Latinščina
Latinščina je jezik, ki so ga uporabljali v starem Rimu. Kratka latinska besedila so bila najdena iz približno 5. stoletja pred našim štetjem, daljša pa iz približno 3. stoletja pred našim štetjem.
Klasična latinščina se je začela uporabljati v 1. stoletju pred našim štetjem in je bila uradni jezik Rimskega cesarstva. Uporabljala se je v zahodnem delu Sredozemlja. Jeziki, znani kot romanski jeziki, so se razvili iz govorjene različice, imenovane vulgarna latinščina.
Latinščina je bila za krščanstvo zelo pomembna že več stoletij. Med nekaterimi verskimi dejavnostmi jo govorimo še danes. Je uradni jezik v Vatikanu, kjer papež vodi Rimskokatoliško cerkev. Ljudje v Vatikanu se včasih med seboj pogovarjajo v latinščini (če imajo različne prve jezike). Maša Katoliške cerkve je lahko v celoti v latinščini. To je maša rimskega obreda (izredni obred).
Trenutna uporaba
Latinščina se imenuje mrtev jezik, ker je nihče več ne govori kot prvi jezik. Čeprav je mrtev jezik, ni izumrl, saj ga nekateri ljudje še vedno uporabljajo v vsakdanjem življenju. Veliko ljudi se ga še vedno uči v šoli. Latinščina je še vedno uporabna, saj prikazuje, kako sta včasih delovala družba in jezik. Z znanjem latinščine se lažje naučimo romanskih jezikov.
Ljudje še vedno berejo latinske klasike, kot so Vergilijeve pesmi, Cezarjevi spomini in Ciceronovi govori. Latinščina se pogosto uporablja tudi kot mednarodni pomožni jezik, zlasti v Katoliški cerkvi, in pri biologih, ki opisujejo in poimenujejo nove vrste.
Latinščina se še vedno uporablja v taksonomiji za znanstvena imena vrst in skupin vrst živih bitij. Tudi nekateri izrazi, ki se v medicini uporabljajo za poimenovanje delov telesa (kot so kosti) in bolezni, so zapisani v latinščini.
Sorte
Poznamo tri vrste latinščine: klasično latinščino, vulgarno latinščino in cerkveno latinščino. Klasično latinščino so uporabljali izobraženi Rimljani in se še vedno uči po vsem svetu. Vulgarna latinščina je bila pogostejša govorjena različica, ki so jo uporabljali preprosti Rimljani, naučila pa so se je tudi ljudstva, ki so jih Rimljani osvojili. Cerkvena latinščina je pogosta v italijanskih šolah in jo še vedno uporablja Rimskokatoliška cerkev.
V srednjem veku je bila latinščina najpomembnejši jezik v večjem delu Evrope. Poučevali so jo v številnih evropskih šolah, na vseh univerzah pa so latinščino uporabljali kot učni jezik. V času reformacije je latinščina začela izgubljati svoj pomen, vendar so jo avtorji znanstvenih knjig in enciklopedij še vedno pogosto uporabljali. Do približno leta 1900 so številne univerze sprejemale v latinščini napisane disertacije.
Ko so se ljudje iz drugih evropskih regij med rimskimi osvajanji naučili vulgarne latinščine, je vsaka regija razvila svoj jezik, poenostavljeno obliko latinščine. Te jezike imenujemo romanski jeziki, ki jih govorimo še danes. Pet romanskih jezikov z največjim številom govorcev je španščina, francoščina, portugalščina, italijanščina in romunščina. Romanski jeziki so si med seboj zelo podobni in govorci enega romanskega jezika lahko razumejo veliko besed in stavkov (v besedilih in pogovorih) iz drugega romanskega jezika. Govorci portugalščine na primer pogosto razumejo španščino. Lahko rečemo, da so romanski jeziki sodobna narečja latinščine.
Slovnica
Latinščina ima podobno zgradbo pregibanja kot stara grščina, vendar drugačno abecedo.
V latinščini je sedem različnih samostalniških rodilnikov: imenovalnik, sklon, tožilnik, rodilnik, dajalnik, ablativ in lokativ. Vokativ je skoraj vedno enak nominativu, vendar se v primeru, da se nominativ konča na -us, spremeni v -e, če se nominativ konča na -ius, pa se spremeni v -i. Lokativ ima obliko dajalnika. Latinski samostalniki se sklanjajo ali spreminjajo glede na to, kako so uporabljeni v stavku. Samostalnik se lahko sklanja na pet različnih načinov. Ti načini se imenujejo sklanjatve. Sklanjatve so oštevilčene od 1 do 5 (prva sklanjatev, druga sklanjatev itd.), vsaka pa ima različne končnice, ki določajo sklanjatev samostalnika. Pri sklanjanju samostalnika se tvori dvanajst oblik, po dve za vsak samostalniški padec (lokativ je izpuščen).
