Gaj Julij Cezar (100–44 pr. n. št.): rimski poveljnik, politik in diktator

Julij Cezar se je rodil v Italiji okoli julija 100 let pred našim štetjem. Natančen datum ni znan.

S šestnajstimi leti je postal vodja družine, a kmalu je bil ogrožen, saj je Lucij Kornelij Sulla postal rimski diktator.

Sulla je začel čistiti Rim od svojih sovražnikov. Na stotine jih je ubil ali izgnal, na seznamu je bil tudi Cezar. Družina njegove matere je prosila za njegovo življenje; Sulla je nerad popustil, vendar je Cezarju odvzel dediščino. Od takrat je bilo pomanjkanje denarja ena glavnih težav v njegovem življenju. Cezar se je pridružil vojski in zapustil Rim.

Na poti čez Egejsko morje so Cezarja ugrabili pirati in ga zaprli. Ves čas ujetništva je bil nadrejen. Ko so pirati nameravali zahtevati odkupnino dvajset talentov srebra, je vztrajal, da zahtevajo petdeset.^p39 Ko je bila odkupnina plačana, je Cezar zbral ladjevje, zasledoval in ujel pirate ter jih zaprl. Po lastni presoji jih je dal križati, kot je obljubil, ko je bil v ujetništvu, kar so pirati razumeli kot šalo. V znak prizanesljivosti jim je najprej prerezal grla. Kmalu so ga ponovno poklicali v vojaško akcijo.

Na poti navzgor

Po vrnitvi v Rim je bil izvoljen za vojaškega tribuna, kar je bil prvi korak na poti do politične kariere. Za kvestorja je bil izvoljen leta 69 pr. n. št. Tega leta mu je umrla žena Kornelija. Po njenem pogrebu je Cezar odšel opravljat kvesturo v Španijo.^p100 Po vrnitvi leta 67 pr. n. št. se je poročil s Pompejo (Sullovo vnukinjo), s katero se je pozneje ločil. Leta 63 pr. n. št. se je potegoval za izvolitev na položaj Pontifex Maximus, kot vrhovni duhovnik rimske državne religije. Kandidiral je proti dvema vplivnima senatorjema; vse strani so ga obtoževale podkupovanja. Cezar je kljub večjim izkušnjam in ugledu nasprotnikov prepričljivo zmagal.

Cezar je bil po pretorstvu imenovan za upravitelja rimske Španije, vendar je bil še vedno precej zadolžen in je moral poplačati svoje upnike. Obrnil se je na Marka Licinija Krasa, enega najbogatejših Rimljanov. V zameno za politično podporo je Crassus plačal nekatere Cezarjeve dolgove, za druge pa je bil porok. Cezar je odšel v svojo provinco, še preden se je končalo njegovo pretorstvo. V Španiji je osvojil dve lokalni plemeni, njegovi vojaki so ga pozdravili kot imperatorja, svoje guvernerstvo pa je končal z velikim ugledom. Čeprav mu je v Rimu pripadal "triumf", je želel kandidirati tudi za konzula, najvišji sodniški položaj v republiki. Cezar se je moral odločiti med triumfom in položajem konzula. Po izvolitvi je bil leta 59 pr. n. št. konzul.

Cezar je prevzel oblast skupaj z Gnejem Pompejem Velikim in Markom Licinijem Krassom. Ti trije možje so vladali Rimu in se imenovali triumvirat.

Cezar je bil posrednik med Krassom in Pompejem. Že leta sta bila sprta, vendar ju je Cezar skušal spraviti. Trije so imeli dovolj denarja in političnega vpliva, da so lahko nadzorovali javne posle. To neformalno zavezništvo, znano kot prvi triumvirat (vladavina treh mož), je bilo utrjeno s poroko Pompeja s Cezarjevo hčerko Julijo. Tudi Cezar se je ponovno poročil, tokrat s Kalpurnijo, ki je bila hči drugega vplivnega senatorja.

Cezar je predlagal zakon o prerazporeditvi javnih zemljišč revnim, ki sta ga podprla Pompej, po potrebi tudi z orožjem, in Krassus, s čimer je triumvirat postal javen. Pompej je mesto napolnil z vojaki, nasprotniki triumvirata pa so se ustrašili.

Cezarjeva galska vojna

Cezar je s soglasjem svojih partnerjev postal guverner Gallie (Galije). Galija je območje današnje severne Italije, Švice in Francije.

Cezar je bil med galsko vojno poveljnik rimskih legij. Vojna se je odvijala na strani rimskih galskih strank proti Germanom, ki so želeli vdreti v Galijo. Njen namen je bil tudi razširiti rimski nadzor nad Galijo. Cezarjeva osvojitev Galije je razširila rimsko ozemlje do Severnega morja. Leta 55 pr. n. št. je izvedel prvo rimsko invazijo na Britanijo. Cezar je o tej osemletni vojni pisal v knjigi De Bello Gallico ("O galskih vojnah"). Ta knjiga, napisana v latinščini, je pomembno zgodovinsko poročilo.

