Svetlobni eter je bila domnevna snov, za katero so nekoč verjeli, da zapolnjuje vesolje in pojasnjuje, kako naj bi se prenašalo svetlobno valovanje. Svetlobo so takrat razumeli kot valovanje: valovi se širijo po površini vode, po zraku ipd., in pri vseh znanih valovih je za širjenje potreben nek medij. Na primer zvočni valovi se v različnih snoveh širijo različno hitro (včasih hitreje v trdnih snoveh kot v zraku), zato so fizični izkušnji prenesli tudi na svetlobo in domnevali, da mora obstajati nek medij, po katerem se razširjajo svetlobni valovi. Ker pa svetloba potuje zelo hitro, so si eter predstavljali kot izjemno tog in obenem zelo redek oziroma prožen medij, ki ne bi oviral gibanja planetov. Ljudje, ki so prišli pred Albertom Einsteinom, so to hipotetično snov običajno poimenovali "svetleči eter".

Enostavna analogija pojasnjuje, zakaj je eter pojavil kot smiselna hipoteza: če opazovalec pluje s čolnom po reki, bo merilno hitrost valov glede na tok drugačno kot opazovalec na bregu — hitrost valov se zdi odvisna od relativnega gibanja do medija. Po taki analogiji bi tudi pri svetlobi pričakovali, da se izmerjena hitrost spremeni glede na gibanje opazovalca skozi eter (pogosto to imenujejo "eterski veter").

Fiziki so zato v 19. stoletju začeli izvajati poskuse, da bi odkrili učinke etra. Najznamenitejši je Michelson-Morleyjev poskus, ki je neposredno preizkusil hipotezo o etru in pokazal, da v merljivem obsegu ni nobenega "etaškega vetra" — torej ni opazne odvisnosti hitrosti svetlobe od smeri gibanja Zemlje v prostoru.

Kako je potekal Michelson–Morleyjev poskus

V osnovi je poskus uporabljal interferometer (Michelsonov interferometer): svetlobni snop se razdeli na dva snopa, ki potujeta po dveh pravokotnih rokah naprave. Po odboju se snopi ponovno združita in tvorijo interferenčni vzorec. Če bi Zemlja res potovala skozi stacionaren eter, bi se hitrost svetlobe vzdolž roke, obrnjene v smeri gibanja, razlikovala od hitrosti po pravokotni roki, kar bi povzročilo majhno, a merljivo premikajočo se spremembo (premik reber) v interferenčnem vzorcu pri obračanju naprave.

Michelson in Morley (1887) sta predvideno razliko izračunala glede na takrat znano hitrost Zemlje okoli Sonca (približno 30 km/s) in razpoložljivo eksperimentalno natančnost. Kljub temu, da je pričakovana sprememba sicer majhna, je bila v praksi v mejah zaznavnosti takratne opreme. Rezultat pa je bil presenetljiv: pričakovanega premika v interferenčnem vzorcu nista opazila — rezultat je bil praktično ničelen (»null result«), kar je pomenilo, da ni bilo zaznavne anizotropije hitrosti svetlobe glede na gibanje Zemlje.

Razlage in nadaljnji razvoj

Null rezultat Michelsona in Morleyja je sprožil različne razlage:

  • Delno vlečenje etra: Nekateri so predlagali, da bi se eter lahko vlekel skupaj z Zemljo (hipoteze o “vlečenju” ali delnem vlečenju etra), kar bi zmanjšalo pričakovane učinke. Modeli vlečenja pa niso dali zadovoljivih in splošno sprejetih rezultatov za vse pojave.
  • FitzGeraldova in Lorentzova kontrakcija: Za ohranitev ideje stacionarnega etra so George FitzGerald in kasneje Hendrik Lorentz neodvisno predlagali, da se dolžine v smeri gibanja skrajšajo (kontrahirajo) prav toliko, da izniči pričakovane razlike — to je bila ad hoc razlaga, ki je vpeljala idejo za spremembo prostornih koordinat pri gibanju skozi eter.
  • Einsteinova posebna teorija relativnosti: Leta 1905 je Albert Einstein predstavil posebno teorijo relativnosti, ki je izšla iz dveh postulatov: (1) fizikalni zakoni so enaki v vseh inercialnih opazovalnih okvirih in (2) hitrost svetlobe v vakuumu je enaka za vse opazovalce, ne glede na njuno relativno gibanje. Einsteinova teorija je odpravila potrebo po etru kot prenašalnem mediju in elegantno pojasnila rezultate Michelsona in Morleyja brez ad hoc funkcij. Matematika Lorentzovih transformacij, ki so jih prej vpeljali Lorentz in drugi, je postala naravna posledica Einsteinovih postulatov.

Pomembno je poudariti, da se pojem klasike "svetlobnega etra" v sodobni fiziki ne uporablja več. To ne pomeni, da ni osnovnih struktur vakuuma — kvantna polja in kvantna fluktuacije nimajo lastnosti, ki bi jih imel klasičen eter kot prenosni medij svetlobe, in ne določajo prednostnega inercialnega okvirja za širjenje svetlobe.

Nedavne raziskave

Sodobni poskusi so več redov natančnejši od prvih Michelson–Morleyjevih meritev. Namesto klasičnih interferometrov se danes uporabljajo zelo stabilne optične rezonančne votline, laserske tehnike, atomske ure, hladne kvantne sisteme in satelitske tehnologije (npr. GPS), da preizkusimo morebitno odstopanje od invariance hitrosti svetlobe oziroma od Lorentzove simetrije. Poleg tega so izvedeni različni poskusi, kot so Kennedy–Thorndikejev in Ives–Stilwellovi poskusi, ki preizkušajo različne vidike posebne teorije relativnosti.

Rezultati teh sodobnih testov dosledno potrjujejo, da je hitrost svetlobe v vakuumu isti za vse opazovalce in da ni eksperimentalnih dokazov za klasični eter. Meje morebitnih odstopanj so izjemno stroge: iskanih signalov anizotropije ali kršitev Lorentzove invariance ni, kar postavlja zelo nizke zgornje meje za morebitne teorije, ki bi želele ponovno uvesti kakršenkoli privilegiran okvir za širjenje svetlobe.

V praksi to pomeni, da so glavne posledice Michelson–Morleyjevega poskusa in poznejših natančnih meritev naslednje:

  • Svetloba se ne širi prek klasičnega prenosnega medija, imenovanega eter.
  • Posebna teorija relativnosti ostaja temelj sodobne teorije časa, prostora in gibanja v vakuumu za pojave, kjer niso pomembni gravitacijski učinki (ki jih obravnava splošna teorija relativnosti).
  • Sodobne meritve še naprej potrjujejo Lorentzovo simetrijo in konstanto hitrosti svetlobe z zelo visoko natančnostjo.

Čeprav je ideja svetlobnega etra zgodovinski mejnik v razvoju fizike, so njeni empirični testi — predvsem Michelson–Morleyjev poskus in kasnejše, bolj natančne ponovitve — prispevali k prehodu k sodobnemu razumevanju prostora, časa in svetlobe.