je bil sprva biolog in sociolog, je bil zadolžen za oblikovanje načrta za novo mesto Tel Aviv, ki naj bi ga zgradili ob starodavnem pristaniškem mestu Jaffa. Načela, ki jih je uporabil pri načrtovanju mesta, so bila presenetljivo podobna tistim, ki jih danes poznamo kot ideje novega urbanizma - poudarek je bil na pešcih v nasprotju z avtomobilskim prometom, občutek za skupnost in civilno življenje je bil spodbujen z uporabo mestnih trgov, bogata zasaditev zelenja pa je bila zelo osredotočena na minimalen okoljski odtis. Zasebni avtomobilski promet je bil zmanjšan na minimum, mesto pa je bilo zasnovano na ravni pešcev. Ta identiteta sosesk je bila ključnega pomena za uspeh Tel Aviva kot mesta.

Še en pomemben vidik Geddesovega načrta je bila uporaba "super bloka", ki je bil priljubljen na začetku in sredi 20. stoletja in je izhajal iz modernističnega gibanja. Glavno načelo je bilo oblikovanje zelo velikih blokov, ki so jih omejevale glavne in ne manjše ceste, ter ozke enosmerne ulice, ki so bile oblikovane tako, da so odvračale od prometa. Cilj teh superblokov je bil spodbujati skupnost in občutek državljanskega življenja v njih. Da bi to dosegli, je bilo načrtovano, da bo v središču vsakega bloka osrednji javni prostor (vrt ali javna stavba). V resnici je bilo zaradi komercialnih dejavnikov le malo teh osrednjih trgov namenjenih javni rabi.

Vrtovi

Geddes je del svojega navdiha črpal iz gibanja Garden City, ki ga je razvil Ebenezer Howard, in si je prizadeval, da bi bilo zelenje sestavni del krajine v Tel Avivu. V ta namen so bile po njegovem načrtu stavbe omejene na največ eno tretjino določenega zemljišča, s temi omejitvami pa naj bi zagotovili največji potencial za soseske, ki so dobro opremljene z bujnim zelenjem.

Arhitektura

Geddes za to območje ni predpisal določenega arhitekturnega sloga, saj bi si mesto, načrtovano po zgledu britanskega gibanja vrtnih mest, tradicionalno prizadevalo za arhitekturni slog, ki bi temeljil na tradicionalnem slogu za to regijo. Geddes se je zavedal, da bo večina prebivalstva, za katerega je načrtoval, priseljencev iz Evrope in drugih delov sveta. Spodbujal je razvoj izrazito "judovskega sloga". Zanimivo je, da je Geddes v svojem poročilu o načrtovanju navedel le malo več kot priporočila za ta slog.

Poslabšanje in razvoj

V naslednjih desetletjih po uresničitvi Geddesovega načrta je območje začelo propadati, v javnosti pa sta se pojavljala veliko nezadovoljstvo in žalovanje zaradi propadanja mesta. To propadanje je bilo pozneje uporabljeno kot utemeljitev za hitro prenovo območja v 50. letih prejšnjega stoletja. Vendar je bilo ugotovljeno, da se je to nezadovoljstvo s propadanjem mesta hitro spremenilo v nostalgijo, ko so stare stavbe začeli rušiti, da bi naredili prostor za novo gradnjo. Posledično je bilo vloženega veliko truda v ohranitev zgodovinskih sosesk, ki jih je načrtoval Geddes, in leta 1984 je bil za njihovo zaščito ustanovljen Svet za ohranitev stavb in spomenikov.

Kritika

Kritiki ureditve Tel Aviva menijo, da to ni lepo mesto v klasičnem pomenu besede. Za to so v veliki meri krivili nizek standard gradnje in stanovanjskih enot (večstanovanjskih stavb), pri čemer so navajali, da so bile zgrajene stavbe grde in podobne kupom embalažnih škatel s škatlami za čevlje namesto balkonov.

Nadaljnje kritike so se nanašale na to, da se mesto ni dobro spopadlo z naraščajočim številom prebivalcev in osebnim avtomobilskim prometom, ki ga Geddes takrat ni predvidel. Slaba gradnja stavb in pomanjkanje ustreznega vzdrževanja sta bila dodatna kritika zgodnjega načrtovanja mesta.

Ne glede na te kritike Geddesovega načrtovanja Tel Aviva, ki sicer ni imuno na sodobne težave s prometom in razvojem, s katerimi se danes soočajo vsa mesta, Tel Aviv velja za uspešno mesto in simbol sodobnega Izraela.