Edward Balliol (1283–1367) pretendent za škotski prestol, vladal 1332–1336
Edward Balliol (ok. 1283–1367) je bil pretendent za škotski prestol in najstarejši sin Johna Balliola ter Dervorguille of Galloway. Kot sin nekdanjega kralja je dedoval pravico do prestola po svojem očetu, vendar mu je bila dejanska oblast v Škotski odrekana zaradi dogodkov v času prvih vojn za neodvisnost.
Njegov oče je bil izbran za kralja Škotske v postopku, ki je sledil smrti Margarete, t. i. "Maid of Norway", vendar je bil John Balliol kmalu po tem politično oslabel in leta 1296 prisilno odstavljen v času posegov angleškega kralja Edvarda Dolgolasega. Po letu 1296 so se pojavili vodje škotske upornosti, kot sta bila William Wallace in pozneje Robert I. (Robert the Bruce), ki sta preprečila povratek družine Balliol na prestol za več desetletij.
Vrnitev in obdobje vladanja (1332–1336)
Edward Balliol je svojo priložnost izkoristil v času kaosa, ki je sledil Robertovemu (Robert the Bruce)u in spopadom za nadvlado v Škotski. Z združenimi silami izgnanih škotskih plemičev, poznanih kot "the Disinherited", in s podporo angleških interesov je avgusta 1332 prišel na Škotsko. Po pomembni zmagi nad tradicionalnimi škotskimi silami pri bitki pri Dupplin Moor (avgust 1332) ga je kmalu za tem na Sconeju razglasil za kralja (september 1332).
Kljub začetnim uspehom je bilo njegovo vladanje neenotno in posamezno pogojeno z angleško podporo. Po eni strani je imel pomoč angleških vojaških sil (angl. intervencije so izrazito vplivale na njegov položaj), po drugi strani pa mu je nasprotovala večina škotske politične elite, zvesti pristaši David II. in Robertovega rodu. Med ključnimi spopadi, ki so sooblikovali njegovo kratkotrajno oblast, je bila tudi bitka pri Halidon Hill (19. juli 1333), kjer so angleške sile dosegle odločilno zmago nad Škoti.
Status in pomen
Edward Balliol je formalno vladal prek prehodnega obdobja (1332–1336), vendar ga večina Škotov ni obravnavala kot legitimnega, samostojnega kralja. Veljal je za odvisnega od angleške podpore in za pogodbenega zavezništva, ki je pogosto zahtevalo velike ustupke Angleščini. Njegova dejavnost je precej pripomogla k nadaljevanju notranjih delitev v Škotski in k večjemu vpletanju angleške politike v škotske zadeve.
Poznejše življenje in smrt
Po letu 1336 je bila njegova moč v Škotski vse bolj omejena; večkrat je bil izgnan in se vračal, dokler ni postopoma opustil svojih prizadevanj za trajno vladanje. Leta 1356 naj bi formalno opustil svoje pravice do škotskega prestola v korist angleškega kralja (kar je pomenilo tudi priznanje angleškega vpliva), in preostanek življenja preživel predvsem na svojih posestvih v Angliji in na francoskih posestvih. Umrl je leta 1367.
Zaključek
Edward Balliol ostaja v zgodovini kot figura, ki je poskušala obnoviti družinsko vladavino, a ji je manjkal širši domači legitimitet. Njegove vojaške poskuse in politična navezanost na angleške kronarje so pomembno vplivali na potek Srednjeveške škotske zgodovine in na nadaljnje odnose med Škotsko in Anglijo.
