Đổi mới: Vietnamske reforme (1986) — prehod na tržno gospodarstvo

Đổi mới (v vietnamščini pomeni 'obnova' ali 'prenova') je uradni naziv za sedanji gospodarski sistem v Socialistični republiki Vietnam. Opisan je kot večsektorsko tržno gospodarstvo, v katerem ima državni sektor ključno vlogo pri usmerjanju in upravljanju gospodarskega razvoja, ob morebitnem dolgoročnem cilju gradnje socializma. Đổi mới je hkrati politična usmeritev, pri kateri ostaja vodilna vloga partije združena z odprtostjo za tržne mehanizme in tuje naložbe.

Socialistično usmerjeno tržno gospodarstvo je rezultat obsežnih gospodarskih reform, ki so zamenjale centralno načrtovano gospodarstvo s tržnim mešanim modelom, kjer so prisotni državni, kolektivni in zasebni sektorji. Namen reform je bil vzpodbuditi rast, povečati produktivnost, zagotoviti oskrbo prebivalstva in omogočiti Vietnamu aktivno sodelovanje v svetovnem tržnem gospodarstvu.

Đổi mới kot paket gospodarskih ukrepov je Komunistična partija Vietnama začela izvajati leta 1986 na svojem šestem nacionalnem kongresu. Reforme so med drugim omogočile zasebno lastništvo malih podjetij ob vzporednem obstoju podjetij v državni in kolektivni lasti ter večjo vlogo tržnih sil pri usklajevanju gospodarskih dejavnosti med podjetji in javnimi organi.

Ozadje in razlogi za reforme

Po združitvi države v začetku 1970-ih je Vietnam upravljal centralno načrtovano gospodarstvo, ki je v 1980-ih naletelo na večje težave: visoka inflacija, pomanjkanje osnovnih dobrin, nizka produktivnost v kmetijstvu in industriji ter zunanji trgovinski izzivi (vključno z embargo in omejenim dostopom do tujih trgov). To je prisililo vodstvo k iskanju pragmatičnih rešitev za stabilizacijo in ponovno rast.

Glavni elementi reform

• Decentralizacija in večja avtonomija podjetij: državna podjetja so dobila večjo avtonomijo pri poslovanju, vključno z odločitvami o proizvodnji, zaposlovanju in investicijah.
• Liberalizacija kmetijstva: uvedba pogodbenih shem in pravic do rabe zemlje gospodinjstvom je močno povečala kmetijsko proizvodnjo in samooskrbo.
• Legalizacija zasebnega sektorja: dovoljenje za mala in srednja podjetja v zasebni lasti ter spodbude za podjetništvo.
• Spodbujanje tujih neposrednih naložb (FDI): vzpostavitev pravnih okvirjev za tuj kapital, gospodarske cone in spodbude za izvozno usmerjena vlaganja.
• Finančne in proračunske reforme: modernizacija bančnega sistema, stabilizacija valute in nadzor inflacije ter izboljšave davčnega sistema.
• Tržna deregulacija: postopna liberalizacija cen na mnogih trgih in zmanjšanje centralnega planiranja pri razporejanju dobrin.
• Integracija v mednarodno ekonomijo: spodbujanje izvoza, članstvo v regionalnih in svetovnih gospodarskih organizacijah ter kasnejša pogajanja za vstop v WTO.

Učinki in dosežki

• Visoka gospodarska rast: po uvedbi reform se je gospodarska rast znatno pospešila, država pa je postala ena izmed hitreje rastočih gospodarstev v regiji.
• Zmanjšanje revščine: milijoni ljudi so izšli iz skrajne revščine zaradi večjih priložnosti za zaposlitev, rasti kmetijske proizvodnje in širjenja zasebnega sektorja.
• Povečanje izvoza in tujih naložb: Vietnam se je razvil v pomembno izvozno usmerjeno gospodarstvo (tekstil, elektronika, kmetijski proizvodi) in privabil znaten obseg tujih naložb.
• Modernizacija infrastrukture in industrije: rast proizvodnje, gradnja industrijskih con in izboljšave v prometni in energetski infrastrukturi.

Izzivi in omejitve

Kljub uspehom Đổi mới še vedno prinaša številne izzive:

• Neenakomerna rast in regionalne razlike: hitra urbanizacija in razvoj mest so povzročili razlike med obalnimi mestnimi območji in bolj odročnimi, ruralnimi območji.
• Učinkovitost državnih podjetij: mnoge državne družbe ostajajo manj konkurenčne in morajo še naprej izvesti strukturne reforme.
• Korupcija in upravljanje: izboljšave upravljanja so nujne, saj korupcija ostaja problem, ki ovira tuje naložbe in pravično razdeljevanje koristi rasti.
• Okoljski in socialni izzivi: hitra industrializacija prinaša okoljske pritiske, onesnaževanje in težave z upravljanjem naravnih virov.
• Politični okvir: gospodarska liberalizacija ni bila spremljana z večstrankarskimi političnimi reformami; Komunistična partija ohranja vodilno vlogo v državi, kar oblikuje način izvajanja in usmerjanja reform.

Sodobni pomen

Đổi mới ostaja temeljna usmeritev vietnamske ekonomske politike. Vietnam je v zadnjih desetletjih okrepil svojo vlogo v regiji, vstopil v mednarodne trgovinske dogovore in privabil številne tuje naložbe. Hkrati država še naprej išče ravnovesje med tržnimi mehanizmi in socialnimi cilji, kar vključuje postopno modernizacijo javnega sektorja, krepitev pravne države ter iskanje trajnostnih rešitev za okoljske in družbene izzive.

Vprašanja in odgovori

V: Kakšen je uradni naziv trenutnega gospodarskega sistema v Vietnamu?

V: Kako je opisan gospodarski sistem v Vietnamu?

V: Kakšen je dolgoročni cilj gospodarskega sistema v Vietnamu?

V: Kaj je privedlo do gospodarskih reform v Vietnamu?

V: Kdaj so se začele gospodarske reforme Đổi mới?

V: Katere spremembe so bile uvedene z gospodarskimi reformami v Vietnamu?

V: Kaj je rezultat gospodarskih reform v Vietnamu?

Išči po črki