Operativna koda
Opkoda določa, katera osnovna računalniška operacija iz nabora ukazov bo izvedena. Uporablja se pri pisanju strojne kode. Računalniku pove, naj nekaj naredi. Vsako navodilo strojnega jezika ima običajno opkodo in operande. Opkoda je kot glagol v stavku, operandi pa kot predmet v stavku. Operandi so običajno naslovi pomnilnika ali registra.
Opkode se v strojni kodi uporabljajo za številne funkcije, vključno s seštevanjem registrov s plavajočim številom, seštevanjem registrov z dvojko, premikanjem vrednosti registrov v pomnilnik ali na trdi disk, zaustavljanjem programa itd. V sodobnih računalnikih je dobesedno na stotine običajnih opkod.
Zaradi narave računalniške arhitekture so opkode v obliki binarnih števil. Druga možnost je, da so opkode predstavljene s šestnajstimi številkami (na primer 10100101 = A5) za lažje branje in kodiranje pri oblikovanju ali emulaciji programa s strojno kodo. Te vrednosti se nato pretvorijo v binarne ustreznike, ki se shranijo. Sodobne opkode so dolge vsaj dva šestnajstiška znaka, ki zavzamejo 1 bajt prostora za shranjevanje.
Opcijske kode se razlikujejo po zmogljivosti in "vrednosti" glede na računalnik, ki mu pripadajo, saj so odvisne od strojne opreme. Na primer, opkoda za STORE, izražena v šestnajstiškem zapisu, je lahko FA za en računalnik in 02 za drug računalnik. Nekatere opkode na nekaterih računalnikih ne bodo na voljo. Na splošno obstajata dva pristopa k oblikovanju naborov ukazov. Računalnik z zmanjšanim naborom ukazov (RISC) ponuja manj možnih opkod v korist povečanja hitrosti za preproste procese. Računalnik s kompleksnim naborom ukazov (CISC) ponuja več opkod v korist povečanja hitrosti za kompleksne procese.
Programerji le redko uporabljajo opkode neposredno. Kadar so neposredno programirane v pomnilnik, je zagotovljeno, da bodo delovale le na računalniku, za katerega so bile zasnovane. Ko programerji pišejo v jeziku assemblerja, program prevajalnik programske stavke ena za ena pretvori v ukaze strojnega jezika. Programer si mora za vsako opkodo namesto njene binarne vrednosti zapomniti le mnemoniko. Druga možnost je uporaba visoko nivojskega programskega jezika, na primer 4. generacije, ki se pretvori v 3. generacijo in tako naprej, dokler ne doseže 1. generacije. Od tu naprej bo posamezen računalnik program pretvoril v strojno kodo ob vsakem branju programske datoteke. Na ta način lahko program deluje na veliko več različnih računalnikih.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je opkoda?
O: Operacijska koda je binarno število, ki določa, katero osnovno računalniško operacijo iz nabora ukazov je treba izvesti. Uporablja se pri pisanju strojne kode in računalniku pove, kaj naj naredi.
V: Kaj so operandi?
O: Operandi so običajno pomnilniški ali registrski naslovi, ki spremljajo opkodo v navodilu strojnega jezika. Lahko si jih predstavljamo kot predmet stavka, medtem ko opkoda deluje kot glagol.
V: Koliko pogostih operacijskih kod se uporablja v sodobnih računalnikih?
O: V sodobnih računalnikih se uporablja več sto običajnih opcijskih kod.
V: Kako so predstavljene opkode?
O: Opcijske kode so lahko predstavljene z binarnimi številkami ali šestnajstinskimi številkami za lažje branje in kodiranje pri oblikovanju ali emulaciji programa s strojno kodo.
V: Kako dolge so sodobne opkode?
O: Sodobne opkode so dolge vsaj dva šestnajstiška znaka in zavzamejo 1 bajt prostora za shranjevanje.
V: Kaj sta RISC in CISC?
O: Računanje z zmanjšanim naborom ukazov (RISC) ponuja manj možnih opkod za povečanje hitrosti pri preprostih procesih, medtem ko računanje s kompleksnim naborom ukazov (CISC) ponuja več opkod za povečanje hitrosti pri kompleksnih procesih.
V: Kako programerji običajno uporabljajo opkode?
O: Programerji redko uporabljajo neposredno programiranje v pomnilnik s posebnim naborom ukazov za posamezen računalnik; namesto tega pišejo programe z uporabo zbirnega jezika ali visokostopenjskih programskih jezikov, ki se ob branju programske datoteke pretvorijo v strojno kodo, tako da lahko delujejo na več vrstah računalnikov.
