Latinščina: zgodovina, pomen in vpliv na romanske jezike
Latinščina je jezik, ki so ga uporabljali v starem Rimu. Krajše latinske napise najdemo že iz približno 5. stoletja pred našim štetjem, daljša ohranjena besedila pa iz 3. stoletja pred našim štetjem. Izvirala je iz indoevropske jezikovne družine in je bila povezana z drugimi italskimi jeziki; skozi stoletja se je razvila v pisni in govorni obliki, ki ju ločimo kot klasično in vulgarno latinščino.
Zgodovinski razvoj in klasična latinščina
Klasična latinščina se je uveljavila v 1. stoletju pred našim štetjem kot knjižni, literarni in uradni jezik Rimljanov. Ta oblika jezika je značilna za dela velikih avtorjev, kot so Ciceron, Vergil in Ovidij; imela je strogo normirano slovnico, bogat besedni zaklad in razvito retoriko. Latinščina je bila uradni jezik Rimskega cesarstva in se je uporabljala kot jezik uprave, prava, literature in izobraževanja v velikem delu Sredozemlja.
Vulgarna latinščina in romanski jeziki
Hkrati s klasično različico je obstajala tudi govorjena, poenostavljena različica – t. i. vulgarna latinščina. Ravno iz te govorjene različice so nastali jeziki, ki danes poznamo kot romanski jeziki, so med njimi španski, francoski, italijanščina, portugalski, romunski in katalonščina. Razvoj je vključeval regionalne spremembe v izgovorjavi, slovnici in besednem zakladu, včasih tudi vplive lokalnih jezikov (substratov), zaradi katerih se romanske govorice razlikujejo med seboj.
Vloga latinščine v krščanstvu in vatikanski uporabi
Latinščina je bila za krščanstvo ključna že več stoletij: številni cerkveni teksti, vključno z latinskim prevodom Svetega pisma (Vulgata), so krožili v latinščini, kar je jeziku zagotovilo stalno prisotnost v teologiji, liturgiji in cerkveni upravi. Danes je uradni jezik v Vatikanu, kjer papež vodi Rimskokatoliško cerkev. Vatikanski uradni akti, nekateri naučni dokumenti in cerkveni običaji so še vedno zapisani v latinščini; včasih se vatikanski uradniki med seboj pogovarjajo v latinščini, če imajo različne prve jezike. Maša Katoliške cerkve je lahko izvedena v celoti v latinščini — to je maša rimskega obreda (znana tudi kot izredni obred ali Tridentska maša).
Vpliv na znanost, pravo, medicino in kulturo
Latinščina je globoko vplivala na evropsko kulturo in znanost. V srednjem veku in renesansi je bila lingua franca učenjakov in diplomacije; univerze so poučevale v latinščini še v 17. in 18. stoletju. Pravna terminologija, medicinski izrazi in imenovanje vrst v biologiji (binomna nomenklatura) izhajajo iz latinščine. Številne družbene znanosti in humanistika še vedno uporabljajo latinske izraze in pravne maksime (npr. habeas corpus, tempus fugit), ki so del kulturnega in pravnega izročila.
Značilnosti jezika
Latinščina je tipično flektivni jezik z jasno izraženimi sklanjatvami in časovanjem glagolov. Ima tri slovnične spole (moški, ženski, srednji), več sklonov (nominativ, genitiv, dativ, akuzativ, vokativ, ablativ in v kasnejših obdobjih tudi lokativ) ter kompleksne glagolske oblike za vid, način in čas. Med pomembnimi značilnostmi je tudi odsotnost členov (definitnih in nedoločnih) ter relativno svoboden besedni red, ki ga usmerjajo končnice in poudarek. Izgovorjava se je skozi zgodovino spreminjala; razlikujemo klasično rekonstruirano izgovorjavo in kasnejšo cerkveno (ekleziastično) izgovorjavo, ki vpliva na današnje izgovarjanje latinskih besed v jezikih kot so italijanščina in španščina.
Sodobna raba in učenje
Čeprav je latinščina kot živi pogovorni jezik izumrla v vsakdanji rabi, je njena dediščina prisotna v pravnem sistemu, cerkveni liturgiji, znanstveni terminologiji in v jeziku vsakdanjih besed. Latinski citati, gesla (npr. državna ali univerzitetna gesla) in uradni dokumenti ostajajo del javnega življenja. Latinski jezik se še vedno uči na gimnazijah, univerzah in v teoloških šolah; obstajajo tudi krožki za konverzacijo v moderni rekreacijski latinščini. Poznavanje latinščine je pogosto koristno za študij romanskih jezikov, zgodovine, prava, medicine in biologije.
