Krona svetega Edvarda (angl. St Edward's Crown) je ena najpomembnejših del britanske kronološke opreme in ima osrednjo vlogo pri kronanjih britanskih monarhov. Ime nosi po svetem Edvardu Ispovedniku (St Edward the Confessor), anglosaksonskem kralju, ki je imel močan verski in simbolni pomen v zgodnji angleški monarhiji.

Zgodovina

Prvotna srednjeveška krona svetega Edvarda je bila vključena v staro krono, vendar je bila med vladavino parlamenta po usmrtitvi kralja Karla I. leta 1649 razstavljena oziroma stopljena. Trenutna krona je bila naročena in izdelana leta 1661 za slavnostno obnovitev monarhije ob kronanju kralja Karla II. Naročil jo je kronski draguljar Robert Viner.

V stoletjih po tem se je uporaba krone spreminjala. Po kronanju Viljema III. leta 1689 je njen pomen občasno upadel: krono so v nekaterih slovesnostih pogosto nosili v sprevodu ali jo postavili na oltar namesto da bi jo vsakokrat neposredno položili na glavo monarha. V takih primerih je za del procesij in javnih pojavljanj pogosto služila tudi druga krona iz kraljevih draguljev (Imperial State Crown oziroma cesarska državna krona), ki je lažja in bolj primerna za nošenje med daljšimi dogodki. Tradicionalno mesto pri dejanskem trenutku kronanja pa se je krona svetega Edvarda vrnila ob kronanju Jurija V. leta 1911 in je bila od takrat znova uporabljena za dejanski obred kronanja tudi pri kasnejših vladarjih.

Opis in materiali

Sedanja krona svetega Edvarda vsebuje velik del okvirja, ki je bil izdelan leta 1661. Obstaja možnost, da so bili pri izdelavi uporabljeni deli ali elementi iz starejših kron. Okvir je iz zlata, notranji kapica iz žameta, obroba pa je obdelana z erminom.

  • Teža: krona tehta 71 oz 14 dwt (kar ustreza približno 2,23 kg).
  • Uporabljeni materiali: zlato, srebro, platina, emajl, žamet in ermin.
  • Kamenje: za kronanje so bili prvotno uporabljeni najeti in dragoceni kamni; kasneje je bila krona za razstavne namene opremljena z imitacijami. Leta 1911 je bila krona vrnjena v bolj reprezentativno podobo in ji je bilo dodanih 444 poldragih kamnov (turmalini, topazi, rubini, ametisti, safirji, granati, peridot, cirkoni, spineli, akvamarini ipd.).

Pomen in raba pri kronanju

Pri kronanju tradicionalno nastopa canterburyjski nadškof, ki krono vzame z oltarja in jo spoštljivo položi na glavo monarha v tistem ključnem trenutku obreda. Ob tem se izrečejo molitve in pozdravi, nemalokrat pa zvenijo besede "Bog varuj kralja" oziroma "Bog varuj kraljico" (v angleščini "God save the King/Queen"). Po kronanju princeske, princi, pari in vrstniki položijo svoje poklone in se priklonijo; zaslišijo se trobente, včasih pa tudi salve s topovi na londonskem stolpu Tower.

Po samo kronanju monarh običajno sede na prestol in sprejme čaščenje in poklone od cerkvenih predstavnikov, članov kraljeve družine, plemičev in drugih gostov. Za preostale del ceremonije in za javne procesije, kot je izhod iz cerkve in vožnja po Londonu, monarh pogosto namesti lažjo krono (npr. cesarsko državno krono), ki je praktičnejša za nošenje.

Kje si lahko krono ogledate

Krona svetega Edvarda je del zbirke kraljevih draguljev (Crown Jewels) in je shranjena in razstavljena v Towerju v Londonu, kjer si jo lahko ogleda javnost, razen kadar je v uporabi pri kronanjih ali drugih državnih obredih.

Zaključek: Krona svetega Edvarda je močan simbol kontinuitete britanske monarhije: združuje versko tradicijo, zgodovinske spremembe (izgubo in ponovno izdelavo po 1649) ter prilagodljivost — od izključno cerkvene uporabe do včasih bolj predstavniške vloge, nato pa ponovne vrnitve na osrednjo mesto ob samem dejanju kronanja.