Klasifikacija paraalpskega smučanja — razredi, pravila in zgodovina

Paraalpsko smučanje: jasno razčlenjeni razredi, pravila in zgodovina — vodnik za športnike, trenerje in navdušence. Spoznajte klasifikacije B1–B3 in CP kategorije.

Klasifikacija paraalpskega smučanja je sistem razvrščanja smučark in smučarjev s telesnimi ali vidnimi omejitvami, ki zagotavlja pošteno in čim bolj enakovredno tekmovanje. Cilj klasifikacije ni merjenje športne uspešnosti, temveč določitev, kako posamezna invalidnost vpliva na tekmovalno sposobnost pri alpskem smučanju, ter razvrstitev tekmovalcev v razrede z nastavitvami in pravilnimi prilagoditvami. Glavne kategorije so trije splošni načini: stoječi (standing), sedeči (sitting) in slepi/šibkovidni (visually impaired). Razvrstitev uradno ureja Mednarodni paraolimpijski komite za alpsko smučanje (World Para Alpine Skiing), pred tem pa so klasifikacijo razvijala in izvajala različna mednarodna združenja (ISOD, ISMWSF, IBSA, CP-ISRA). Šport je odprt za tekmovalce z vidnimi ali fizičnimi stanji, ki onemogočajo normalno smučanje stoje; ni pa odprt za osebe z motnjami v duševnem razvoju.

Razredi in osnovna razvrstitev

Tekmovalci so razvrščeni glede na vrsto in resnost svoje okvare ter glede na funkcionalni položaj telesa pri smučanju. Obstajata dve osnovni vrste razvrščanja:

• Razredi za slepe in slabovidne – običajno B1, B2, B3. Ti razredi temeljijo na medicinskem/oftalmološkem ocenjenem vidu in ne na funkcionalnem položaju na smučeh. Slepi in zelo slabovidni tekmovalci navadno smučajo z vodnikom, ki jih vodi po strmini s posebnimi glasovnimi ali radijskimi navodili.
• Razredi za telesne okvare – delijo se na stoječe in sedeče razrede. Sedeči tekmovalci uporabljajo posebno opremo (npr. monoski), stoječi tekmovalci pa tekmujejo z različnimi prilagoditvami (različne kombinacije palic in smuči). V preteklosti so se uporabljali številni razredi (npr. LW1–LW12 ali CP5–CP8), danes pa so sistemi poenoteni in združujejo funkcionalne ocene z modelom, ki olajša tekmovanje z manjšim številom razredov.

Primeri vizualnih in funkcionalnih oznak

Spodaj so vključene pogoste oznake in simboli, kot se pogosto pojavljajo v predstavitvah klasifikacij:

Pravila in oprema

Tekmovalna pravila temeljijo na pravilih Mednarodne smučarske zveze (FIS) in so po potrebi prilagojena za tekmovalce z okvarami. To vključuje dovoljenje posebne opreme in prilagoditve, na primer:

• uporaba vodnikov za slabovidne smučarje (vodnik komunicira z glasovnim ali radijskim sistemom);
• prilagoditve za stoječe smučarje, kjer so dovoljene različne kombinacije opreme (ena dolga palica, dve palici, ena ali dve smučki ipd.);
• posebna sedeča oprema za sedeče tekmovalce, predvsem monoski (sit-ski), ki omogoča stabilnost in prenos moči pri spustu.

Za doseganje poštenosti med razredi se pogosto uporablja tudi sistem faktorjev (t. i. "factoring"), kjer se izmerjeni časi tekmovalcev v določenih razredih množijo z ustreznim faktorjem, da se upošteva relativni vpliv invalidnosti. Faktorji se določajo glede na podatke in analize ter se lahko razlikujejo po disciplinah.

Zgodovina in razvoj klasifikacije

Prve sisteme za paraalpsko smučanje so razvili v Skandinaviji v šestdesetih letih 20. stoletja, sprva za smučarje brez nog ali rok. Sčasoma so sistem razvijali tudi za športnike s poškodbami hrbtenjače in za osebe s cerebralno paralizo. Na prvih zimskih paraolimpijskih igrah leta 1976 je bil sistem razvrščanja zelo razdelan le v nekaj skupinah; do leta 1980 so bile dodane skupine za smučarje s cerebralno paralizo. V zgodnjih fazah so bili sistemi pogosto medicinsko orientirani, pozneje pa so prešli na funkcionalno klasifikacijo, ki je bolj praktična za tekmovanje.

V naslednjih desetletjih so sistemi združevali in poenostavljali razrede z namenom izboljšanja konkurenčnosti in zmanjšanja števila medaljnih kategorij, hkrati pa so želeli ohraniti pravičen položaj za različne vrste invalidnosti. Zaradi tega so se razvili enotnejši standardi, ki so danes v nadzoru Mednarodnega paraolimpijskega komiteja (World Para).

Postopek klasifikacije in nadzor

Klasifikacija običajno vključuje medicinsko oceno, funkcionalne teste in športno specifične preizkuse na snegu. Postopek izvajajo pooblaščeni klasifikatorji, ki so usposobljeni za medicinske in funkcionalne vidike klasifikacije. Tekmovalci so lahko razvrščeni kot:

• stalni (z določeno, ponovno potrjeno klasifikacijo),
• začasni (npr. za prvo oceno ali mlajše tekmovalce),
• s posebnim statusom, če je treba opraviti dodatne preglede.

Razvrstitve se lahko pritožijo in ponovno ocenijo, kadar se pojavijo dvomi ali spremembe v zdravstvenem stanju. Namen vseh postopkov je zagotoviti, da klasifikacija čim natančneje odraža športni vpliv prizadetosti in tako omogoči pošteno tekmovanje.

Zaključek

Klasifikacija paraalpskega smučanja je ključna za vključevanje in tekmovalno poštenost v tem športu. Sistem je skozi čas napredoval od medicinsko opredeljenih skupin k bolj funkcionalni, športno usmerjeni klasifikaciji, hkrati pa ostaja dinamičen in se prilagaja novim spoznanjem, opremi in potrebam športnikov. Tekmovalna pravila in prilagoditve temeljijo na pravilih Mednarodne smučarske zveze in na izkušnjah paraolimpijskih organizacij, s čimer se zagotavlja varnost in konkurenčnost vseh udeležencev.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je klasifikacija paraalpskega smučanja?

V: Kdo je razvil prve sisteme razvrstitve za paraalpsko smučanje?

V: Kakšen je bil namen teh prvih sistemov?

V: Koliko skupin je bilo na prvih zimskih paraolimpijskih igrah leta 1976?

V: Kako so si od takrat prizadevali za izboljšanje razvrščanja?

V: Kaj se uporablja za smučarje s težavami z vidom?

V: Kako se sedeči smučarji hitro premikajo po snegu?

Išči po črki