Spitsbergen (Svalbard): največji otok arhipelaga, Longyearbyen in naselja
Spitsbergen (tudi Spitzbergen) je največji otok arhipelaga Svalbard. Do leta 1965 se je imenoval Zahodni Špicbergen. Za tretji največji otok skupine, Edgeøya, je bilo predlagano ime Vzhodni Špicbergen.
Spitsbergen meri približno 380 kilometrov v dolžino in približno 220 kilometrov v širino; njegova površina znaša nekaj deset tisoč kvadratnih kilometrov, velik delež otoka pa je pokrit z ledeniki. Najvišji vrh je Newtontoppen z višino okoli 1.700 metrov. Zaradi lege visoko na severu vlada na otoku arktično podnebje, a ga Norveška iskreno upravlja, pri čemer vpliv toplega Labradorjskega/Gulf Stream toka omili zimske temperature v primerjavi z inlandskimi območji iste zemljepisne širine.
Naselja na Spitsbergenu
Spitsbergen je edini otok Svalbarda, kjer so stalna naselja. Najpomembnejša so:
- Barentsburg, rusko-norveško naselje z rudarsko zgodovino; število prebivalcev je majhno in se spreminja (več sto), odvisno od rudarskega obratovanja in prebivalstva delavcev.
- Longyearbyen, upravno in gospodarsko središče arhipelaga ter največje mesto (približno 2.000–2.700 prebivalcev, število se lahko spreminja). V Longyearbyenu so glavne institucije: občinska uprava, letališče, Univerza na Svalbardu (UNIS), Svalbardski muzej, raziskovalne in turistične storitve ter izhodišče za večino obiskov otoka.
- Ny-Ålesund, mednarodna znanstvena postaja in ena najsevernejših stalnih naselbin na svetu; stalno živi le kakšnih 30–35 ljudi, število raziskovalcev in osebja pa se sezonsko poveča.
- Sveagruva (Svea), zgodovinsko rudarsko naselje; število prebivalcev je odvisno od rudarskih dejavnosti — veliko ljudi se je po potrebi vozilo na delo iz Longyearbyena. V zadnjih letih so se rudarske dejavnosti spreminjale, zato je prebivalstvo kolikokrat začasno ali premikajoče.
Zapustena naselja in rudniki
Na otoku je več zapuščenih naselij in rudarskih naselbin, ki pričajo o zgodovini rudarjenja in izmeničnemu gospodarskemu pomenu območja. Med bolj znanimi so:
- Pyramiden — nekdaj sovjetsko-rusko mesto, danes skoraj zapuščeno in zaščiten turistični objekt z več ohranjenimi stavbami.
- Grumant in druge manjše rudniške koncentracije, ki so bile opuščene z zaprtjem rudnikov.
Podnebje, narava in divje živali
Spitsbergen ima arktični tundrski ekosistem z redko vegetacijo (lišaji, mahovi, nizke grmovnice) v kratkem poletnem obdobju. Otok je pomemben habitat za arktične živali: polarni medvedi, arktični lisjaki, severni jeleni (reindžerji), različne vrste tjulnjev in številne morske ptice.
Velik delež obale in notranjosti je pokrit z ledeniki, fjordi ločijo številne polotoke in gore. Zaradi prisotnosti polarnih medvedov in druge arktične favne morajo obiskovalci spoštovati posebne varnostne ukrepe — pogosta je zahteva po vodniku ali oboroženem spremljevalcu pri pohajkovanju izven naselij.
Gospodarstvo in raziskave
Gospodarstvo Spitsbergna temelji na kombinaciji rudarjenja (zgodovinsko premog), raziskav, turizma in storitev. Ny-Ålesund je eno najpomembnejših arktičnih središč za mednarodne znanstvene raziskave. Turizem je v zadnjih letih rasel; obiskovalci prihajajo na križarjenja, razgledi po fjordih, izlete z z-deli ter na raziskovanje arktične narave.
Uprava in pravni status
Spitsbergen je del norveške uprave Svalbarda, kar ureja Svalbardska pogodba (1920). Pogodba daje državam podpisnicam določene pravice za gospodarsko delovanje na arhipelagu, medtem ko Norveška izvaja suverenost in upravno upravo. Zaradi mednarodnih interesov velja za območje posebnih pravnih, okoljskih in varnostnih ureditev.
Dostop
Glavni vhod na Spitsbergen je letališče v Longyearbyenu (LYR), s povezavami na norveška letališča (predvsem Oslo in Tromsø). Poleg letal obstajajo tudi ladijske povezave in križarjenja med sezono. Zaradi izoliranosti in zahtevnih vremenskih razmer je obisk treba vnaprej načrtovati in upoštevati sezonske omejitve.
Varnost in zaščita okolja
Zaradi občutljivega arktičnega okolja in ogroženih vrst obstajajo stroga pravila o ohranjanju narave, ravnanju z odpadki in dostopu do nekaterih območij. Polarni medved je zaščitena vrsta; obiskovalci morajo upoštevati smernice za varno vedenje in si prizadevati za minimalen vpliv na okolje.
Obstaja več zapuščenih:
