Edvard I. Angleški

Mladi Edward

Edvard se je rodil junija 1239 v Westminstru in je dobil ime po prejšnjem kralju Edvardu Izpovedniku. Imel je dobro izobrazbo. Njegova mati, francoska princesa, je ljubila umetnost, oče, kralj, pa se je zanimal za zgodovino. Edvard se je učil latinsko in francosko.

Leta 1254 so angleški strahovi pred kastiljskim vdorom v angleško pokrajino Gaskonija spodbudili Edvardovega očeta, da je uredil poroko svojega štirinajstletnega sina z Eleonoro, polsestro kastiljskega kralja Alfonza X.

Eleonora in Edvard sta se poročila 1. novembra 1254 v Kastilji. Kot del poročne pogodbe je mladi princ dobil zemljišča v vrednosti 15.000 mark na leto. Čeprav so bila darila, ki jih je zagotovil kralj Henrik, precejšnja, so Edvardu omogočala le malo neodvisnosti. Že leta 1249 je dobil Gaskonsko, vendar je Simon de Montfort, šesti grof Leicesterski, kot kraljevi poročnik črpal dohodke. V praksi Edvard iz te pokrajine ni imel ne pristojnosti ne prihodkov. Donacija, ki jo je prejel leta 1254, je vključevala večino Irske ter veliko zemlje v Walesu in Angliji, vključno z grofijo Chester, vendar je kralj ohranil nadzor nad zemljo, zlasti na Irskem, zato je bila Edvardova moč omejena tudi tam, kralj pa je prejemal večino dohodka iz teh dežel.

Državljanska vojna

V letih 1264-1267 je potekal spopad, znan kot druga vojna baronov, v kateri so se baronske sile pod vodstvom Simona de Montforta borile proti tistim, ki so ostali zvesti kralju. Prvo prizorišče bitke je bilo mesto Gloucester, ki ga je Edvardu uspelo ponovno zavzeti od sovražnika. Ko je Robert de Ferrers, grof Derbyja, prišel na pomoč upornikom, se je Edvard z grofom pogajal o premirju, katerega pogoje je pozneje prekršil. Edvard je nato od de Montfortovega sina, prav tako Simona, osvojil Northampton. Baronske in rojalistične sile so se nazadnje srečale v bitki pri Lewesu 14. maja 1264. Edvard, ki je poveljeval desnemu krilu, se je dobro odrezal in kmalu porazil londonski kontingent de Montfortovih sil. Vendar je nespametno sledil razpršenemu sovražniku in ga zasledoval, ko se je vrnil, pa je našel preostanek kraljeve vojske poražen. S sporazumom, znanim kot sporazum iz Lewesa, sta bila Edvard in njegov bratranec Henrik Almainski izročena de Montfortu kot ujetnika.

Edward je ostal v ujetništvu do marca, tudi po izpustitvi pa so ga strogo nadzorovali. Medtem je de Montfort svojo zmago izkoristil za vzpostavitev dejanske vlade. Leta 1265 je celo sklical parlament, znan kot de Montfortov parlament.

Nato je Edvard 28. maja 1265 pobegnil svojim skrbnikom in se pridružil grofu Gloucesterju, ki je pred kratkim prestopil na kraljevo stran. Montfortova podpora se je zdaj zmanjševala in Edvard je z razmeroma malo truda ponovno zavzel Worcester in Gloucester. Medtem je Montfort sklenil zavezništvo z Llywelynom in se začel premikati proti vzhodu, da bi združil moči z njegovim sinom Simonom.

Edvardu je uspelo presenetljivo napasti grad Kenilworth, nato pa se je odpravil naprej in odrezal grofa Leicesterja.

Obe vojski sta se nato srečali v drugem velikem spopadu baronske vojne - v bitki pri Eveshamu 4. avgusta 1265. Montfort je imel le malo možnosti za spopad s premočjo kraljevih sil, po porazu pa je bil ubit in pohabljen na bojišču.

Vojna se z Montfortovo smrtjo ni končala in Edvard je nadaljeval kampanjo. Za božič se je na otoku Axholme v Lincolnshiru dogovoril z mlajšim Simonom de Montfortom in njegovimi sodelavci. Marca je vodil uspešen napad na Cinque Ports. Kontingent upornikov se je zadržal v praktično nepremagljivem gradu Kenilworth in se ni predal vse do sestave spravnega Kenilworthskega diktata. Aprila se je zdelo, da se bo Gloucester zavzel za reformno gibanje in da se bo državljanska vojna nadaljevala, vendar sta se strani po ponovnih pogajanjih o pogojih Kenilworthskega diktata dogovorili. Edvard je bil po vojnah le malo udeležen v pogajanjih o poravnavi; v tem času se je osredotočal predvsem na načrtovanje prihajajočega križarskega pohoda.

Križarski pohod in pristop

Edvard je 24. junija 1268 z bratom Edmundom in bratrancem Henrikom iz Almaina na zapleteni slovesnosti prevzel križarski križ. Devetemu križarskemu pohodu so se med drugim pridružili tudi nekateri Edvardovi nekdanji nasprotniki. Z zbiranjem sredstev za odpravo so bile velike težave.

Sprva so križarji nameravali osvoboditi oblegano krščansko trdnjavo Akro, vendar se je pred tem Francozom zgodilo več nesreč. Francoske sile je prizadela epidemija, ki je 25. avgusta vzela življenje samemu kralju Ludviku. Ko je Edvard prispel v Tunis, je Karel že podpisal pogodbo z emirjem in ni mu preostalo drugega, kot da se vrne na Sicilijo. Križarski pohod je bil preložen na naslednjo pomlad, vendar je uničujoča nevihta ob obali Sicilije odvrnila Karla Anžujskega in Ludvikovega naslednika Filipa III. od nadaljnjih pohodov.

Edvard se je odločil, da bo pot nadaljeval sam, in 9. maja 1271 je končno pristal v Akri. Takrat so bile razmere v Sveti deželi zelo negotove. Jeruzalem je padel leta 1244 in Akra je bila zdaj središče krščanskega območja. Muslimanske države so bile pod mamilarskim vodstvom Baibarsa v ofenzivi in so zdaj ogrožale Akro. Veleposlaništvo pri Mongolih je pripomoglo k napadu na Alep na severu, ki je odvrnil Baibarjeve sile.

Novembra je Edvard vodil napad na Qaqun, ki bi lahko služil kot mostišče za Jeruzalem, vendar sta tako mongolska invazija kot napad na Qaqun propadla. Stvari so se zdaj zdele vse bolj obupne. Nazadnje ga je napad muslimanskega morilca junija prisilil, da je opustil nadaljnje pohode. Čeprav mu je atentatorja uspelo ubiti, ga je v roko zadela šibrovka, za katero se je domnevalo, da je zastrupljena, in v naslednjih mesecih je močno oslabel.

Šele 24. septembra je Edvard zapustil Akro. Ob prihodu na Sicilijo ga je pričakala novica, da je njegov oče 16. novembra umrl. Ta novica je Edvarda zelo razžalostila, vendar se je namesto takojšnje vrnitve domov odpravil na počasno potovanje proti severu. Politične razmere v Angliji so bile po pretresih sredi stoletja stabilne in Edvard je bil razglašen za kralja ob očetovi smrti in ne ob svojem kronanju, kot je bilo do tedaj v navadi. V Edvardovi odsotnosti je državo vodil kraljevi svet, ki ga je vodil Robert Burnell. Novi kralj se je odpravil na kopensko potovanje po Italiji in Franciji, kjer je med drugim obiskal papeža v Rimu in zatrl upor v Gaskoniji. Šele 2. avgusta 1274 se je vrnil v Anglijo in bil 19. avgusta okronan.

Srednjeveški rokopis, ki prikazuje pohabljeno truplo Simona de Montforta na polju v Eveshamu


Operacije med križarsko vojno Edvarda I.

Kralj Edvard

Edvardova vladavina je imela dve glavni fazi. Prva faza je bila upravljanje zdaj mirne države. Druga faza je bila vojskovanje proti Walesu in Škotski.

Uprava

Njegova prva skrb je bila vzpostavitev reda in ponovna vzpostavitev kraljeve oblasti po katastrofalni vladavini njegovega očeta. V ta namen je zamenjal upravitelje. Za kanclerja je imenoval Roberta Burnella, ki je to funkcijo opravljal do svoje smrti leta 1292. Edvard je nato zamenjal večino lokalnih uradnikov, na primer šerifov. S tem se je pripravil na preiskavo, ki bi obravnavala pritožbe o zlorabi oblasti s strani kraljevih uradnikov. Sprejeti so bili zakoni za opredelitev pravic glede lastništva zemljišč, izterjave dolgov, trgovine in lokalnega vzdrževanja miru.

