Charles Y.J.Gh. Michel (rojen 21. decembra 1975 v Namurju) je belgijski odvetnik in politik gibanja Mouvement réformateur (MR). Od 11. oktobra 2014 do 27. oktobra 2019 je bil predsednik belgijske vlade, 1. decembra 2019 pa je prevzel vodenje Evropskega sveta; po ponovni izvolitvi leta 2022 je mandat zaključil 30. novembra 2024.

Njegov oče je nekdanji evropski komisar Louis Michel.

Michel Jr. je študiral na Université Libre de Bruxelles in Univerzi v Amsterdamu. Nato je delal kot odvetnik v Bruslju.

Opravljal je več političnih funkcij, med drugim je bil minister za razvojno sodelovanje, svetnik in župan mesta Wavre (mandat župana je zaradi nacionalnih in evropskih obveznosti večkrat opravljal po pooblastilu namestnik).

Predsednik Evropskega sveta Donald Tusk je 2. julija 2019 napovedal dogovor, ki so ga dosegli voditelji EU, po katerem ga bo zamenjal Michel, ki je funkcijo prevzel 1. decembra 2019.

Zgodnje življenje in izobrazba

Odraščal je v frankofonskem delu Belgije. Pravo je študiral na Université libre de Bruxelles, del študija je opravil na Univerzi v Amsterdamu, po diplomi pa je bil sprejet v odvetniško zbornico in med letoma 2001 in 2007 delal kot odvetnik v Bruslju. Zgodaj se je vključil v liberalno politiko in se izkazal kot eden najopaznejših mladih obrazov v stranki MR.

Vzpon v belgijski politiki

  • Začetki: pri 18 letih je postal pokrajinski svetnik v Valonskem Brabantu (1994–1999), pri 23 letih pa poslanec zvezne poslanske zbornice (od 1999).
  • Valonska vlada: leta 2000 je kot eden najmlajših ministrov v sodobni belgijski zgodovini prevzel resor notranjih zadev in javne uprave (2000–2004).
  • Zvezna raven: minister za razvojno sodelovanje (2007–2011), kjer je poudarjal učinkovitost pomoči, dobro upravljanje in humanitarne odzive, s posebnim poudarkom na afriških partnerstvih.
  • Strankarsko vodstvo: predsednik MR (2011–2014); stranko je konsolidiral in jo pripravil na povolilna pogajanja leta 2014.
  • Lokalna raven: v Wavre je vodil liberalno listo in bil izvoljen za župana (od 2007), v času ministrovanja in premierstva pa je vlogo na terenu opravljal pooblaščeni namestnik.

Predsednik vlade (2014–2019)

Po zveznih volitvah leta 2014 je Michel sestavil t. i. “švedsko koalicijo” (MR, N-VA, CD&V, Open VLD) in postal eden najmlajših belgijskih premierjev. Njegov kabinet je zasledoval fiskalno in strukturno reformno agendo, osredotočeno na konkurenčnost in zaposlovanje.

  • Davčni prehod (tax shift): razbremenitev stroškov dela in prerazporeditev davčnih bremen na potrošnjo in okoljske dajatve.
  • Pokojnine in trg dela: postopno zviševanje zakonske upokojitvene starosti na 67 let do 2030, ukrepi za povečanje udeležbe na trgu dela in aktivacije brezposelnih.
  • Varnost in boj proti terorizmu: po napadih v Bruslju leta 2016 je vlada okrepila pristojnosti varnostnih služb, izboljšala čezmejno sodelovanje ter povečala sredstva za policijo in obveščevalne agencije.
  • Migracije: zaostritev azilnih postopkov in priseljevalske politike v kontekstu evropske migracijske krize; konec leta 2018 je spor glede Globalnega dogovora ZN o migracijah pripeljal do izstopa N-VA iz koalicije.

Decembra 2018 je Michel vodil manjšinsko vlado in po vloženi interpelaciji ponudil odstop; po odločitvi kralja je do volitev in oblikovanja nove vlade opravljal tekoče posle. 27. oktobra 2019 ga je na čelu vlade v funkciji premierke za tekoče posle nasledila Sophie Wilmès.

Predsednik Evropskega sveta (2019–2024)

V Bruslju je kot predsednik Evropskega sveta usklajeval delo voditeljev držav in vlad EU, postavljal dnevni red vrhov in iskal kompromise med državami članicami. Marca 2022 je bil ponovno izvoljen za drugi, skrajšan mandat do 30. novembra 2024.

  • COVID‑19 in gospodarsko okrevanje: po maratonskih pogajanjih je bil julija 2020 dosežen dogovor o večletnem finančnem okviru 2021–2027 in skladu za okrevanje NextGenerationEU, ki je okrepil naložbe in reforme po pandemiji.
  • Brexit: pod njegovim predsedovanjem je EU zaključila pogajanja o trgovinskem in sodelovalnem sporazumu z Združenim kraljestvom konec leta 2020.
  • Ruska agresija na Ukrajino: od februarja 2022 je koordiniral izredne vrhove, ki so prinesli obsežne sankcije proti Rusiji, makrofinančno in vojaško pomoč Ukrajini ter korake k energetski neodvisnosti EU. Ukrajina in Moldavija sta prejeli status kandidatki, pozneje so se odprla pristopna poglavja.
  • Energija in konkurenčnost: ukrepi za stabilizacijo cen energije, skupne nabave ter razprave o dolgoročni konkurenčnosti in strateški avtonomiji EU.

V začetku leta 2024 je sprva napovedal kandidaturo na evropskih volitvah, a se ji je po kritikah zaradi možne institucionalne vrzeli odpovedal in mandat predsednika Evropskega sveta dokončal. 1. decembra 2024 ga je na položaju nasledil António Costa.

Osebno

  • Francosko govoreči Belgijec, tekoče govori tudi nizozemsko in angleško.
  • Poročen je in je oče dveh otrok; zasebnost praviloma varuje pred javnostjo.
  • V politiki je prepoznaven po pragmatičnem, kompromisnem pristopu in neposrednem slogu komuniciranja.