Filmski optični tiskalnik: zgodovina, uporaba in posebni učinki
Optični tiskalnik je posebna filmska naprava, namenjena ponovnemu fotografiranju oziroma kopiranju filmskega traku. Uporablja se tako za izdelavo posebnih učinkov kot tudi za kopiranje, obnavljanje ali reprodukcijo starega filmskega gradiva. Sestavljen je iz enega ali več filmskih projektorjev, povezanih s filmsko kamero, nadzorovane osvetlitve in sistema za natančno poravnavo okvirjev. Filmskim ustvarjalcem omogoča ustvarjanje kompleksnih sestavkov iz več elementov, ki se nato ponovno fotografirajo kot en sam posnetek.
Kako deluje
Osnovno delo optičnega tiskalnika je ponovna fotografija obstoječega posnetka ali kombinacija več posnetkov. Postopek običajno poteka takole:
- izvorni filmski trak se vrti skozi projektor v tiskalniku,
- svetloba iz projektorja prehaja skozi optiko in po potrebi skozi maske ali matte plošče,
- filmska kamera, nameščena nasproti projektorja, posname rezultat na nov filmski trak, pri čemer lahko upravljamo jasnost, kontrast in trajanje izpostavitve,
- za kompleksne učinke so potrebni večkratni prehodi (multiple passes), pri čemer se elementi kombinirajo z maskami, rotoskopsko animacijo ali travelling matte tehniko.
Glavne sestavne enote
- Projektor – poganja izvorni trak in projicira sliko v natančno določeno mesto,
- Kamera – snema ponovno projicirano sliko na nov trak,
- Osvetlitev – omogoča nadzor nad izpostavitvijo; pogosto so uporabljene stabilne žarnice ali posebni lamphousi,
- Objektivi in register – zagotavljajo natančno poravnavo sličic,
- Maske in matte sistemi – za selektivno izpostavljanje delov slike (npr. za sestavljanje ali kompoziting),
- Mehanska in/ali računalniška krmilja – pri sodobnejših napravah omogočajo ponovljivost in kompleksne animacije.
Pogosti optični učinki
Optični tiskalniki so bili v praksi uporabljeni za širok nabor učinkov:
- zamik (delayed multiple exposures),
- dissolve in cross-fade (raztapljanje med posnetki),
- počasno ali hitro gibanje (achieved by pulsing frame rates),
- matiranje in sestavljanje (matte, travelling matte, split-screen),
- double exposure in superimposition (prekrivanje dveh ali več slojev),
- ročno poslikani ali fizično manipulirani filtri in celotni ročno obdelani traki (primer za eksperimentalno filmsko umetnost).
Tehnične omejitve in vidni učinki
Pri optičnem tiskanju se pogosto pojavljajo nevšečnosti, kot so povečana zrnastost, izguba kontrasta in rahlo zamegljene ali nepopolno poravnane slike. Zato so filmski ustvarjalci (še posebej v petdesetih letih in v televizijskem delu) pogosto omejili uporabo optičnih tiskalnikov le na tiste dele prizora, kjer je bil učinek nujen — kar je včasih povzročilo opazno spremembo kakovosti med različnimi deli istega posnetka.
Zgodovina in razvoj
Prvi preprosti optični tiskalniki so se pojavili v zgodnjih dvajsetih letih 20. stoletja kot priročna orodja za kopiranje in preproste optične trike. V tridesetih letih je Linwood G. Dunn pomembno razširil in izpopolnil ta koncept, razvijal je natančnejše registrske sisteme in tehnike za bolj zanesljivo kompozitiranje. Od takrat so tiskalniki naraščali v kompleksnosti — v petdesetih in šestdesetih smo videli veliko ročnega dela pri ustvarjanju učinков in matte plošč.
V osemdesetih letih so nekateri tiskalniki začeli uporabljati mini računalnike za boljši nadzor gibanja in sinhronizacije. Konec osemdesetih in predvsem v devetdesetih letih pa je prišlo do hitrega prehoda na digitalno sestavljanje, saj so računalniško podprte tehnike omogočile večjo natančnost, enostavnejše popravljanje napak in manj degradacije slike.
Sodobna uporaba in ohranitev
Danes so optični tiskalniki redkejši in jih pogosto nadomeščajo digitalni postopki. Kljub temu ostajajo nepogrešljivi za:
- umetnike in eksperimentalne filme, ki delajo izključno s fizično materialnostjo filma (npr. ročno poslikan film),
- filmove ali prizore, kjer želijo ohraniti avtentičen analogni videz,
- nekatere postopke obnove in restavracije, kjer se zaradi specifičnih arhivskih razlogov raje uporablja optična obdelava ali pa kot korak pri pripravi na digitalno skeniranje (npr. korekcije barv ali retuše pred digitalizacijo).
Za restavracijo starega filma se optični tiskalnik lahko uporabi za izdelavo čiste kopije z manj poškodbami, vendar sodobne restavracije pogosto kombinirajo optične tehnike z visokoresolucijskim skeniranjem in digitalnim popravljanjem (cleaning, dirt removal, stabilization).
Povzetek
Optični tiskalnik je bil ključna tehnologija za ustvarjanje posebnih učinkov in kopiranje filmskega gradiva v analogni dobi. Čeprav ga je digitalna tehnologija v večini komercialnih aplikacij skoraj povsem nadomestila, ostaja pomembno orodje v rokah ustvarjalcev, ki cenijo fizično obdelavo filma ali iščejo poseben estetski učinek, ki ga digitalni postopki ne morejo povsem ponoviti.
Optični tiskalnik z dvema projektorskima glavama, ki se uporablja pri ustvarjanju posebnih filmskih učinkov. Z leve strani je vidna svetloba, ki sije iz svetilke, nato je pri točki A filmsko vratce prvega projektorja, pri točki B objektiv, ki projicira film iz točke A na vratca drugega projektorja C. Pri točki D je objektiv kamere, iskalo kamere je pri točki E, nastavljivo krmilo zaklopa pa pri točki F. V težkem podstavku G je vsa elektronika, ki je potrebna za krmiljenje tiskalnika.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je optični tiskalnik?
O: Optični tiskalnik je naprava, ki se uporablja za kopiranje filmskih zvitkov in je sestavljena iz enega ali več filmskih projektorjev, povezanih s filmsko kamero.
V: Kakšen je namen optičnega tiskalnika pri snemanju filmov?
O: Optični tiskalnik se uporablja za izdelavo posebnih učinkov za kinematografe ali za kopiranje in obnavljanje starega filmskega gradiva.
V: Kateri so nekateri značilni optični učinki, ustvarjeni z optičnim tiskalnikom?
O: Običajni optični učinki so izginjanje in vginjanje, raztapljanje, počasno gibanje, hitro gibanje in matiranje.
V: Zakaj je pomembno, da je delo z optičnim tiskalnikom brezhibno?
O: V idealnem primeru gledalci v gledališču ne bi smeli opaziti dela optičnih tiskalnikov, vendar temu ni vedno tako.
V: Kdaj so bili izdelani prvi optični tiskalniki?
O: Prvi preprosti optični tiskalniki so bili izdelani v začetku dvajsetih let 20. stoletja.
V: Kdo je v tridesetih letih 20. stoletja razširil koncept optičnega tiskalnika?
O: Linwood G. Dunn je koncept optičnega tiskalnika razširil v tridesetih letih 20. stoletja.
V: Katera tehnologija je konec osemdesetih let 20. stoletja začela nadomeščati optične učinke?
O: Od konca osemdesetih let prejšnjega stoletja je optične učinke začela nadomeščati digitalna kompozicija.
