Jeruzalem: zgodovinsko, versko in politično središče Izraela in Palestine

Jeruzalem je zelo staro mesto. Ima velik pomen za tri religije: Judovstvo, krščanstvo in islam. Sveto pismo pravi, da je kralj David, drugi izraelski kralj, to mesto odvzel poganom in v njem uredil svojo palačo. Kralj Salomon, Davidov sin in naslednji kralj, je v Jeruzalemu zgradil Salomonov tempelj. Kasneje je Jeruzalem kot glavno mesto Jude uničil babilonski kralj Nebukadnezar II. Palača kralja Davida in Salomonov tempelj sta bila požgana, Judje pa ujeti in odpeljani v Babilon. Sedemdeset let pozneje jim je perzijski kralj Kirus dovolil, da se vrnejo v Jeruzalem in obnovijo tempelj.

Pozneje so območje zasedli Rimljani. Kralj Herod Veliki, ki je vladal za rimskega cesarja, je tempelj povečal, da bi si pridobil naklonjenost Judov. Tempelj je bil znan po svoji veličini in lepoti.

Jezus je umrl v Jeruzalemu okoli leta 33 po Kristusu. Leta 70 po Kristusu so se Judje uprli Rimljanom, vendar so ti uničili mesto in tempelj. Judje, ki so živeli v Jeruzalemu, so bili ujeti in postali sužnji. Rimljani so Jeruzalem preimenovali v latinsko ime. Od takrat tempelj ni bil obnovljen, do danes pa je ostal le del njegovega obzidja.

Po razpadu rimskega cesarstva je Jeruzalemu vladalo Bizantinsko cesarstvo. Kasneje so mesto prevzeli muslimani. Muslimani so verjeli, da je Mohamed odšel v nebesa iz Jeruzalema.

Kasneje je papež v Rimu poslal križarje iz zahodne Evrope, da bi poskušali ponovno zavzeti Jeruzalem. Nekaj časa jim je to tudi uspelo, vendar je mesto sčasoma spet padlo pod oblast Saracenov. Do 20. stoletja je bil Jeruzalem del Osmanskega cesarstva. V Jeruzalemu je bilo ves čas nekaj Judov, čeprav so jim vladali drugi ljudje.

"Novo mesto" v Jeruzalemu je del zunaj starega kamnitega obzidja. Novo mesto so začeli graditi v 19. stoletju. Mishkenot Sha'annanim, Mea Shearim in četrt Bukharan so nekatere od prvih sosesk v novem mestu.

Po prvi svetovni vojni je bilo Osmansko cesarstvo poraženo. Junija 1922 je Liganarodov odobrila britanski mandat za Palestino. S tem je nadzor nad območjem prevzela Velika Britanija. Dežela zahodno od reke Jordan se je imenovala Palestina. Do leta 1948 je bila pod neposrednim britanskim nadzorom. Dežela vzhodno od reke Jordan je bila znana kot Transjordanija, kjer je vladala družina Hašemitov. Transjordanija se je osamosvojila leta 1946.

Mandat v Palestini se je končal 14. maja 1948 opolnoči. Naslednji dan se je začela arabsko-izraelska vojna leta 1948. Izrael je razglasil neodvisnost, Zahodni breg je priključil Jordaniji, Egipt pa je prevzel nadzor nad območjem Gaze.

Leta 1949, ob koncu prve arabsko-izraelske vojne, je bil Jeruzalem razdeljen med Izrael in Jordanijo. Izrael je nadzoroval zahodni del mesta. Jordanija je nadzorovala vzhodni del, vključno s starim mestom, obzidanim delom Jeruzalema iz svetopisemskih časov. Med šestdnevno vojno leta 1967 je Izrael prevzel nadzor nad celotnim mestom.

Jeruzalem je danes glavno mesto izraelske države. Združeni narodi se ne strinjajo s trditvijo Izraela, da je Jeruzalem glavno mesto Izraela.

Jeruzalem je za judovstvo posvečen že približno 3000 let, za krščanstvo približno 2000 let, za islam pa približno 1400 let. Statistični letopis Jeruzalema iz leta 2000 navaja 1204 sinagoge, 158 cerkva in 73 mošej v mestu. Kljub prizadevanjem za mirno versko sožitje so nekatere lokacije, kot je tempeljska gora, stalen vir trenj in sporov.

