Pandia: grška boginja lune, hči Selene in atenski praznik
Pandija (/pænˈdaɪə/, tudi Pandeia; grško: Πανδία, Πανδεία, kar pomeni »vsa svetlost«) je v grški mitologiji upodobljena kot hči Zevsa in boginje Selene, personifikacije lune. Po Homerjevi himni Seleni je Pandija v atenskem izročilu včasih omenjena kot možna žena Antioha, naslovnega junaka plemena Antiochis, enega od desetih atenskih filov (plemen) po reformah v zgodnji Atiki.
Ime in pomen
Ime Pandija dobesedno nakazuje na izjemno svetlost ali sijaj, kar jo povezuje z lunino svetlobo. Zaradi tega so nekateri antični in sodobni razlagalci predlagali, da ime izvira iz epitetne rabe pri Selene — torej kot označevanje zelo jasne ali polne lune — in šele kasneje preide v samostojno mitološko osebo.
Izvor in mitološka vloga
V zgodnjih virih se pojavlja dvoumnost: Pandija je lahko epitet Selene ali samostojna boginja, hči Zevsa in Selene. V poznejših izročilih, med drugim v Homerjevi himni Seleni, je Pandija predstavljena kot njuna hči. Tak prehod iz epiteta v osebno božanstvo ni redek v grškem verskem mišljenju, kjer se opisi in atributi pogosto razvijejo v samostojne figure.
Povezava z atenskim praznikom Pandia
Ime Pandia je tesno povezano z atenskim praznikom, imenovanim Pandia. O tem prazniku obstaja malo varnih podrobnosti; verjetno je bil lokalne atenske provenience in ga je mogoče umestiti v lunin cikel — morda ob polni luni. Nekateri viri in raziskovalci predlagajo, da je bil praznik posvečen Zevsu, drugi pa menijo, da je obstajala povezava s Seleno ali z osebo Pandije kot lune v polni svetlobi. Ker so obredi in datacije pogosto slabo dokumentirani, ostaja narava praznovanja predmet razprav.
Interpretacije in študije
Klasični strokovnjaki običajno vidijo Pandijo kot primer, kako se v grški religiji epitete in opisne značilnosti naravnih pojavov (tukaj lunine svetlobe) lahko razvijejo v ločeno božanstvo. Poleg naslovne omenitve v himni Seleni ni veliko mitoloških zgodb ali kultnih ostankov, ki bi podrobno opisovali njeno vlogo, zato v literaturi prevladuje previdno tolmačenje in primerjava z drugimi luninimi figurami, predvsem s Seleno.
Skupaj Pandija pooseblja koncepte lune in svetlobe v atenski religiji in je zanimiva kot primer fluidnosti med epiteti in samostojnimi božanstvi v antičnem grškem mišljenju.
