Fotografski film je tanek list plastike (ali v preteklosti tudi celuloznega materiala), prevlečen s svetlobno občutljivo emulzijo. Emulzija vsebuje mikroskopske kristale srebrovih halogenidov, suspendirane v želatini: ko se film izpostavi svetlobi, kristali ustvarijo nevidno latentno sliko, ki jo je mogoče s kemično ali fotokemično obdelavo spremeniti v vidno sliko. Film je zato zelo občutljiva nosilna plast, zato ga hranimo in prevažamo v nepredušnih kavcih ali pločevinkah, ki ščitijo pred svetlobo in vlago.

Sestava in delovanje

Osnovne komponente filma so:

  • Nosilec – običajno iz poliesterne ali acetatne plastike, redkeje iz papirja.
  • Emulzija – želatina z raztopinami srebrovih halogenidov, ki tvori svetlobno občutljive kristale.
  • Zaščitni premaz – prozoren sloj, ki varuje emulzijo pred praskami in umazanijo.

Po osvetlitvi latentna slika ni vidna. Da postane vidna in trajna, je treba film kemično obdelati – to je proces, ki ga običajno imenujemo razvijanje filma ali obdelava filma. Med razvijanjem se osvetljeni srebrovi kristali zmanjšajo do kovinskega srebra (pri črno‑belem filmu), nato pa se film fiksira, da postane odporen na nadaljnjo svetlobo.

Vrste filmov

Filmi se razlikujejo glede na barvno ločljivost, hitrost (ISO), površino in namen. Glavne vrste so:

  • Črno‑beli film – beleži svetlostne kontraste, enostaven za obdelavo v temnejši komori; razvijalci so raznovrstni (npr. D‑76, rodinal).
  • Barvni negativen film – najpogostejši za analogno fotografijo; obdelava poteka po standardu C‑41.
  • Barvni pozitivni (diapozitivni) film – za diapozitive in projekcije; obdelava E‑6 daje pozitivne slike neposredno na filmu.
  • Infrardeči film – posebna emulzija, ki zajema infrardečo svetlobo za ustvarjanje nenavadnih kontrastov in efektov.
  • Specialni filmi – visokosvetlobni (ISO 800, 1600 in več), fine‑grain filmi za velike povečave, ortokromatski filmi ipd.

Hitrost filma je izražena z vrednostjo ISO (prej ASA). Nižji ISO (npr. 25–100) pomeni manjše zrnce in višjo ločljivost, vendar potrebuje več svetlobe; višji ISO daje več zrnja, a omogoča fotografiranje pri šibki svetlobi ali pri hitrejših hitrostih zaklopa. Pri obdelavi je tudi mogoče film "push" ali "pull" obdelati, kar spremeni občutljivost in ton slike.

Formati in embalaža

Filmi so na voljo v več formatih:

  • 35 mm (35‑milimetrski) – najbolj razširjen format za amaterske in profesionalne fotoaparate; filmi so v kovinskih kanistrih (kot so opisani kot pločevinke) ali kasetah z vnaprej nameščeno perforirano prožo. Standardna števila posnetkov na kolutu so običajno 24 ali 36, čeprav so se včasih pojavljali tudi drugi formati; že izdelani koluti z večposnetkovnimi variacijami obstajajo.
  • 120/220 (srednji format) – film v tulcu za srednjeformatne fotoaparate; število posnetkov je odvisno izreza (6×4,5; 6×6; 6×7; 6×9). Film 220 je daljši kot 120 in omogoča približno dvakrat več posnetkov pri istih izrezih.
  • Listni (velik format) – posamezni listi filma, npr. 4×5", 5×7", 8×10" ipd.; vsak list je en sam izpostavljeni posnetek in zahteva posebno držalo za film.
  • APS (Advanced Photo System) – starejši format z manjšimi kasetami in metapodatki na kaseti (nekateri aparati so ga uporabljali v 1990‑ih in zgodnjih 2000‑ih).

Filmi so pakirani v temnih ovojih ali kovinskih vložkih, ki ščitijo pred nenamerno osvetlitvijo. Listni filmi imajo običajno papirnate ali aluminijaste ovoje, ki jih odpremo v temi ali rdeči svetlobi.

Razvijanje in obdelava

Obdelava običajno vključuje tri glavne stopnje:

  • Razvijalec – kemična raztopina, ki pretvori latentno sliko v vidno (pri črno‑belem filmu tvori kovinsko srebro; pri barvnem filmu se sprožijo barvni reagenzi).
  • Zaustavitvena kopel (stop) – zavira razvijalec in prepreči nadaljnje delovanje.
  • Fiksir – stabilizira sliko in odstrani neosvetljene srebrove soli, zaradi česar film postane odporen na svetlobo.

Barvni filmi se obdelujejo po protokolih, kot sta C‑41 (barvni negativ) in E‑6 (diapozitiv), pri čemer so temperature in časi strogo določeni. Po obdelavi je film mogoče optično pregledovati, tiskati ali skenirati za digitalno arhiviranje.

Praktični nasveti in shranjevanje

  • Filma se dotikajte le pri robovih in v suhem, čistem okolju; prsti in prah lahko povzročijo trajne sledi.
  • Neodprte kolute shranjujte v hladnem in suhem prostoru (idealen je hladilnik); to podaljša rok uporabnosti in zmanjša rast hrupa oziroma zrnja pri dolgoročnem shranjevanju.
  • Po izpostavitvi in razvijanju film ni več občutljiv na svetlobo, vendar ga je treba ustrezno zaščititi pred fizičnimi poškodbami in UV‑svetlobo za dolgoročno arhiviranje.
  • Pri delu z listnimi filmi ali pri premikanju filma v temi uporabite rdečo varovalno luč (za črno‑bele emulzije) ali popolno temo za barvne filme in nekatere specialne materiale.

Zaključek

Fotografski film ostaja cenjen zaradi značilne teksture, tonov in estetskega učinka, ki ga digitalne kopije pogosto težko povsem reproducirajo. Čeprav se digitalna fotografija močno razširila, analogni filmi ponujajo širok izbor formatov, hitrosti in posebnih učinkov (npr. infrardečih ali visokoobčutljivih filmov), zato so še vedno v uporabi pri umetnikih, konservatorjih in mnogih ljubiteljih fotografije.