Whist — klasična angleška igra s kartami: pravila, zgodovina
Whist — klasična angleška igra s kartami: od preprostih pravil do fascinantne zgodovine. Odkrijte pravila, taktike in razvoj igre skozi stoletja.
Whist je klasična angleška igra s kartami, ki se je pogosto igrala v 18. in 19. stoletju.
Whist igrajo štirje igralci. Igrajo v dveh partnerstvih, pri čemer partnerja sedita drug nasproti drugega. Igralci razrežejo ali potegnejo karte, da določijo partnerje, pri čemer igrata dva najvišja proti dvema najnižjima. Igralci nato razdelijo karte in jih razdelijo. V nasprotju s pogodbenim bridžem pri tem ni licitiranja. Trumfi se določijo z rezanjem kompleta kart. Zato lahko igro igrajo tudi ljudje, ki ne vedo ničesar o sodobnem licitiranju v bridžu.
Čeprav so pravila preprosta, je v njih veliko možnosti za znanstveno igro. Prvotno je bila to igra na srečo, ki so jo igrali v klubih in kavarnah.
Pravila igre
Osnovna pravila whista so preprosta, zato je igra primerna tako za začetnike kot za tiste, ki želijo bolj strateško igro:
- Število igralcev in partnerstva: Igrajo štirje igralci v dveh parih; partnerja sedita nasproti eden drugega.
- Karte: Uporablja se standardni komplet 52 kart; vsak igralec dobi 13 kart.
- Določitev trumfa: V klasični različici dealer ob običajnem deljenju obrne zadnjo karto ali pa se trumf določi s posebnim postopkom — tovarnično pa velja, da zadnja razdeljena karta pokaže barvo trumfa.
- Potek igre: Igralec levo od delioca vodi s prvo karto; ostali morajo, če lahko, slediti barvi. Če ne morejo, lahko odvržejo drugo barvo ali potezne s trumpom. Trik osvoji najvišja karta v vodiči barvi ali najvišji trump, če je igran trump.
- Naslednji začetek trika: Zmagovalec trika vodi naslednji trik.
- Konec roke: Po 13 trikih se roka konča in se izračuna točkovanje.
- Komunikacija: Pogovori ali namigovanje med partnerjema so prepovedani; edina "komunikacija" so odigrane karte.
Točkovanje in cilji
Najpogostejši način točkovanja je preprost:
- Vsak trik nad osnovnim "šestim" trikom (knjiga) prinese eno točko partnerstvu, ki je trik osvojilo.
- Cilj je zbrati več točk kot nasprotniki v seriji rok; v nekaterih različicah se igra do določene številke točk (npr. igra do 5 točk – to je t. i. short whist), medtem ko druge različice zahtevajo več točk ali več iger za zmago.
- Obstajajo tudi kompleksi sistemi (npr. rubber whist), kjer se upoštevajo dobljene igre in dodatne bonuse za določene dosežke.
Strategija
Čeprav so pravila enostavna, whist ponuja globoko strateško igro, še posebej v partnerstvu:
- Štetje kart: Pomembno je beležiti, katere barve in trumpi so že igrani, da lahko ocenite, kaj ima nasprotnik še v roki.
- Vodstvo: Odločitev, katero karto voditi, je ključna: voditi močno barvo za osvajanje trikov ali voditi slabo barvo, da prisilite nasprotnike v porabo trumpov.
- Finesa in odlaganje: Upoštevajte možnosti finesse (izkoriščanje zaporedja kart) in pravilno odlaganje slabih kart, da ohranite kontrol nad triki.
- Sodelovanje s partnerjem: Ker ni verbalnega dogovarjanja, pomenijo signali in način vodenja kart tiho sporočanje (npr. igra visoke karte za pokazanje interesa za barvo), vendar se je treba držati fair-play pravil.
Zgodovina in pomen
Whist izhaja iz starejših iger s pridržki in trumfi, razvil pa se je v 17. in 18. stoletju. V 18. stoletju so pravila in tehnike igre začeli sistematično zapisovati; eden izmed najbolj znanih avtorjev, ki je obravnaval whist, je bil Edmond Hoyle, čigar načela so vplivala na urejenost igre. V 19. stoletju je bila igra izredno priljubljena v angleških salonih in klubih ter je bila družabna igra viktorijanskega obdobja.
Whist je tudi neposredno vplival na nastanek sodobnih različic bridža. Z razvojem licitacijskih in strateških elementov iz whista se je skozi 19. in začetek 20. stoletja razvijal bridž, ki je še bolj poudaril partnerstvo, licitiranje in kompleksno strategijo.
Različice
- Short Whist: Igra do petih točk; hitrejša različica, priljubljena za družabno igranje.
- Long Whist: Igra na več točk ali z daljšim formatom.
- Rubber Whist: Podoben rubber bridžu — upošteva se več iger zaporedoma in bonusne točke za dobljene "rubberje".
- Solo Whist in druge različice: Obstajajo tudi različice, kjer se igra samostojno ali z dodatnimi pravilnimi spremembami, odvisno od lokalnih navad.
Etiketa in oprema
- Potrebujete standardni 52-kartni komplet in primeren prostor za štiri igralce.
- Vsak igralec naj spoštuje pravila poštene igre: brez sogovora, brez opaznih signalov in z rednim mešanjem in rezanjem kart.
