Sinhrono potapljanje: definicija, pravila, ocenjevanje in olimpijski format

Sinhrono potapljanje: vse o definiciji, pravilih, ocenjevanju in olimpijskem formatu — pravila, točkovanje, sodniki in taktike za vrhunske nastope.

Sinhrono potapljanje (sinhrono potapljanje) je šport, v katerem se dva potapljača hkrati potapljata kot ekipa s trimetrske odskočne deske ali desetmetrske ploščadi. Gre za eno od vrst potapljanja, ki je na olimpijskih igrah od olimpijskih iger v Sydneyju leta 2000. Tekmovanje običajno obsega pet skokov na ekipo (v nekaterih nižjih tekmovanjih se včasih uporablja šest krogov). V prvih dveh krogih se pogosto zahtevata enostavnejša ali »obvezna« skoka z omejeno stopnjo zahtevnosti, v nadaljevanju pa sledijo trije bolj zahtevni skoki z različnimi elementi. Zmagovalna ekipa je tista z največ skupnimi točkami sodnikov, ki ocenjujejo tako tehniko kot sinhronizacijo.

Osnovna pravila in kategorije

Sinhrono potapljanje poteka v dveh glavnih disciplinah: trimetrska odskočna deska (3 m) in desetmetrska ploščad (10 m). Na tekmovanjih, kot so olimpijske igre in svetovna prvenstva, obstajajo ločeni nastopi za moške in ženske. Poleg tega se na nekaterih tekmovanjih pojavljajo tudi mešane dvojice (moški + ženska), vendar te discipline še niso stalnica na olimpijskem programu.

Skoki so razdeljeni v šest osnovnih skupin glede na smer in gib: naprej (forward), nazaj (backward), obraten (reverse), proti deski (inward), zavojni (twist) in stoja na rokah (armstand) — slednji se uporablja predvsem pri ploščadi. Vsak skok ima določeno stopnjo zahtevnosti (DD – degree of difficulty), ki se upošteva pri končnem izračunu točk.

Ocenjevanje in vloga sodnikov

Sodniki ocenjujejo dve glavni komponenti:

• tehnična izvedba (kakovost drže, položaj telesa, izteg, kontrola rotacij, čistota obračanja in vstop v vodo);
• sinhronizacija (uskajenost odskoka, rotacij, vrha skoka in vstopa v vodo – ocena, koliko sta potapljača kot »zrcalna« enota).

Na mednarodnih tekmovanjih (po pravilih FINA) se za sinhrono potapljanje običajno uporablja sistem z 11 sodniki: po trije sodniki ocenjujejo izvedbo vsakega posameznega potapljača (skupaj 6), dodatnih 5 sodnikov pa ocenjuje sinhronizacijo para. Pri obdelavi ocen se za vsak skok izločijo najvišje in najnižje ocene, nato se iz izbranih preostalih ocen izračuna vsota. Ta se pomnoži s stopnjo zahtevnosti (DD) in s faktorjem 0,6, da dobimo končno število točk za ta skok. Ta postopek pomaga zmanjšati vpliv skrajnih ocen in zagotavlja uravnoteženo ocenjevanje.

Struktura tekmovanja in zahteve

Na večini največjih tekmovanj par opravi pet skokov:

• prva dva skoka so pogosto z omejeno stopnjo zahtevnosti (v nekaterih pravilnikih se uporablja fiksna DD ali omejitve), da se preveri osnove in pravilnost izvedbe;
• sledijo trije »prosti« oziroma po izbiri skoki, kjer ekipama ni omejitve pri DD in lahko pokažeta zahtevnejše elemente (vrtljaje, zaplete in kompleksne kombinacije).

Olimpijski format in zgodovina

Sinhrono potapljanje je postalo del olimpijskega programa leta 2000 na igrah v Sydneyju. Na olimpijskih igrah so običajno štiri sinhrone discipline: moški 3 m odskočna deska, moški 10 m ploščad, ženske 3 m odskočna deska in ženske 10 m ploščad. Vsaka država lahko nastavi ekipo za posamezno disciplino; medalje prejmejo tri najboljše ekipe (zlato, srebro, bron).

Trening, varnost in taktika

Sinhrono potapljanje zahteva intenziven ekipni trening: potapljača vadita usklajevanje odskokov, ritem korakov, hitrost odriva in načine vstopa v vodo z minimalnim pršenjem. Pogosto uporabljajo videoanalizo, zrcalne vaje in štetje (counts) za usklajevanje rotacij. Na ploščadi so dodatne varnostne zahteve zaradi večje višine (10 m) in večjih sil pri vstopu v vodo.

Kaj sodniki ocenjujejo pri vstopu v vodo

Sodniki posebej ocenjujejo čistočo vstopa v vodo (majhen ali neviden prš), položaj telesa tik pred vstopom ter poravnavo med obema potapljačema. Dober vstop brez večjega pršenja in popolna sinhronizacija v zadnjem trenutku naredita veliko razliko pri končni oceni.

Sinhrono potapljanje je kombinacija atletske moči, natančne tehnike in timske usklajenosti. Tekmovalci ne ocenjujejo le lastne sposobnosti, temveč tudi to, kako se ujamejo z partnerjem — zato je ta disciplina posebej privlačna za gledalce in zahteva posebno stopnjo discipline in zaupanja med športnikoma.

Išči po črki