Zaključek: Latinščina je temeljna sestavina evropske jezikovne in kulturne tradicije. Njena vloga kot uradnega jezika Rimskega cesarstva in kasneje kot jezik krščanske cerkve in znanosti je oblikovala številne moderne jezike in discipline ter ohranila pomen tudi v sodobnem svetu.
Trenutna uporaba
Latinščina se imenuje mrtev jezik, ker je nihče več ne govori kot prvi jezik. Čeprav je mrtev jezik, ni izumrl, saj ga nekateri ljudje še vedno uporabljajo v vsakdanjem življenju. Veliko ljudi se ga še vedno uči v šoli. Latinščina je še vedno uporabna, saj prikazuje, kako sta včasih delovala družba in jezik. Z znanjem latinščine se lažje naučimo romanskih jezikov.
Ljudje še vedno berejo latinske klasike, kot so Vergilijeve pesmi, Cezarjevi spomini in Ciceronovi govori. Latinščina se pogosto uporablja tudi kot mednarodni pomožni jezik, zlasti v Katoliški cerkvi, in pri biologih, ki opisujejo in poimenujejo nove vrste.
Latinščina se še vedno uporablja v taksonomiji za znanstvena imena vrst in skupin vrst živih bitij. Tudi nekateri izrazi, ki se v medicini uporabljajo za poimenovanje delov telesa (kot so kosti) in bolezni, so zapisani v latinščini.
Sorte
Poznamo tri vrste latinščine: klasično latinščino, vulgarno latinščino in cerkveno latinščino. Klasično latinščino so uporabljali izobraženi Rimljani in se še vedno uči po vsem svetu. Vulgarna latinščina je bila pogostejša govorjena različica, ki so jo uporabljali preprosti Rimljani, naučila pa so se je tudi ljudstva, ki so jih Rimljani osvojili. Cerkvena latinščina je pogosta v italijanskih šolah in jo še vedno uporablja Rimskokatoliška cerkev.
V srednjem veku je bila latinščina najpomembnejši jezik v večjem delu Evrope. Poučevali so jo v številnih evropskih šolah, na vseh univerzah pa so latinščino uporabljali kot učni jezik. V času reformacije je latinščina začela izgubljati svoj pomen, vendar so jo avtorji znanstvenih knjig in enciklopedij še vedno pogosto uporabljali. Do približno leta 1900 so številne univerze sprejemale v latinščini napisane disertacije.
Ko so se ljudje iz drugih evropskih regij med rimskimi osvajanji naučili vulgarne latinščine, je vsaka regija razvila svoj jezik, poenostavljeno obliko latinščine. Te jezike imenujemo romanski jeziki, ki jih govorimo še danes. Pet romanskih jezikov z največjim številom govorcev je španščina, francoščina, portugalščina, italijanščina in romunščina. Romanski jeziki so si med seboj zelo podobni in govorci enega romanskega jezika lahko razumejo veliko besed in stavkov (v besedilih in pogovorih) iz drugega romanskega jezika. Govorci portugalščine na primer pogosto razumejo španščino. Lahko rečemo, da so romanski jeziki sodobna narečja latinščine.
Slovnica
Latinščina ima podobno zgradbo pregibanja kot stara grščina, vendar drugačno abecedo.
V latinščini je sedem različnih samostalniških rodilnikov: imenovalnik, sklon, tožilnik, rodilnik, dajalnik, ablativ in lokativ. Vokativ je skoraj vedno enak nominativu, vendar se v primeru, da se nominativ konča na -us, spremeni v -e, če se nominativ konča na -ius, pa se spremeni v -i. Lokativ ima obliko dajalnika. Latinski samostalniki se sklanjajo ali spreminjajo glede na to, kako so uporabljeni v stavku. Samostalnik se lahko sklanja na pet različnih načinov. Ti načini se imenujejo sklanjatve. Sklanjatve so oštevilčene od 1 do 5 (prva sklanjatev, druga sklanjatev itd.), vsaka pa ima različne končnice, ki določajo sklanjatev samostalnika. Pri sklanjanju samostalnika se tvori dvanajst oblik, po dve za vsak samostalniški padec (lokativ je izpuščen).
Podobno velja tudi za glagole, in sicer za sklanjanje. Ko se glagol sklanja, nastane šest oblik. Obstaja pet dejavnikov, ki lahko spremenijo glagol: oseba, število, čas, glas in razpoloženje. Skupno obstaja 120 možnih oblik latinskih glagolov.