Judovski

Po judovskem izročilu je Jeruzalem kraj, kjer je Bog rekel patriarhu Abrahamu, naj mu žrtvuje svojega sina Izaka. Judje so na mestu Abrahamove žrtve na Tempeljski gori v starem mestu zgradili tempelj, ki je bil v starodavnih časih središče judovskega bogoslužja. Na tem mestu sta stali dve stavbi, ena za drugo, Prvi tempelj in Drugi tempelj. V prvem templju je bila skrinja zaveze, sveta skrinja, v kateri so bile plošče z desetimi zapovedmi.

Zahodni zid je del drugega templja in najbolj sveto judovsko svetišče. Gre za kamnit zid, ki je v starodavnih časih utrjeval zahodno stran tempeljske gore. Zid včasih imenujejo Zid joka, ker so Judje tam izrekali žalostne molitve, s katerimi so žalovali za uničenim templjem.

Med drugimi judovskimi svetimi kraji v mestu so grobnica kralja Davida na gori Sion ter judovsko pokopališče in grobnice prerokov na Oljski gori, hribu vzhodno od starega mestnega jedra. Tudi za kristjane so sveti številni kraji, povezani s svetopisemskimi osebnostmi.

Christian

Številni samostani, samostani, svetišča in verski seminarji v Jeruzalemu zaznamujejo dogodke iz Jezusovega življenja in nastajanja krščanske Cerkve. Po Svetem pismu je Jezus v Jeruzalemu učil in tam storil številne čudeže. Zadnja večerja naj bi potekala v prostoru, imenovanem Cenakelj (tudi Coenaculum) na gori Sion. Cerkev Božjega groba v starem mestnem jedru naj bi bila kraj Jezusovega križanja (imenovana Kalvarija ali Golgota) ter njegovega pokopa in vstajenja. Cerkev, ki jo je prvotno zgradil Konstantin Veliki, nato pa so jo obnovili in posvetili križarji leta 1149, si lasti več krščanskih sekt. Stavba stoji na koncu poti Via Dolorosa (Pot žalosti), po kateri je Jezus nosil svoj križ na Kalvarijo. Njegovi privrženci so Jezusa nazadnje videli na Oljski gori, preden je odšel v nebesa. Vsi ti kraji vsako leto privabijo številne verske romarje.

Islamski

Jeruzalem je za Meko in Medino v Savdski Arabiji tretje najsvetejše mesto v islamu. Po muslimanskem izročilu je Mohamed prvotno izbral Jeruzalem za qiblo: smer, v katero morajo biti muslimani obrnjeni med molitvijo. Vendar je pozneje svojim privržencem naročil, naj se pri molitvi obrnejo proti Meki in ne proti Jeruzalemu. Mohamed naj bi se povzpel v nebesa s kamna, ki ga zdaj pokriva svetišče z zlato kupolo, imenovano Skalna kupola. Skalna kupola in starodavna mošeja Al Aksa sta med najsvetejšimi kraji v islamu. Sta glavni zgradbi na Tempeljski gori, ki jo muslimani imenujejo Haram al Šarif (plemenito svetišče).

Jeruzalemska arhitektura je mešanica starega in novega. V starem mestnem jedru so arhitekturni primeri iz vsakega pomembnejšega obdobja v zgodovini mesta. Številni starodavni zgodovinski spomeniki in svetišča stojijo v bližini sodobnih nakupovalnih središč in industrijskih območij. V arhitekturi s konca 19. stoletja in začetka 20. stoletja so vidni evropski vplivi. Za nove stanovanjske stavbe, ki jih je zgradila vlada kot stanovanja za priseljence, je bolj kot slog značilna uporabnost. Veliko starih in novih stavb ima enako zunanjo podobo, saj morajo biti vse stavbe obložene s kremno obarvanim apnencem, imenovanim jeruzalemski kamen, ki ga pridobivajo v bližnjih kamnolomih.

Belz Beis HaMedraš HaGadol je največja sinagoga v Jeruzalemu.

• New York, Združene države Amerike (od leta 1993)
• Praga, Češka

Partnersko mesto

• Marseille, Francija