Whist

Zgodovina

Whist je potomec igre trumf ali ruff iz 16. stoletja. Igra je dobila svoje ime iz besede whist (ali wist, ali whisk) iz 17. stoletja, ki pomeni miren, tih, pozoren, kar je koren sodobne besede wistful.

Whist je prvič opisal Charles Cotton v knjigi The Compleat Gamester, ki je bila objavljena v Londonu leta 1674. Ponovno se pojavi v Seymourjevem Dvornem igralcu iz leta 1719, vemo pa tudi, da se je whist igral v nekaterih kavarnah v Londonu. Okoli leta 1728 je skupina, ki jo je vodil prvi lord Folkestone, igrala v kavarni Crown's v Bedford Row v Londonu. Začeli so razvijati potencial te igre kot partnerske igre.

Edmond Hoyle je poučeval bogate mlade gospode o tej igri in leta 1742 objavil knjigo A Short Treatise on the Game of Whist. Ta knjiga je postala standardno besedilo in pravila igre za naslednjih sto let ter pripomogla k temu, da je igra postala modna. Obstaja več kot 150 izdaj te majhne knjige.

V devetdesetih letih 19. stoletja je postala priljubljena različica, znana kot bridge-whist. Ta se je postopoma razvila v dražbeni bridž in konec dvajsetih let 20. stoletja v pogodbeni bridž.

Tradicionalna igra whist se še vedno igra na družabnih dogodkih, imenovanih whist drives.

Pravila in bonton

Pravila določajo, kako se igra, bonton pa, kako naj se igralci obnašajo.

Uporablja se standardni paket 52 kart. Karte v vsaki barvi so razvrščene od najvišje do najnižje: A K Q J 10 9 8 7 6 5 4 3 2. Whist igrajo štirje igralci, ki igrajo v dveh partnerstvih, pri čemer partnerja sedita drug nasproti drugega. Igralci razrežejo ali potegnejo karte, da določijo partnerje, pri čemer igrata dva najvišja proti dvema najnižjima. Igralci nato razdelijo karte in jih razdelijo.

Kakršno koli komentiranje kart je v nasprotju z bontonom. Ne smete komentirati, kakšne karte ste dobili, niti svoje sreče ali nesreče.

Igra kart

Veliko osnovnih idej v igri s kartami so odkrili igralci whista in se še danes ohranjajo v pogodbenem bridžu. Tak primer je finesa. To je poskus osvojitve trika s karto, ki je nižja od vaše najboljše. Na primer: v roki Juga je AQ73, partnerstvo pa nima K. Sever vodi nizko karto, naslednji list igra nizko in Jug igra Q. Če zmaga, je bil dosežen dodaten trik.

Signaliziranje med partnerjema s pomočjo igranja s kartami je bilo dobro razumljeno in uporabljeno. Primeri so: vodenje najvišje karte v zaporedju, kot je K iz KQJx, in tudi vodenje četrte najvišje karte v katerikoli barvi (kar pomeni, da imate v tej barvi eno ali dve najvišji vrednosti). Leta 1834 je lord Henry Bentinck izumil signal "high low", ki partnerja spodbudi, da nadaljuje barvo. Znane so bile nekatere napredne ideje. Alexandre Deschapelles (1780-1847), francoski genij za karte in šah, je izumil igro, ki je danes znana kot Deschapellesov preobrat. Gre za žrtvovanje karte visoke vrednosti za vstop v partnerjevo kombinacijo.

Podvojeni whist

Tehnika izvajanja dogodkov, pri katerih vsi igralci, ki sedijo v isti smeri, igrajo iste karte, je bila izumljena za igro whist. Pri dvojnem igranju whista so mesta N/S in mesta E/W. Sodobne poteze za dogodke pogodbenega bridža so razvoj tega dvojnega sistema whista.

Osnovni mehanizem je izumil Škot John T. Mitchell, ki se je preselil v ZDA.Deske, ki držijo karte, in mehanizem za igranje whista je izumil v devetdesetih letih 19. stoletja. Pri osnovnem Mitchellovem gibanju vsi pari N/S sedijo, medtem ko se pari E/W v vsakem krogu premaknejo za eno mizo navzgor. Ko se premaknejo, se deske spustijo za eno mizo navzdol. Posledica tega je, da se turnir razdeli na dve polovici, vendar se lahko poznejša gibanja temu izognejo. S tem, ko je bilo številnim parom omogočeno igranje istega kompleta desk, je bil izumljen turnirski whist. Ta zamisel se z različicami še danes uporablja za turnirje v bridžu.