Rimsko državljanstvo
Državljani države stranke in zavezniki (socii) Rima so lahko prejeli omejeno obliko rimskega državljanstva, kot je bila latinska pravica. Ti državljani niso mogli voliti ali biti izvoljeni na rimskih volitvah. Sužnji so veljali za lastnino in niso imeli pravne osebnosti. Sčasoma so pridobili nekaj zaščite v okviru rimskega prava. pravice, ki so bile na voljo posameznim rimskim državljanom, so se sčasoma spreminjale glede na njihov kraj izvora in njihovo služenje državi. Prav tako so se po rimskem pravu razlikovale glede na razvrstitev posameznika v državi. Različni pravni razredi so bili opredeljeni z različnimi kombinacijami pravnih pravic, ki jih je imel vsak razred. Vendar so bile možne pravice, ki so bile na voljo državljanom, s katerimi se je ukvarjalo rimsko pravo, naslednje:
Toga je bila značilno oblačilo rimskega moškega državljana, kipi cesarjev (v tem primeru Antonina Pija) pa jih pogosto prikazujejo v oblekah (togatus). Ius suffragiorum: To je bila volilna
pravica v rimskih skupščinah.
Ius gentium: V 3. stoletju pred našim štetjem se je razvilo pravno priznanje naraščajočega mednarodnega obsega rimskih zadev in potrebe, da rimsko pravo obravnava situacije med rimskimi državljani in tujimi osebami. Ius gentium je bil torej rimska pravna kodifikacija tedaj splošno sprejetega mednarodnega prava in je temeljil na zelo razvitem trgovinskem pravu grških mestnih držav in drugih pomorskih sil.[4] Za pravice, ki jih je zagotavljal ius gentium, je veljalo, da jih imajo vse osebe; gre torej za koncept človekovih pravic in ne za pravice, povezane z državljanstvom. Ius conubii: Pravica do zakonite zakonske zveze z rimskim državljanom po rimskih načelih,[5] do zakonskih pravic paterfamilias nad družino in do tega, da se otroci iz take zakonske zveze štejejo za rimske državljane. Ius migrationis: Pravica do ohranitve ravni državljanstva ob preselitvi v polis s primerljivim statusom. Na primer, pripadniki cives Romani (glej spodaj) so ohranili polno državljanstvo, ko so se preselili v rimsko kolonijo z vsemi pravicami po zakonu: colonia civium Romanorum. To pravico so imeli tudi Latinci, ki so ohranili svoj ius latis, če so se preselili v drugo latinsko državo ali latinsko kolonijo (latinska kolonija). Ta pravica ni ohranila ravni državljanstva, če se je nekdo preselil v kolonijo z nižjim pravnim statusom; polnopravni rimski državljani, ki so se preselili v latinsko kolonijo, so bili znižani na raven ius latii, takšna selitev in znižanje statusa pa sta morala biti prostovoljno dejanje. Pravica do imunitete pred nekaterimi davki in drugimi pravnimi obveznostmi, zlasti pred lokalnimi predpisi[6]. Pravica do sodnega postopka (nastopiti pred ustreznim sodiščem in se zagovarjati). auxilia in pridobljeno državljanstvo s služenjem vojaškega roka.
Vprašanja in odgovori
V: Katere pravice so imeli državljani v starem Rimu?
O: Državljani starega Rima so imeli različne pravne pravice, med drugim pravico do glasovanja v rimskih skupščinah (ius suffragiorum), pravico do zakonite poroke z rimskim državljanom po rimskih načelih (ius conubii), pravico do ohranitve stopnje državljanstva ob preselitvi (ius migrationis) ter imuniteto pri nekaterih davkih in drugih pravnih obveznostih (pravica imunitete). Imeli so tudi pravico do vložitve tožbe na sodišču, pravico do sojenja pred pristojnim sodiščem in pravico do obrambe.
V: Kako so se te pravice spreminjale skozi čas?
O: Pravice, ki so bile na voljo posameznim rimskim državljanom, so se skozi čas spreminjale glede na njihov kraj izvora in njihovo služenje državi. Prav tako so se po rimskem pravu razlikovale glede na razvrstitev posameznika v državi. Različni pravni razredi so bili opredeljeni z različnimi kombinacijami pravnih pravic, ki jih je imel vsak razred.
V: Kdo v starem Rimu ni bil upravičen do državljanstva?
O: V starem Rimu sužnji niso bili upravičeni do državljanstva, saj so po rimskem pravu veljali za lastnino in ne za osebe. Državljani države stranke in zavezniki (socii) so lahko prejeli omejene oblike rimskega državljanstva, kot je latinska pravica, vendar niso mogli voliti ali biti izvoljeni na rimskih volitvah.
V: Kaj je ius gentium?
O: Ius gentium je koncept, razvit v 3. stoletju pred našim štetjem, ki je priznaval mednarodni obseg rimskih zadev in potrebo po rimskem pravu pri obravnavanju situacij med Rimljani in tujimi osebami. Temeljila je na visoko razvitih trgovinskih zakonih grških mestnih držav in drugih pomorskih velesil ter je zagotavljala človekove pravice in ni bila vezana le na osebe s statusom državljana.
V: Katero oblačilo je bilo značilno za bogate moške državljane?
O: Bogati moški državljani so nosili oblačilo, imenovano "toga", ki je bilo v tistem času značilno zanje. Na kipih, ki prikazujejo cesarje, so bili pogosto oblečeni v to oblačilo, znano kot "togatus".
V: Kaj je ius Latii?
O: Ius Latii je oblika omejenega rimskega državljanstva, ki so ga podeljevale države stranke ali zavezniki (socii), ki so ga prejeli namesto statusa polnega državljanstva. Tisti, ki so se iz statusa polnega državljana preselili v to obliko, bi izgubili prvotno raven, če bi se preselili v kolonijo z nižjim pravnim statusom kot prej; če pa bi se preselili v drugo latinsko državo ali latinsko kolonijo, bi njihov ius Latii ostal nedotaknjen.