Podobno velja tudi za glagole, in sicer za sklanjanje. Ko se glagol sklanja, nastane šest oblik. Obstaja pet dejavnikov, ki lahko spremenijo glagol: oseba, število, čas, glas in razpoloženje. Skupno obstaja 120 možnih oblik latinskih glagolov.
Na tej plošči je v latinščini zapisano: "Leta 1883 po poldnevu v drugi in tretji uri je cesar Frančišek Jožef s spremstvom ljudi počastil to knjižnico s svojo navzočnostjo."
Pisanje v latinščini
Včasih so latinščino pisali na voščene plošče. Prostora je bilo malo, zato so bile besede nanizane skupaj in med njimi ni bilo presledkov. Včasih se je uporabljal papirus, ki pa je bil drag. Interpunkcija je bila starodavna zamisel, ki pa se je v latinščino prenesla pozneje. Male črke (male črke) so relativno sodoben izum. Rimska abeceda izhaja iz etruščanskega jezika.
Sledi uvod v Ovidijeve Metamorfoze (1. knjiga, vrstice 89-100), ki opisuje zlato dobo.
| Staro pisanje | Sodobno pisanje |
| AVREA-PRIMA-SATA-EST-ÆTAS-QVAE-VINDICE-NVLLOSPONTE-SVA-SINE-LEGE-FIDEM-RECTVMQVE-COLEBATPOENA-METVSQVE-ABERANT-NEC-VERBA-MINANTIA-FIXOAERE-LEGEBANTVR-NEC-SVPPLEX-TVRBA-TIMEBATIVDICIS-ORA-SVI-SED-ERANT-SINE-VINDICE-TVTINONDVM-CÆSA-SVIS-PEREGRINVM-VT-VISERET-ORBEMMONTIBVS-IN-LIQVIDAS-PINVS-DESCENDERAT-VNDASNVLLAQVE-MORTALES-PRÆTER-SVA-LITORA-NORANTNONDVM-PRÆCIPITES-CINGEBANT-OPPIDA-FOSSAENON-TVBA-DIRECTI-NON-ÆRIS-CORNVA-FLEXINON-GALEAE-NON-ENSIS-ERANT-SINE-MILITIS-VSVMOLLIA-SECVRAE-PERAGEBANT-OTIA-GENTES | Aurea prima sata est aetas, quae vindice nullo, |
| Angleški prevod | |
| To je bila zlata doba, ki je brez prisile in zakonov spontano gojila dobro in resnično. Ni bilo strahu ali kazni: ni bilo grozečih besed, ki bi jih bilo treba prebrati, fiksiranih v bronu, ni bilo množice podpornikov, ki bi se bali sodnikovega obraza, živeli so varno, brez zaščite. Noben bor, posekan v gorah, še ni dosegel tekočih valov, da bi potoval v druge dežele: ljudje so poznali le svoje obale. Ni bilo strmih jarkov, ki bi obdajali mesta, ni bilo ravnih vojnih trobil, zvitih rogov, mečev in čelad. Brez vojske so ljudje živeli v miru in varnosti. | |
Lapis Niger je stela iz 6. ali 5. stoletja pred našim štetjem. Na njej je eden najstarejših znanih latinskih napisov.
Po padcu rimskega cesarstva
Po propadu rimskega cesarstva je veliko ljudi še vedno uporabljalo latinščino. Učenjaki, kot so Tomaž Akvinski, Petrarca, Erazem, Luter, Kopernik, Descartes in Newton, so pisali v latinščini. Hugo Grotius je na primer leta 1625 objavil delo De jure belli ac pacis (O pravu vojne in miru), ki je ena od osnov mednarodnega prava.
Naslovna stran glavnega dela Carolusa Linneja, objavljenega leta 1798. To delo je temelj sodobne taksonomije. Napisano je v latinščini
Vprašanja in odgovori
V: Kateri jezik so uporabljali v starem Rimu?
O: V starem Rimu so uporabljali latinščino.
V: Kdaj so se prvič pojavila kratka latinska besedila?
O: Kratka latinska besedila so se prvič pojavila okoli 5. stoletja pred našim štetjem.
V: Kakšno vrsto latinščine so uporabljali v 1. stoletju pred našim štetjem?
O: Klasična latinščina se je uporabljala v 1. stoletju pred našim štetjem.
V: Kje je bila latinščina razširjena?
O: Latinščina je bila razširjena v zahodnem delu Sredozemlja.
V: Kako so se iz latinščine razvili romanski jeziki?
O: Romanski jeziki so se razvili iz vulgarne latinščine, ki je neformalna različica govorjene latinščine.
V: Zakaj je latinščina še danes pomembna za krščanstvo? O:Latinščina je še vedno pomembna za krščanstvo, ker se še vedno govori med nekaterimi verskimi dejavnostmi in je uradni jezik v Vatikanu, kjer papež vodi Rimskokatoliško cerkev. Tudi maša Katoliške cerkve je lahko v celoti v latinščini (maša rimskega obreda).