Parlament

Edvard je reformiral angleški parlament in ga spremenil v vir prihodkov. Edvard je v času svoje vladavine redno organiziral parlament. Leta 1295 je prišlo do pomembne spremembe. V ta parlament sta bila poleg lordov povabljena še dva viteza iz vsake grofije in dva predstavnika iz vsake občine. Pred tem se je od članov občine pričakovalo, da se bodo le strinjali z odločitvami, ki so jih že sprejeli vladarji. Zdaj so se sestali s polno oblastjo (plena potestas) svojih skupnosti, da bi dali soglasje k odločitvam, sprejetim v parlamentu. Kralj je imel zdaj popolno podporo za zbiranje "laičnih subvencij" od celotnega prebivalstva. Svetniške subvencije so bili davki, ki so se pobirali v določenem deležu od premičnega premoženja vseh laikov. Zgodovinarji so to imenovali "vzorčni parlament".

Vojna v Walesu

Llywelyn ap Gruffudd je bil glavni valižanski vodja. Edvardu se ni hotel pokloniti in se je poročil z Eleonoro, hčerko Simona de Montforta. Novembra 1276 je bila napovedana vojna. Začetne operacije so se začele pod poveljstvom Mortimerja, Edmunda Crouchbacka (Edvardovega brata) in grofa Warwicka. Podpora Llywelynu je bila med njegovimi rojaki šibka.

Julija 1277 je Edvard vdrl s 15.500 vojaki, od katerih je bilo 9.000 Valižanov. V kampanji ni nikoli prišlo do večje bitke in Llywelyn je kmalu ugotovil, da mu ne preostane drugega, kot da se preda. S pogodbo iz Aberconwyja novembra 1277 mu je ostala le dežela Gwynedd, čeprav je lahko obdržal naziv valižanskega princa.

Ko je leta 1282 ponovno izbruhnila vojna, je bilo povsem drugače. Za Valižane je bila to vojna zaradi nacionalne identitete. Imela je široko podporo, zlasti po poskusih uveljavitve angleškega prava za valižanske podložnike. Za Edvarda je to postala osvajalska vojna. Vojna se je začela z uporom Dafydda (Llywelynovega mlajšega brata), ki je bil nezadovoljen z nagrado, ki jo je leta 1277 prejel od Edvarda. Llywelyn in drugi valižanski poglavarji so se mu kmalu pridružili in sprva so Valižani doživeli vojaški uspeh. Vendar se je 11. decembra, ko je bil Llywelyn zvabljen v past in ubit v bitki pri Orewin Bridgeu, valižanski napredek končal. Osvojitev je bila končana, ko je bil junija 1283 ujet Dafydd, ki so ga odpeljali v Shrewsbury in naslednjo jesen usmrtili kot izdajalca.

Naslednji upori so se zgodili leta 1287-8 in 1294. V obeh primerih so bili upori zatrti. S statutom iz Rhuddlana iz leta 1284 je bil Wales vključen v Anglijo in je dobil upravni sistem, podoben angleškemu, z okrožji, ki so jih nadzorovali šerifi.

Angleško pravo je bilo uvedeno v kazenskih zadevah, čeprav so Valižani v nekaterih primerih lastninskih sporov lahko ohranili svoje zakone. Po letu 1277 in še bolj po letu 1283 je Edvard začel izvajati obsežen projekt angleške naselitve Walesa. Ustanovil je nova mesta, kot so Flint, Aberystwyth in Rhuddlan.

Edvard je začel obsežen program gradnje gradov, da bi imel Valižane pod nadzorom. Njegovi gradovi so začeli široko uporabljati puščične odprtine v grajskih zidovih po vsej Evropi, pri čemer so se zgledovali po vzhodnih vplivih. Rezultat križarskih vojn je bila tudi uvedba koncentričnega gradu, pri čemer so štirje od osmih gradov, ki jih je Edvard ustanovil v Walesu, sledili tej zasnovi.

Leta 1284 se je na gradu Caernarfon rodil sin kralja Edvarda, kasnejši Edvard II. Leta 1301 je v Lincolnu postal prvi angleški princ, ki mu je bil podeljen naziv valižanski princ.

