Fotografski film: definicija, vrste, formati in razvijanje

Fotografski film je tanek list plastike (ali v preteklosti tudi celuloznega materiala), prevlečen s svetlobno občutljivo emulzijo. Emulzija vsebuje mikroskopske kristale srebrovih halogenidov, suspendirane v želatini: ko se film izpostavi svetlobi, kristali ustvarijo nevidno latentno sliko, ki jo je mogoče s kemično ali fotokemično obdelavo spremeniti v vidno sliko. Film je zato zelo občutljiva nosilna plast, zato ga hranimo in prevažamo v nepredušnih kavcih ali pločevinkah, ki ščitijo pred svetlobo in vlago.

Sestava in delovanje

Osnovne komponente filma so:

Nosilec – običajno iz poliesterne ali acetatne plastike, redkeje iz papirja.
Emulzija – želatina z raztopinami srebrovih halogenidov, ki tvori svetlobno občutljive kristale.
Zaščitni premaz – prozoren sloj, ki varuje emulzijo pred praskami in umazanijo.

Po osvetlitvi latentna slika ni vidna. Da postane vidna in trajna, je treba film kemično obdelati – to je proces, ki ga običajno imenujemo razvijanje filma ali obdelava filma. Med razvijanjem se osvetljeni srebrovi kristali zmanjšajo do kovinskega srebra (pri črno‑belem filmu), nato pa se film fiksira, da postane odporen na nadaljnjo svetlobo.

Vrste filmov

Filmi se razlikujejo glede na barvno ločljivost, hitrost (ISO), površino in namen. Glavne vrste so:

Črno‑beli film – beleži svetlostne kontraste, enostaven za obdelavo v temnejši komori; razvijalci so raznovrstni (npr. D‑76, rodinal).
Barvni negativen film – najpogostejši za analogno fotografijo; obdelava poteka po standardu C‑41.
Barvni pozitivni (diapozitivni) film – za diapozitive in projekcije; obdelava E‑6 daje pozitivne slike neposredno na filmu.
Infrardeči film – posebna emulzija, ki zajema infrardečo svetlobo za ustvarjanje nenavadnih kontrastov in efektov.
Specialni filmi – visokosvetlobni (ISO 800, 1600 in več), fine‑grain filmi za velike povečave, ortokromatski filmi ipd.

Hitrost filma je izražena z vrednostjo ISO (prej ASA). Nižji ISO (npr. 25–100) pomeni manjše zrnce in višjo ločljivost, vendar potrebuje več svetlobe; višji ISO daje več zrnja, a omogoča fotografiranje pri šibki svetlobi ali pri hitrejših hitrostih zaklopa. Pri obdelavi je tudi mogoče film "push" ali "pull" obdelati, kar spremeni občutljivost in ton slike.

Formati in embalaža

Filmi so na voljo v več formatih:

35 mm (35‑milimetrski) – najbolj razširjen format za amaterske in profesionalne fotoaparate; filmi so v kovinskih kanistrih (kot so opisani kot pločevinke) ali kasetah z vnaprej nameščeno perforirano prožo. Standardna števila posnetkov na kolutu so običajno 24 ali 36, čeprav so se včasih pojavljali tudi drugi formati; že izdelani koluti z večposnetkovnimi variacijami obstajajo.
120/220 (srednji format) – film v tulcu za srednjeformatne fotoaparate; število posnetkov je odvisno izreza (6×4,5; 6×6; 6×7; 6×9). Film 220 je daljši kot 120 in omogoča približno dvakrat več posnetkov pri istih izrezih.
Listni (velik format) – posamezni listi filma, npr. 4×5", 5×7", 8×10" ipd.; vsak list je en sam izpostavljeni posnetek in zahteva posebno držalo za film.
APS (Advanced Photo System) – starejši format z manjšimi kasetami in metapodatki na kaseti (nekateri aparati so ga uporabljali v 1990‑ih in zgodnjih 2000‑ih).

Filmi so pakirani v temnih ovojih ali kovinskih vložkih, ki ščitijo pred nenamerno osvetlitvijo. Listni filmi imajo običajno papirnate ali aluminijaste ovoje, ki jih odpremo v temi ali rdeči svetlobi.

Razvijanje in obdelava

Obdelava običajno vključuje tri glavne stopnje:

Razvijalec – kemična raztopina, ki pretvori latentno sliko v vidno (pri črno‑belem filmu tvori kovinsko srebro; pri barvnem filmu se sprožijo barvni reagenzi).
Zaustavitvena kopel (stop) – zavira razvijalec in prepreči nadaljnje delovanje.
Fiksir – stabilizira sliko in odstrani neosvetljene srebrove soli, zaradi česar film postane odporen na svetlobo.

Barvni filmi se obdelujejo po protokolih, kot sta C‑41 (barvni negativ) in E‑6 (diapozitiv), pri čemer so temperature in časi strogo določeni. Po obdelavi je film mogoče optično pregledovati, tiskati ali skenirati za digitalno arhiviranje.