Na tej plošči je v latinščini zapisano: "Leta 1883 po poldnevu v drugi in tretji uri je cesar Frančišek Jožef s spremstvom ljudi počastil to knjižnico s svojo navzočnostjo."
Pisanje v latinščini
Včasih so latinščino pisali na voščene plošče. Prostora je bilo malo, zato so bile besede nanizane skupaj in med njimi ni bilo presledkov. Včasih se je uporabljal papirus, ki pa je bil drag. Interpunkcija je bila starodavna zamisel, ki pa se je v latinščino prenesla pozneje. Male črke (male črke) so relativno sodoben izum. Rimska abeceda izhaja iz etruščanskega jezika.
Sledi uvod v Ovidijeve Metamorfoze (1. knjiga, vrstice 89-100), ki opisuje zlato dobo.
| Staro pisanje | Sodobno pisanje |
| AVREA-PRIMA-SATA-EST-ÆTAS-QVAE-VINDICE-NVLLOSPONTE-SVA-SINE-LEGE-FIDEM-RECTVMQVE-COLEBATPOENA-METVSQVE-ABERANT-NEC-VERBA-MINANTIA-FIXOAERE-LEGEBANTVR-NEC-SVPPLEX-TVRBA-TIMEBATIVDICIS-ORA-SVI-SED-ERANT-SINE-VINDICE-TVTINONDVM-CÆSA-SVIS-PEREGRINVM-VT-VISERET-ORBEMMONTIBVS-IN-LIQVIDAS-PINVS-DESCENDERAT-VNDASNVLLAQVE-MORTALES-PRÆTER-SVA-LITORA-NORANTNONDVM-PRÆCIPITES-CINGEBANT-OPPIDA-FOSSAENON-TVBA-DIRECTI-NON-ÆRIS-CORNVA-FLEXINON-GALEAE-NON-ENSIS-ERANT-SINE-MILITIS-VSVMOLLIA-SECVRAE-PERAGEBANT-OTIA-GENTES | Aurea prima sata est aetas, quae vindice nullo, |
| Angleški prevod | |
| To je bila zlata doba, ki je brez prisile in zakonov spontano gojila dobro in resnično. Ni bilo strahu ali kazni: ni bilo grozečih besed, ki bi jih bilo treba prebrati, fiksiranih v bronu, ni bilo množice podpornikov, ki bi se bali sodnikovega obraza, živeli so varno, brez zaščite. Noben bor, posekan v gorah, še ni dosegel tekočih valov, da bi potoval v druge dežele: ljudje so poznali le svoje obale. Ni bilo strmih jarkov, ki bi obdajali mesta, ni bilo ravnih vojnih trobil, zvitih rogov, mečev in čelad. Brez vojske so ljudje živeli v miru in varnosti. | |
Lapis Niger je stela iz 6. ali 5. stoletja pred našim štetjem. Na njej je eden najstarejših znanih latinskih napisov.
Po padcu rimskega cesarstva
Po propadu rimskega cesarstva je veliko ljudi še vedno uporabljalo latinščino. Učenjaki, kot so Tomaž Akvinski, Petrarca, Erazem, Luter, Kopernik, Descartes in Newton, so pisali v latinščini. Hugo Grotius je na primer leta 1625 objavil delo De jure belli ac pacis (O pravu vojne in miru), ki je ena od osnov mednarodnega prava.
Naslovna stran glavnega dela Carolusa Linneja, objavljenega leta 1798. To delo je temelj sodobne taksonomije. Napisano je v latinščini
Vprašanja in odgovori
V: Kateri jezik so uporabljali v starem Rimu?
O: V starem Rimu so uporabljali latinščino.
V: Kdaj so se prvič pojavila kratka latinska besedila?
O: Kratka latinska besedila so se prvič pojavila okoli 5. stoletja pred našim štetjem.
V: Kakšno vrsto latinščine so uporabljali v 1. stoletju pred našim štetjem?
O: Klasična latinščina se je uporabljala v 1. stoletju pred našim štetjem.
V: Kje je bila latinščina razširjena?
O: Latinščina je bila razširjena v zahodnem delu Sredozemlja.
V: Kako so se iz latinščine razvili romanski jeziki?
O: Romanski jeziki so se razvili iz vulgarne latinščine, ki je neformalna različica govorjene latinščine.
V: Zakaj je latinščina še danes pomembna za krščanstvo? O:Latinščina je še vedno pomembna za krščanstvo, ker se še vedno govori med nekaterimi verskimi dejavnostmi in je uradni jezik v Vatikanu, kjer papež vodi Rimskokatoliško cerkev. Tudi maša Katoliške cerkve je lahko v celoti v latinščini (maša rimskega obreda).