Vojne s Škotsko

Škotska in Anglija sta v osemdesetih letih 12. stoletja živeli v miru. Škotski Aleksander III. in Edvard sta se dogovorila, da bo Aleksander imel v lasti zemljišča v Angliji. To mu je dalo izgovor, da je Edvarda priznal za svojega gospodarja, pri čemer je ostalo nejasno, ali to velja tudi za Škotsko ali ne.

Prestolonaslednica je bila njegova vnukinja Margareta. Na žalost je Aleksander umrl leta 1286, mlada Margareta pa leta 1290. Tako je Škotska ostala brez kralja, kar je sprožilo vse težave.

Boj za škotsko krono

Štirinajst tožnikov je imelo najboljše primere; John Balliol in Robert de Brus (dedek slavnega Roberta Brucea) sta imela najboljše primere. Tekmovalci so se strinjali, da bodo Edvardu predali kraljestvo, dokler ne bo sprejeta odločitev. Leta 1292 je bil izbran John Balliol.

Edvard je še naprej vztrajal pri svoji zahtevi, da postane vladar Škotske. Vmešaval se je v nekatere pravne zadeve na Škotskem in vztrajal, da Škoti služijo v njegovi vojski. Zaradi tega so Škoti sklenili zavezništvo s Francijo. Nato so napadli Carlisle.

Edvard je leta 1296 vdrl na Škotsko in v posebej krvavem napadu zavzel mesto Berwick. V bitki pri Dunbarju je bil škotski odpor učinkovito zatrt. Edvard je zaplenil kamen usode - škotski kronski kamen - in ga prinesel v Westminster, odstavil Balliola in ga zaprl v londonski Tower ter postavil Angleže za upravitelje države. Kampanja je bila zelo uspešna, vendar je bilo angleško zmagoslavje le začasno.

William Wallace

Čeprav se je leta 1296 zdelo, da je škotski spor rešen, ga je ponovno sprožil William Wallace, ki je izhajal iz ene od uglednih družin. Wallace je bil bolj vojskovodja kot politik in je kmalu sprožil upor. Leta 1297 je pri mostu Stirling porazil veliko angleško vojsko, medtem ko je bil Edvard v Flandriji. Leta 1298 je Edvard premagal Wallacea v bitki pri Falkirku. Po tem so se Škoti izogibali odprtim spopadom in raje z majhnimi skupinami napadali Anglijo.

Naslednja Edvardova poteza je bila politična: leta 1303 je bil sklenjen mirovni sporazum med Anglijo in Francijo, ki je razdrl francosko-škotsko zavezništvo. Robert de Brus in večina drugih plemičev so obljubili zvestobo Edvardu. Wallace je bil izdan in izročen Angležem. Javno so ga usmrtili.

Razmere so se ponovno spremenile leta 1306, ko je de Brus umoril svojega tekmeca Johna Comyna in se pustil okronati za škotskega kralja Isobel, sestri grofa Buchana. Edvard je zaradi slabega zdravja poslal vojsko na sever pod vodstvom drugih poveljnikov. Brus je bil poražen v bitki pri Methvenu junija 1306. Po bitki je Edvard brutalno zatrl de Brusove zaveznike. To je spodbudilo še več uporov. Ko je Edvard leta 1307 umrl, je ta spor še vedno trajal.

Groh Edvarda I. (4 penije)

Izdaja

Eleonora Kastiljska je umrla 28. novembra 1290. Zakonca sta se imela rada, kar je za takšne poroke nenavadno. Edvarda je njena smrt globoko prizadela. Postavil je dvanajst Eleonorinih križev, po enega na vsakem kraju, kjer se je njena pogrebna povorka ustavila za noč. V okviru mirovnega sporazuma med Anglijo in Francijo leta 1294 je bilo dogovorjeno, da se bo Edvard poročil s francosko princeso Margareto. Poroka je bila sklenjena leta 1299.

Edvard in Eleanor sta imela vsaj štirinajst otrok, morda celo šestnajst. Od teh je pet hčera preživelo do odrasle dobe, le en fant pa je preživel Edvarda - bodoči kralj Edvard II.

Edvard je bil zaskrbljen, ker sin ni izpolnil pričakovanj, zato je nekoč izgnal prinčevega favorita Piersa Gavestona. Edvard je morda vedel, da je njegov sin biseksualec, vendar Gavestona ni vrgel z grajskega obzidja, kot je prikazano v filmu Pogumno srce.

Angleški kralj Edvard I.


Eleonora Kastiljska