JHVH (hebrejsko tetragramaton) je za judovsko ljudstvo najsvetejše Božje ime, zapisano v hebrejskem Svetem pismu s štirimi soglasniki: י (jod), ה (he), ו (vav) in ה (he). V starodavnem hebrejskem zapisu niso vključevali samoglasnikov, zato je natančna izgovorjava predmet razprav. Večina sodobnih jezikoslovcev in biblijskih učenjakov meni, da je oblika, podobna slovenski pisni različici »Jahve« (ang. Yahweh), najbolj verjetna rekonstruirana izgovorjava, čeprav absolutnega soglasja ni.
Izvor in pomen imena
Tetragramaton izhaja iz hebrejskega korena, povezanega z besedo za »biti« (glagol h-v-h / h-y-h), in je v eni od biblijskih izrečenih oblik povezan z Mojzesovim sporočilom iz Eksoda 3:14 ("Ehyeh 'ašer ehyeh" — "Jaz sem, kar sem" ali "Budem, kar bom"). Pomen imena je bil v judovski tradiciji razumljen kot izražanje Božje večno prisotnosti in samobitnosti, vendar je to težko dokončno prevesti, zato ostaja predmet teoloških razlag.
Zakaj različne oblike (Jahve, Jehova, YHWH)?
Ker klasični hebrejski zapis ni vseboval samoglasnikov, so masoretski učenjaki v srednjem veku dodali znake za izgovorjavo (nekateri od teh znakov so bili namenjeni opozarjanju, naj se ime ne izgovori, temveč nadomesti z besedo Adonaj). V nekaterih rokopisih so torej samoglasni iz besede Adonaj ali Elohim postavljeni kot diakritični znaki ob slovih tetragramatona. Če kombiniramo soglasnike YHWH s samoglasniki iz Adonaj, nastane oblika, ki se v latinici bere kot »Jehovah« (v nekaterih evropskih jezikih J izgovarjajo kot Y). Ta konfiguracija ni bila mišljena kot zgodovinska izgovorjava, temveč kot srednjeveški indikator nadomestne izgovorjave — zato je obliko »Jehova« zgodovinsko mogoče razumeti kot nastanek iz te pisne prakse, ne kot izvirno hebrejsko izgovorjavo.
Judovska praksa in nadomestne oblike
V judovski tradiciji se tetragramatona običajno ne izgovarja na glas iz spoštovanja in zaradi svetosti imena. V bogoslužju in pri branju Tore se namesto njega uporablja Adonaj (»Gospod«), v vsakdanjem govoru pa pogosto HaShem (»Ime«). V rabinski literaturi se besedna zveza Shem HaMeforash nanaša na posebne in/ali nepravilno izgovarjene oblike imena.
Uporaba v prevodih Svetega pisma in v krščanstvu
Tetragramaton se v hebrejski Bibliji pojavlja v izvornih rokopisih več tisočkrat (sodobne ocene navajajo približno 6.800–6.900 pojavljanj). Pogosto v prevodih v jezikih z drugačno liturgično prakso prevodi nadomestijo ime z besedo »LORD« (VELIKIMI črkami) ali z lokalnim sopomenkom za »Gospod«. Nekateri moderni prevodi (npr. Jeruzalemska Biblija, Holman Christian Study Bible) namesto nadomestka puščajo transliteracijo »Jahve/Yahweh« tam, kjer se hebr. tetragramaton pojavi. Drugi prevodi uporabijo različne pristope glede na teološko in jezikovno tradicijo.
Ime Jezusa v hebrejskem izročilu je v obliki Yehoshua ali skrajšano Yeshua (sodobni hebrejski »Ješua«). Ime Yehoshua pomeni približno »Jahve rešuje« ali »Gospod rešuje« — to je povezava med imenom Boga in odrešitvenim delovanjem, vendar so podrobnosti zgodovinske in jezikovne razlage predmet strokovnih razprav.
Jehova in sodobne verske skupnosti
Oblika »Jehova« se uveljavila v srednjeveških in zgodnjenovoveških evropskih prevodih Svetega pisma in je kasneje prenesena v številne sodobne jezike. Nekatere verske skupine, na primer Jehovove priče, jo uporabljajo kot glavno ime Boga v svojih prevodih in naukih, na podlagi zgodnjih angleških prevodov, ki sledijo tradiciji KJV (King James Version).
Sodobna ureditev in liturgična priporočila
Vatikan je leta 2008 izdal navodila oziroma opombe, v katerih je priporočil, da se v katoliški liturgiji ne uporablja rekonstruirane izgovorjave »YAHWEH« v javnem bogoslužju, iz spoštovanja do judovske prakse in dialoga ter glede na dolgotrajno tradicijo rabe nadomestnih izrazov (npr. »Gospod«). To priporočilo ne zanika zgodovinske ali znanstvene razprave o izgovorjavi, temveč je pastoralna odločitev glede rabe imena v liturgiji.
Zaključek
Tetragramaton ostaja eden od osrednjih pojmov v judovsko-krščanskem teološkem izročilu: sveto ime z bogato zgodovino interpretacij, razlag in rabe. Zaradi pomanjkanja izvornih samoglasnikov in zaradi verske previdnosti obstaja več običajnih oblik in navad (Jahve, Jehova, Gospod, HaShem), med katerimi izbira pogosto odraža jezikovno tradicijo, teološke preference in spoštovanje do judovske prakse.