- Whist je bila igra salonov in klubov — zato tudi primerna ob družabnih srečanjih, čajankah ali v klubskem okolju.
Če želite začeti igrati whist, je najbolje, da se držite osnovnih pravil in se postopoma učite štetja kart, prepoznavanja njihovih razporeditev ter sodelovanja s partnerjem. Kljub preprostosti pravil je možna zelo zahtevna in prijetna strateška igra, zaradi česar whist ostaja zanimiva tudi za ljubitelje zgodovine kartanja in tradicionalnih družabnih iger.
Karikatura Jamesa Gillraya iz leta 1788
Igra whist. Upoštevajte števce iger na srečo
Označevalnik za žvižganje iz 19. stoletja, ki ga je izdelala britanska tiskarna British printing Co. De La Rue
Edmond Hoyle
Zgodovina
Whist je potomec igre trumf ali ruff iz 16. stoletja. Igra je dobila svoje ime iz besede whist (ali wist, ali whisk) iz 17. stoletja, ki pomeni miren, tih, pozoren, kar je koren sodobne besede wistful.
Whist je prvič opisal Charles Cotton v knjigi The Compleat Gamester, ki je bila objavljena v Londonu leta 1674. Ponovno se pojavi v Seymourjevem Dvornem igralcu iz leta 1719, vemo pa tudi, da se je whist igral v nekaterih kavarnah v Londonu. Okoli leta 1728 je skupina, ki jo je vodil prvi lord Folkestone, igrala v kavarni Crown's v Bedford Row v Londonu. Začeli so razvijati potencial te igre kot partnerske igre.
Edmond Hoyle je poučeval bogate mlade gospode o tej igri in leta 1742 objavil knjigo A Short Treatise on the Game of Whist. Ta knjiga je postala standardno besedilo in pravila igre za naslednjih sto let ter pripomogla k temu, da je igra postala modna. Obstaja več kot 150 izdaj te majhne knjige.
V devetdesetih letih 19. stoletja je postala priljubljena različica, znana kot bridge-whist. Ta se je postopoma razvila v dražbeni bridž in konec dvajsetih let 20. stoletja v pogodbeni bridž.
Tradicionalna igra whist se še vedno igra na družabnih dogodkih, imenovanih whist drives.
Pravila in bonton
Pravila določajo, kako se igra, bonton pa, kako naj se igralci obnašajo.
Uporablja se standardni paket 52 kart. Karte v vsaki barvi so razvrščene od najvišje do najnižje: A K Q J 10 9 8 7 6 5 4 3 2. Whist igrajo štirje igralci, ki igrajo v dveh partnerstvih, pri čemer partnerja sedita drug nasproti drugega. Igralci razrežejo ali potegnejo karte, da določijo partnerje, pri čemer igrata dva najvišja proti dvema najnižjima. Igralci nato razdelijo karte in jih razdelijo.
Kakršno koli komentiranje kart je v nasprotju z bontonom. Ne smete komentirati, kakšne karte ste dobili, niti svoje sreče ali nesreče.
Igra kart
Veliko osnovnih idej v igri s kartami so odkrili igralci whista in se še danes ohranjajo v pogodbenem bridžu. Tak primer je finesa. To je poskus osvojitve trika s karto, ki je nižja od vaše najboljše. Na primer: v roki Juga je AQ73, partnerstvo pa nima K. Sever vodi nizko karto, naslednji list igra nizko in Jug igra Q. Če zmaga, je bil dosežen dodaten trik.
Signaliziranje med partnerjema s pomočjo igranja s kartami je bilo dobro razumljeno in uporabljeno. Primeri so: vodenje najvišje karte v zaporedju, kot je K iz KQJx, in tudi vodenje četrte najvišje karte v katerikoli barvi (kar pomeni, da imate v tej barvi eno ali dve najvišji vrednosti). Leta 1834 je lord Henry Bentinck izumil signal "high low", ki partnerja spodbudi, da nadaljuje barvo. Znane so bile nekatere napredne ideje. Alexandre Deschapelles (1780-1847), francoski genij za karte in šah, je izumil igro, ki je danes znana kot Deschapellesov preobrat. Gre za žrtvovanje karte visoke vrednosti za vstop v partnerjevo kombinacijo.
Podvojeni whist
Tehnika izvajanja dogodkov, pri katerih vsi igralci, ki sedijo v isti smeri, igrajo iste karte, je bila izumljena za igro whist. Pri dvojnem igranju whista so mesta N/S in mesta E/W. Sodobne poteze za dogodke pogodbenega bridža so razvoj tega dvojnega sistema whista.
Osnovni mehanizem je izumil Škot John T. Mitchell, ki se je preselil v ZDA.Deske, ki držijo karte, in mehanizem za igranje whista je izumil v devetdesetih letih 19. stoletja. Pri osnovnem Mitchellovem gibanju vsi pari N/S sedijo, medtem ko se pari E/W v vsakem krogu premaknejo za eno mizo navzgor. Ko se premaknejo, se deske spustijo za eno mizo navzdol. Posledica tega je, da se turnir razdeli na dve polovici, vendar se lahko poznejša gibanja temu izognejo. S tem, ko je bilo številnim parom omogočeno igranje istega kompleta desk, je bil izumljen turnirski whist. Ta zamisel se z različicami še danes uporablja za turnirje v bridžu.
Iskati