Anatolska hipoteza o protoindoevropskem izvoru pravi, da so govorci protoindoevropskega jezika živeli v Anatoliji v obdobju neolitika. Po tej zamisli naj bi ob začetku neolitske revolucije — torej ob širjenju kmetijstva v sedmem in šestem tisočletju pred našim štetjem — kmetovalci iz Anatolije prenašali svoje jezike in kulture proti zahodu ter severu, kar bi pojasnilo razširitev indoevropskih jezikov po Evropi. Zagovorniki te hipoteze trdijo, da so se nekateri praindoevropejski govori razširili tudi na območje severno od Kavkaza. Eden najbolj znanih avtorjev anatolske hipoteze je britanski arheolog in lingvist Colin Renfrew.

Glavna vsebina hipoteze

V jedru anatolske hipoteze je predpostavka, da se je primarni jezikovni razcep Indoevropanov zgodil že v neolitiku, ko se je kmetijstvo širilo iz Anatolije po Evropi. Po tej teoriji je protoindoevroščina oziroma njeni najstarejši dialekti nastala v Anatoliji; kasnejše razcepe in migracije naj bi vodile do nastanka različnih indoevropskih jezikov.

Dokazi in argumenti v prid

  • Arheološki vzorci širjenja kmetijstva: podoben časovni okvir širjenja neolitske kulture iz Anatolije v Evropo se ujema z idejo jezikovne difuzije prek kmetijskih skupnosti.
  • Posebnosti anatolskih jezikov: anatolska veja indoevropske družine (na primer hetitščina, luvijščina, palaška) se zdi lingvistično zelo ranjena ali zgodaj odcepena, kar lahko pomeni zgodnji ločen razvoj od drugih indoevropskih vej.
  • Časovna globina: če naj bi bil glavni razcep zelo star (neolitski), to pojasni velike razlike med posameznimi vejami indoevropskih jezikov.

Kritike in nasprotna mnenja

  • Kurganska (stepna) hipoteza: najpogostejša alternativa je kurganska hipoteza, ki predlaga izvor indoevropskih jezikov na pontsko-kaspijskih stepah (območje severno od Črnega morja) v pozni neolitik/zgodnjem bronastem obdobju. Avtorji te hipoteze izpostavljajo arheološke in kulturne znake širjenja mobilnih pastirskih skupin.
  • Jezični dokazi o tehnološki leksiki: nekateri rekonstruirani praindoevropski izrazi se nanašajo na kolesa, vozove in konje, kar bolje ustreza poznejšemu bronastodobnemu času kot zgodnjemu neolitiku; anatolska veja teh izrazov pogosto nima, kar je razloženo bodisi z zgodnjim odcepom bodisi nasprotujočimi interpretacijami rekonstruirane leksike.
  • Genetski podatki: od sredine 2010-ih naprej so raziskave starodavnih DNK pokazale velike selitve stepnih populacij (Yamnaya ipd.) v Evropo okoli 3000 pr. n. št., kar sovpada s širjenjem nekaterih indoevropskih jezikov po Evropi in podpira kurgansko hipotezo za večino vej. To ne izloči možnosti anatolskega prispevka, vendar postavlja vprašanja o obsegu in časovnici.

Sodobno stanje raziskav

Sinteza rezultatov iz arheologije, jezikoslovja in genetike kaže, da ni enotnega konsenza, vendar prevladuje mnenje, da so selitve stepnih skupin močno vplivale na razširjenost indoevropskih jezikov v Evropi v bronasti dobi. Kljub temu anatolska veja ostaja posebna uganka: njeno zgodnje pisno pričevanje (hetitščina v 2. tisočletju pr. n. št.) in lingvistične značilnosti lahko nakazujejo zgodnejši odcep, ki je lahko skladen z nekatere vrste anatolskim poreklom ali z zgodnjo ločitvijo od skupnega jezika.

Povzetek

Anatolska hipoteza ponuja prepričljivo, a ne dokončno razlago o tem, kako naj bi se indoevropski jeziki razširili skupaj s kmetijstvom iz Anatolije v neolitiku. Njene sile so arheološke korelacije in posebnosti anatolskih jezikov, glavne pomanjkljivosti pa nastajajo iz lingvističnih rekonstrukcij tehnološke leksike ter novih genetskih dokazov, ki podpirajo močne selitve s step. Danes raziskave potekajo interdisciplinarno, zato se razumevanje izvora praindoevroščine še naprej razvija.