Praktični nasveti in shranjevanje

Filma se dotikajte le pri robovih in v suhem, čistem okolju; prsti in prah lahko povzročijo trajne sledi.
Neodprte kolute shranjujte v hladnem in suhem prostoru (idealen je hladilnik); to podaljša rok uporabnosti in zmanjša rast hrupa oziroma zrnja pri dolgoročnem shranjevanju.
Po izpostavitvi in razvijanju film ni več občutljiv na svetlobo, vendar ga je treba ustrezno zaščititi pred fizičnimi poškodbami in UV‑svetlobo za dolgoročno arhiviranje.
Pri delu z listnimi filmi ali pri premikanju filma v temi uporabite rdečo varovalno luč (za črno‑bele emulzije) ali popolno temo za barvne filme in nekatere specialne materiale.

Zaključek

Fotografski film ostaja cenjen zaradi značilne teksture, tonov in estetskega učinka, ki ga digitalne kopije pogosto težko povsem reproducirajo. Čeprav se digitalna fotografija močno razširila, analogni filmi ponujajo širok izbor formatov, hitrosti in posebnih učinkov (npr. infrardečih ali visokoobčutljivih filmov), zato so še vedno v uporabi pri umetnikih, konservatorjih in mnogih ljubiteljih fotografije.

Nerazvit črno-beli film Arista, ISO 125/22°.

Uporablja

Film lahko uporabite samo enkrat. Nato ga ni mogoče ponovno uporabiti (če ga po naključju ponovno uporabite, nastane artefakt, imenovan večkratna osvetlitev). Ko filma ne uporabljate, ga je treba pokriti pred svetlobo, sicer bo posnel vse svetlobe, ki bodo posijale nanj. Zaradi tega ne bo uporaben za snemanje slike. Film je na voljo v pločevinki, imenovani kanister, ki ga pokriva pred svetlobnimi žarki.

Film potrebuje pravo količino svetlobe, da ustvari sliko. Če je slika presvetla ali pretemna, ne bo pravilno posneta. Čim dlje film snema, tem več svetlobe dobi. Če je fotografirana stvar svetla, se bo posnela hitreje. Če je temnejša, bo film za snemanje potreboval več časa.

Filmi, ki potrebujejo manj časa za snemanje slike, so znani kot "hitrejši" filmi. Različne hitrosti filmov so označene s številko ISO. Večja kot je številka, hitrejši so filmi. Filmi lahko ustvarijo sliko le z usmerjeno svetlobo. Če ni objektiva, ki bi izostril svetlobo, bo film zaradi sprejemanja le te postal bel. Če namesto 100 uporabimo film s stopnjo ISO 200, bo za snemanje slike istega prizora potreboval le polovico manj časa.

Primeri številk ISO so ISO 50, ISO 100, IS0 200, ISO 400, ISO 800 in ISO 1600. Številka ISO se včasih imenuje "številka ASA" ali "hitrost filma". Če je številka ISO nizka, na primer ISO 50, film potrebuje veliko časa za snemanje slike. To se imenuje počasen film. To pomeni, da mora biti zaklop dolgo časa odprt. Če je številka ISO visoka, na primer ISO 800, je slika posneta v zelo kratkem času. To je hitri film. To pomeni, da se mora zaklop hitro odpreti in zapreti.

Pred izumom fotografskega filma so se za fotografiranje uporabljale steklene suhe plošče. V 21. stoletju večina fotoaparatov ne uporablja več filma.

Sorodne strani

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je fotografski film?

O: Fotografski film je list plastike, ki je občutljiv na svetlobo in se uporablja za snemanje vizualnih prizorov.

V: Kako se slika zapiše na fotografski film?

O: Slika se na fotografski film zapiše, ko je plastika izpostavljena svetlobi.

V: Kako je fotografski film zaščiten pred svetlobo?

O: Fotografski film je shranjen v majhnih posodah (škatlah), ki ga ščitijo pred svetlobo.

V: Kako se imenuje postopek, ki naredi slike na filmu vidne?

O: Postopek, ki naredi slike na filmu vidne, se imenuje razvijanje filma ali obdelava filma.

V: Kaj se zgodi z izpostavljenim filmom med obdelavo filma?

O: Eksponirani film po obdelavi ni več občutljiv na svetlobo.

V: Katere vrste filmov obstajajo?

O: Obstajajo različne vrste filmov, med katerimi so filmi, ki za osvetlitev potrebujejo več svetlobe kot drugi, črno-beli filmi in filmi, ki lahko snemajo infrardečo svetlobo.

V: Katere so različne velikosti fotografskih filmov?

O: Nekatere različne velikosti fotografskih filmov vključujejo 35-milimetrske filme (najpogosteje uporabljena velikost), filme v kovinskih pločevinkah ali kanistrih, filme v papirnatih ovitkih ali na posameznih listih.