Zgodovina in izvor imena

Številni tabloidni časopisi za izboljšanje prodaje uporabijo fotografijo dekleta brez majice ali golega dekleta. Zelo pogosto je ta fotografija objavljena na tretji strani časopisa, od koder izvira tudi ime te rubrike. Zato se ta funkcija imenuje stran tri ali stran 3. Časopis The Sun, ki je to uvedel leta 1970, ima avtorske pravice za to ime. The Sun je na tretji strani pokazal fotografijo dekleta brez majice. Drugi časopisi, kot sta Daily Star in Daily Mirror, so imeli slike golih žensk; The Mirror se je po nekaj letih zamenjal z modeli v kopalkah.

Ideja objavljanja slik na tretji strani se je sčasoma razširila tudi izven Velike Britanije in postala značilnost tabloidnega tiska, ki stavlja na senzacijo in vizualno privlačnost za povečanje naklade. V zadnjem desetletju so se javne razprave in družbene vrednote spremenile, zato so nekateri časopisi svojo prakso prilagodili ali opustili. Kampanje javnosti in feminističnih skupin so povečale pritisk na uredništva, posebej po letu 2010, ko so se začele širše organizirane pobude za ukinitev ali omejitev te prakse. Po dolgotrajnih javnih razpravah so nekatere novinarske hiše začele zmanjševati pogostost takšnih objav ali prešle na bolj oblečene predstavitve modelov.

Poskusi zakonodajnih omejitev in politični odziv

Claire Short je to poskušala preprečiti.Ni želela kaznovati prikazovanja golih žensk, ampak je želela opredeliti časopis kot publikacijo, ki ne prikazuje golih ali toplih moških ali žensk. To bi pomenilo, da britanski mavrični tisk ne bi bil več časopis. Prejela je 3 000 pisem, ki so podpirala to zamisel. The Sun in drugi časopisi so se borili proti predlogu zakona, ki je bil znan kot Page Three Bill. Na koncu je predlog zakona propadel, ker ni dobil zadostne podpore.

Poleg Clare Short so različni politični in družbeni akterji v različnih obdobjih podajali predloge ali pozive k ukrepanju. Uredniki so pogosto argumentirali z zavezo k svobodi tiska in izbiri bralcev, nasprotniki pa so izpostavljali vpliv na podobe žensk v javnosti in širšo problematiko spolnega objektifikacije. V parlamentih in javnih razpravah so se pojavljale tudi protiargumentacije, da bi morebitne zakonodajne omejitve lahko posegle v svobodo izražanja in uredniško avtonomijo.

Pomen za udeleženke, socialni vidik in kritike

Veliko žensk si želi nastopiti kot dekle s tretje strani. Večina jih je brezposelnih ali iz delavskega razreda. Nakup ličil in oblačil, da bi lahko kandidirale kot tekmovalke, je zelo drag; večina žensk si sama to komaj privošči. Zelo pogosto jim pomaga celotna družina. Najboljša motivacija za te ženske je, da lahko začnejo kariero kot zvezdnice.

Ob tem se pojavljajo številne kritike in pomisleki:

  • Objektifikacija: Kritiki zatrjujejo, da rutinska objava fotografij polgole ali gole ženske zmanjšuje posameznico na seksualiziran predmet in prispeva k širjenju stereotipov o ženskah.
  • Socialni in ekonomski pritiski: Ker mnoge kandidatke prihajajo iz socialno in ekonomsko ranljivih okolij, obstaja vprašanje, v kolikšni meri gre za svobodno izbiro in v kolikšni meri za izbiro, ki jo pogojuje pomanjkanje drugih možnosti.
  • Možnosti in kritike iz strani udeleženk: Nekatere ženske poročajo, da jim je nastop na tretji strani odprl vrata v medijski svet ali jim prinesel dodatno prepoznavnost in zaslužek — to pogosto navajajo zagovorniki kot dokaz, da gre za legitimno priložnost.
  • Kultura in spremembe: Spremembe v družbenih normah, večja občutljivost za vprašanja enakosti ter razmah družbenih omrežij so zmanjšali vpliv tiskanih senzacij; danes lahko mnoge predstavitve in promocije ženske opravijo same preko svojih kanalov, kar spreminja pomen tradicionalne "tretje strani".

V javni razpravi torej obstaja napetost med svobodo tiska in pravico posameznic do samopredstavitve ter skrbmi glede spolne objektifikacije in družbenih posledic takšnih praks. Mnoge uredniške politike so se v zadnjih letih spremenile, nekatere rubrike so bile preoblikovane ali opuščene, kar odraža tudi spreminjajoče se vrednote bralcev in pritisk civilne družbe.