Južni Ming – zadnji režimi dinastije Ming na jugu Kitajske (1644–1683)

Južni Ming (南明, 1644–1683) je skupno ime za vrsto regionalnih režimov in vladavin članov cesarske družine dinastije Ming (明朝, 1368–1644), ki so po padcu Pekinga vztrajali na jugu Kitajske. Ti režimi so večinoma veljali za nadaljevanje dinastije Ming in so skušali organizirati odpor proti osvojitvi s strani dinastije Qing (清朝, 1644–1911).

Vzrok in začetki

Po vstopu uporniške vojske Li Zichenga (李自成) v Peking leta 1644 je cesar Zhu Youjian (朱由检), znan kot cesar Chongzhen, storil samomor na gori Meishan. Ko so se Qing sile pomikale na Osrednjo ravnino (中原地区), je večina preživelih članov cesarske družine in uradnikov pobegnila proti jugu. Tam so skušali vzpostaviti nove centre oblasti in nadaljevati odpornost proti Qingom.

Glavne faze Južnega Minga

• Režim Hongguang (弘光) v Nanjingu — Zhu Yousong (朱由崧) (kralj Fu (福王)) je bil leta 1644 imenovan za cesarja v Nanjingu in leto pozneje sprejel ime vladavine Hongguang.
• Režim Longwu (隆武) v Fuzhouju — Zhu Yujian (朱聿键) (kralj Tang (唐王)) je leta 1645 razglasil novega cesarja v Fuzhouju in poskušal organizirati vojaško odpornost na jugovzhodu.
• Režim Yongli (永历) — Zhu Youlang (朱由榔) (kralj Gui (桂王)) je postal najbolj dolgotrajni vodja Južnega Minga, ob podpori vojaških formacij in lokalnih veljakov je skušal zadržati odpor v jugozahodnih provincah.
• Režim Ming–Zheng (明郑) na obalah in na Tajvanu — voditelj Zheng Chenggong (郑成功) (znan kot Koxinga) je izkoristil gospodarsko in vojaško moč na obali in kasneje ustanovil pristaniško oporišče na Tajvanu.

Glavni dogodki

Leta 1645 so Qing sile hitro napredovale na jug. Po padcu Nanjinga je sledilo obleganje in masaker v Yangzhou (扬州), dogodek v kitajskih virih znan kot "扬州十日" — "deset dni v Yangzhouu", ki je imel močne grozljive posledice za civilno prebivalstvo in je podrl odpornost v regiji. Cesar Hongguang je bil ujet kmalu po padcu mesta.

Cesar Longwu je poskušal organizirati severno ofenzivo, pri čemer so ga podpirali tudi nekateri uporniki proti Qingom, vendar je izdajstvo in predaja lokalnih pomorskih sil, zlasti Zheng Zhilonga (郑芝龙), oslabilo položaj. Po zajetju je cesar Longwu umrl v ujetništvu, Qing pa je utrdil svoj nadzor nad jugovzhodom.

V jugozahodu so se združile preostale vojaške enote in uradništvo dinastije Ming ter podprle Zhu Youlanga (朱由榔), ki je prevzel naslov Yongli in vodil odpor iz notranjih pokrajin. Hkrati je Zheng Chenggong z morske strani napadal Qing sile in dosegel vrsto lokalnih zmag, kar je začasno okrepilo upanje za obnovo Ming oblasti.

Leta 1661–1662 je po zapletenih vojaških operacijah Yongli zbežal v območje današnje Burme (Mjanmar), kjer so ga lokalni vladarji začasno sprejeli. V kitajskih virih se omenjajo imena, kot je "莽白" (v prevodničnih zapiskih različice imena burmanskega vladarja), a pomembno je, da so Qing sile, zoper mnenje nekaterih lokalnih oblasti, nadaljevale pritisk. Leta 1662 je Wu Sangui (吴三桂), ki je sodeloval z dinastijo Qing, prispeval k izročitvi Yonglija Qing silam; Yongli je bil naslednje leto ubit v Kunmingu (昆明).

Po smrti Yonglija je Zheng Chenggong osvojil Tajvan (1661–1662) in ga spremenil v glavno oporišče uporniških sil, ki so še naprej uporabljale mitsko legitimnost dinastije Ming. Režim Ming–Zheng je uradno še naprej uporabljal era ime Yongli, čeprav se je v praksi osredotočal na samostojno upravljanje in obrambo proti Qingom.

Leta 1683 so Qing sile, pod vodstvom admiralitete, ki jo je predstavljal med drugim Shi Lang, izvedle pomorsko kampanjo proti Tajvanu in v bitki pri Penghu odločilno premagale floto Zheng. Po padcu otoka je Zheng Keshuang (郑克塽), kralj Yanpinga (延平王), sprejel kapitulacijo; Zhu Shugui (朱术桂), kralj Ningjinga (宁靖王), je storil samomor. S tem so bile sile Južnega Minga praktično dokončno poražene.

Pomen in zapuščina

Južni Ming ni uspel ponovno vzpostaviti cesarske oblasti na celotnem ozemlju Kitajske, vendar je njegov odpor pomembno vplival na potek zgodovine 17. stoletja: podaljšal je obdobje vojaških spopadov, vplival na migracije političnih in kulturnih elit proti jugu in prispeval k oblikovanju regionalnih identitet. Posebno pomembna je vloga Zheng Chenggonga, ki z zmago nad Nizozemci na Tajvanu ni le uveljavil ladijsko moč v regiji, temveč je tudi ohranil simbolno kontinuiteto s kulturo in legitimnostjo Ming — kar je imelo dolgoročne politične in kulturne posledice.

V literaturi in zgodovinskih spominih Južnega Minga pogosto obravnavajo kot zadnji, razcepljeni val odpora proti Qing razširitvi; njegovi dogodki (npr. masaker v Yangzhouu, pomorska aktivnost Zhengov in izseljevanje dvora) so postali del kolektivnega spomina in zgodovinskih razprav o prehodu med Ming in Qing obdobji.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je južni Ming?

V: Koliko cesarjev in nadzornikov je bilo v času južnega Minga?

V: Ali se južni Ming obravnava kot nadaljevanje dinastije Ming?

V: V katerem jeziku je napisan "Južni Ming"?

V: Kje so bili ti režimi?

V: Kdaj se je začelo to obdobje?

Išči po črki