Mandat nebes
Nebeški mandat (天命) je bila kitajska politična in verska doktrina, ki je upravičevala vladavino kitajskega cesarja. Po tem prepričanju so nebesa (天, Tian) pomenila naravni red in voljo vesolja. Nebesa bodo podelila mandat pravičnemu vladarju, Sinu nebes. Če je bil vladar strmoglavljen, se je to razlagalo kot znak, da je bil vladar nevreden in da je izgubil mandat. Splošno prepričanje je bilo tudi, da so naravne nesreče, kot sta lakota in poplave, znamenje nezadovoljstva nebes z vladarjem, zato je po večjih nesrečah pogosto prišlo do uporov, saj so državljani v njih videli znamenje, da je bil mandat nebes odvzet.
Mandat nebes ne zahteva, da je zakoniti vladar plemenitega rodu, zato so dinastije, kot sta bili dinastiji Han in Ming, ustanovili ljudje preprostega porekla. Mandat nebes ni bil časovno omejen, temveč je bil odvisen od pravičnega in sposobnega delovanja vladarjev in njihovih dedičev. Koncept je v nekaterih pogledih podoben evropskemu konceptu božanske pravice kraljev, vendar za razliko od evropskega koncepta ne podeljuje brezpogojne pravice do vladanja. Koncept nebeškega mandata je vključeval tudi pravico do upora proti nepravičnemu vladarju. Kitajski zgodovinarji so uspešen upor razumeli kot dokaz, da so nebesa vladarju odvzela svoj mandat. V kitajski zgodovini so časi revščine in naravnih nesreč pogosto veljali za znamenje, da so nebesa menila, da je trenutni vladar nepravičen in da ga je treba zamenjati. Filozofi in učenjaki na Kitajskem so se pogosto sklicevali na mandat nebes, da bi omejili zlorabo oblasti s strani vladarja.
Koncept nebeškega mandata je bil prvič uporabljen v podporo vladavini kraljev dinastije Zhou (1046-256 pr. n. št.) in kot utemeljitev njihovega strmoglavljenja prejšnje dinastije Shang (1600-1046 pr. n. št.). V zgodovini Kitajske so jo uporabljali v podporo vladavini cesarjev, vključno z monarhi, ki niso pripadniki hanske narodnosti, kot je bila dinastija Qing. Ta koncept so uporabljali tudi monarhi v sosednjih državah, kot sta Koreja in Vietnam. Podobna situacija je vladala od vzpostavitve vladavine Ahomov v kraljestvu Asam v jugovzhodni Aziji.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je nebeški mandat?
O: Mandat nebes je kitajska politična in verska doktrina, ki se uporablja za upravičevanje vladavine kitajskega cesarja. Po tem prepričanju nebesa pomenijo naravni red in voljo vesolja ter dajejo svoj mandat pravičnemu vladarju, ki je znan kot sin nebes.
V: Kako se izgubi mandat nebes?
O: Če je bil vladar strmoglavljen, se je to razumelo kot znak, da je bil nevreden in da je izgubil mandat nebes. Tudi naravne nesreče, kot so lakota ali poplave, so veljale za znamenje, da je vladar izgubil mandat zaradi nezadovoljstva nebes z njim.
V: Ali je za legitimnega vladarja potrebno plemenito rojstvo?
O: Ne, v skladu z mandatom nebes za zakonitega vladarja ni potrebno plemenito rojstvo. Dinastije, kot sta dinastiji Han in Ming, so ustanovili ljudje, ki so bili navadnega porekla.
V: Ali je ta koncept časovno omejen?
O: Ne, ta koncept ni časovno omejen, temveč je odvisen od tega, kako pravično in spretno vladarji opravljajo svoje dolžnosti in dolžnosti svojih dedičev.
V: Ali obstaja kakšna podobnost med tem konceptom na Kitajskem in evropsko božansko pravico kraljev?
O: Da, med tema dvema konceptoma je nekaj podobnosti, vendar v nasprotju z evropskim konceptom ne podeljuje brezpogojne pravice do vladanja. Kitajska različica vključuje tudi pravico do upora proti nepravičnemu vladarju.
V: Kdaj so ljudje na Kitajskem začeli uporabljati ta koncept?
O: Ta koncept je bil prvič uporabljen v času dinastije Zhou (1046-256 pr. n. št.), ko so strmoglavili dinastijo Shang (1600-1046 pr. n. št.). Od takrat so ga v kitajski zgodovini uporabljali cesarji, vključno z monarhi, ki niso pripadniki etnične skupine Han, kot je dinastija Qing. Prevzele so ga tudi sosednje države, kot sta Koreja in Vietnam, pa tudi Asam v jugovzhodni Aziji.
