Enciklopedija je urejena zbirka informacij, običajno v obliki knjige ali večvezne serije, namenjena povzetku znanja o različnih pojavih, predmetih, osebah in pojmih. Nekatere izdaje se imenujejo tudi "enciklopedični slovarji" — po obliki in vlogi so blizu slovarjem, a vsebujejo obsežnejše razlage in daljše članke.
Zgodovina
Ideja o zbranem povzetku znanja sega v antiko: znane zgodnje vrste knjig, ki so povzemale znanje, so bili na primer obsežni deli, kot je Naravoslovje Plinija Starejšega. Ime "enciklopedija" izvira iz 16. stoletja in dobesedno pomeni »popolno znanje«. Pomemben mejnik v razvoju modernejših enciklopedij je bila francoska Enciklopedija Denisa Diderota, ki je uvedla sistem, kjer so glavne dele ustvarili številni avtorji in strokovnjaki.
Po izumu tiskarskega stroja so se razširile tiskane enciklopedije kot serije knjig z članki ali knjige s posameznimi temami. V preteklosti so natečaji in uredniški zakoni določali, kako so bili članki strukturirani: nekateri deli (npr. slovar naravoslovja) so vsebovali daljše eseje ali odstavke, je veljalo za enciklopedijo ali strokovno referenčno delo na področju naravoslovja.
Razvrščanje in oblike
Enciklopedije so bile urejene na različne načine. Nekatere so združevale vsebino po temah, druge pa so eseje in članke razvrščale po abecednem vrstnem redu, kar je postalo običajno za splošne enciklopedije. Beseda »enciklopedija« se je pogosto pojavila že v naslovih teh del.
Prehod v digitalno dobo
Vse enciklopedije so bile sprva tiskane; na prelomu v konec 20. stoletja, ko so bile nekatere enciklopedije ponujene na CD-ROM-u in internetu, se je začel temeljit premik v digitalne oblike. V 21. stoletju so enciklopedije večinoma dostopne prek interneta, kar je bistveno spremenilo način iskanja, posodabljanja in širjenja znanja.
Primeri in velikost
Med največjimi in najbolj znanimi sodobnimi enciklopedijami sta spletna angleška Wikipedija, ki vsebuje več milijonov člankov in jih nenehno ureja globalna skupnost, ter Encyclopædia Britannica, ki je ena največjih tradicionalnih in zgodovinsko najpomembnejših izdaj ter še vedno velja za referenco med tiskanimi enciklopedijami.
Urejanje, avtorstvo in dostop
Tradicionalne založbe, kot je Britannica, so izdajale enciklopedije za prodajo posameznikom in za knjižnice. Tako kot slovarji (ki so imeli definicije) so te založbe najemale številne strokovnjake — avtorje, urednike in recenzente — ki so pisali, pregledovali in izbirali članke. To je zagotavljalo urejen, strokoven in preverjen nabor vsebin.
S pojavom interneta so se razvili različni modeli: nekatere internetne enciklopedije so plačljivim strankam omogočale dostop do vsebin iz več virov, medtem ko so druge — predvsem projekti z odprto urejanjem — sprejemale in objavljale prispevke neplačanih uporabnikov, kar je omogočilo hitro širjenje in posodabljanje vsebin, hkrati pa odprlo vprašanja o zanesljivosti in nadzoru kakovosti.
Vloga in prihodnost
Enciklopedije še vedno služijo kot osnovni referenčni viri za hitro učenje, preverjanje dejstev in uvod v teme. Digitalna doba je prinesla prednosti (hiter dostop, večje posodabljanje, multimedija) in izzive (razlikovanje med zanesljivimi in nezanesljivimi viri, zaščita avtorskih pravic, moderiranje vsebin). Prihodnost enciklopedij bo verjetno v kombinaciji strokovnega urejanja in tehnoloških orodij (npr. iskanje po vsebini, avtomatsko povezovanje, sodelovalno urejanje), ob ohranitvi skrbi za kakovost in verodostojnost informacij.

