ISO 639-2: seznam tričrkovnih kod jezikov (razlaga)
ISO 639 je sklop mednarodnih standardov, ki navaja kratke kode za imena jezikov. Najprej je obstajal standard ISO 639-1, ki uporablja dvečrkovne kode za najpogostejše jezike. Da bi zajeli bistveno več jezikov, je bil uveden standard ISO 639-2 s tričrkovnimi kodami. Poznejše razširitve in dopolnitve vključujejo ISO 639-3 (obsežnejši seznam posameznih jezikov) in ISO 639-5 (kode za jezikovne družine in skupine).
ISO 639-2 zagotavlja tričrkovne oznake, ki se pogosto uporabljajo v knjižničnih sistemih, metapodatkih in formatih za označevanje jezika (npr. v nekaterih različicah MARC zapisov ali starejših aplikacijah). Spodnji seznam je organiziran po začetnih črkah in prikazuje vse kode iz standarda ISO 639-2; vsak vnos običajno vključuje kodo in ime jezika, v nekaterih primerih tudi povezavo na dvoslovno kodo ISO 639-1, če ta obstaja.
Kaj je posebnega pri ISO 639-2?
- Tričrkovne kode: omogočajo širši nabor jezikov kot dvoslovne kode ISO 639-1.
- B in T kode: za nekaj jezikov obstajata dve različici kode — bibliografska (B) in terminološka (T). To izhaja iz zgodovinskih in knjižničnih razlogov, kjer so bile uporabljene različne oznake.
- Posebne splošne kode: standard vključuje tudi kode za primere, kot so več jezikov hkrati ali nejez: te kode so uporabne v metapodatkih.
Primeri kod B in T
- Nemščina: ger (B) / deu (T)
- Francoščina: fre (B) / fra (T)
- Armenščina: arm (B) / hye (T)
- Albanski: alb (B) / sqi (T)
Opomba: Kjer obstaja dvoslovna koda ISO 639-1 za jezik, je ta navadno preslikana na eno od tričrkovnih kod ISO 639-2; pri uporabi sodobnih standardov in IETF je priporočljivo uporabiti najprimernejšo (pogosto terminološko) tričrkovno kodo ali dvoslovno kodo, če je na voljo.
Posebne in splošne kode
- mul – več jezikov (multiple languages)
- und – jezik ni določen (undetermined)
- zxx – brez jezikovne vsebine (no linguistic content)
- mis – jeziki, ki niso kodirani drugje (miscellaneous/uncoded)
Vzdrževanje in uporaba
- Seznam in upravljanje standarda ISO 639-2 je povezano s knjižničnimi službami in organi, ki skrbijo za uradne registre kod (npr. Library of Congress vzdržuje javno dostopen seznam kod).
- Za natančno in sodobno identifikacijo jezikov se pogosto uporablja ISO 639-3 (še bolj podroben seznam posameznih jezikov), medtem ko ISO 639-5 definira kode za jezikovne skupine in družine.
- Pri izbiri kode upoštevajte namen: za splošne oznake je primerna ISO 639-1 dvoslovna koda, za širši nabor ali natančnejšo identifikacijo uporabite ISO 639-2 ali ISO 639-3.
Vsebina
- A
- B
- C
- D
- E
- F
- G
- H
- I
- J
- K
- L
- M
- N
- O
- P
- Q
- R
- S
- T
- U
- V
- W
- X
- Y
- Z
Spodaj sledijo celotni seznami kod ISO 639-2, razdeljeni po začetnih črkah (A–Z). Vsak vnos navadno vključuje tričrkovno kodo, ime jezika in, kjer je smiselno, dvoslovno ISO 639-1 or dvo-razredno B/T razlikovanje. Za uradno in posodobljeno različico seznama preverite javno dostopne registre in dokumentacijo, ki jo vzdržujejo relevantne institucije.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je ISO 639?
O: ISO 639 je niz mednarodnih standardov, ki navaja kratke kode za imena jezikov.
V: Koliko različic standarda ISO 639 obstaja?
O: Obstajajo štiri različice standarda ISO 639, in sicer ISO 639-1, ISO 639-2, ISO 639-3 in ISO 639-5.
V: Kakšna je oblika kod v vsaki različici?
O: Vsak jezik ima v vsaki različici tričrkovno kodo.
V: Kaj prikazuje spodnji seznam?
O: Spodnji seznam prikazuje vse kode v standardu ISO 639-2. Vsebina A B C D E F G H I J K L M N O P Q R S T U V W X Y Z .