S temi dosežki je pridobil veliko vojaško moč in grozil, da bo zasenčil Pompeja. Ravnovesje moči se je še bolj porušilo s Krassovo smrtjo leta 53 pr. n. št.

Leta 50 pred našim štetjem je senat pod vodstvom Pompeja ukazal Cezarju, naj razpusti vojsko in se vrne v Rim, saj se mu je mandat guvernerja iztekel. Cezar je menil, da ga bodo preganjali, če bo vstopil v Rim brez imunitete, ki jo ima sodnik. Pompej je Cezarja obtožil nepokorščine in izdaje.

Prečkanje Rubikona

Cezar se je s svojo vojsko leta 49 pr. n. št. približal Rimu in prečkal Rubikon, plitvo reko v severovzhodni Italiji. To je bila točka, čez katero ni smela iti nobena vojska. Reka je označevala mejo med Cisalpinsko Galijo na severu in Italijo na jugu. Prestop Rubikona je povzročil državljansko vojno. Zakoniti konzul Pompej in njegovi prijatelji so pobegnili iz Rima, ko se je bližala Cezarjeva vojska.

Pompeju je uspelo pobegniti, preden ga je Cezar ujel. Cezar se je odločil, da se bo odpravil v Španijo, Italijo pa prepustil Marku Antoniju. Cezar je v 27 dneh opravil presenetljiv pohod do Španije, kjer je premagal Pompejeve poročnike. Nato se je vrnil na vzhod, da bi se Pompeju zoperstavil v Grčiji. Tam se je Cezar julija 48 pr. n. št. pri Dyrrhachiju komaj izognil katastrofalnemu porazu. Nato je v bitki pri Farsalu istega leta odločno premagal Pompeja.

Končno diktator

V Rimu je bil Cezar imenovan za diktatorja, Mark Antonij pa je bil njegov poveljnik konj (drugi v poveljstvu). Cezar je vodil svoje izvolitve za drugega konzula in se po enajstih dneh odpovedal diktatorskemu položaju.

Konec leta 48 pr. n. št. je bil ponovno imenovan za diktatorja z enoletnim mandatom. Cezar je nato pregnal Pompeja v Egipt, kjer je bil Pompej kmalu umorjen. Cezar se je nato vključil v egiptovsko državljansko vojno med otroškim faraonom in njegovo sestro, ženo in sovladarico Kleopatro. Cezar se je morda zaradi faraonove vloge pri Pompejevem umoru postavil na stran Kleopatre. Ob pogledu na Pompejevo glavo, ki mu jo je faraon ponudil v dar, naj bi jokal. V vsakem primeru je Cezar leta 47 pr. n. št. premagal faraonove sile in Kleopatro postavil za vladarico.

Cezar in Kleopatra sta spomladi leta 47 pr. n. št. svojo zmago proslavila s slavnostnim sprevodom po Nilu.Kraljevo barko je spremljalo še 400 ladij, ki so Cezarju predstavile razkošen življenjski slog egiptovskih faraonov. Cezar in Kleopatra se nista nikoli poročila; rimska zakonodaja je priznavala le poroke med dvema rimskima državljanoma. Cezar je nadaljeval razmerje s Kleopatro v svojem zadnjem zakonu, ki je trajal 14 let - v rimskih očeh to ni pomenilo prešuštva - in morda je bil oče sina Cezariona. Kleopatra je večkrat obiskala Rim in bivala v Cezarjevi vili zunaj Rima na drugi strani reke Tibere.

Leta 46 pr. n. št. je Cezar premagal Katona in ostanke Pompejevih privržencev v Afriki. Nato je bil za deset let imenovan za diktatorja. V dveh letih je izvedel številne spremembe v rimski upravi, da bi izboljšal republiko. Številne od teh sprememb so bile namenjene izboljšanju življenja navadnih ljudi. Eden od primerov, ki se je ohranil, je bila njegova reforma koledarja v sedanjo obliko s prestopnim dnem na vsaka štiri leta. Februarja leta 44 pr. n. št. je bil mesec dni pred umorom imenovan za dosmrtnega diktatorja.

Atentat

Na marčevske praznike (15. marec; glej rimski koledar) leta 44 pr. n. št. je moral Cezar nastopiti na seji senata. Mark Antonij se je bal najhujšega in je šel Cezarja odgnati. Zarotniki so to pričakovali in se dogovorili, da ga bo nekdo prestregel.

Po Evtropiju naj bi pri umoru sodelovalo okoli šestdeset ali več moških. Bil je 23-krat zaboden z nožem. Po Suetonijevem mnenju je zdravnik pozneje ugotovil, da je bila le ena rana, druga v prsni koš, smrtonosna. Diktatorjeve zadnje besede niso zanesljivo znane in so sporna tema tako med znanstveniki kot zgodovinarji. V angleško govorečem svetu je najbolj znana različica latinskega stavka Et tu, Brute? ("Tudi ti, Brut?"). V Shakespearovem Juliju Cezarju je to prva polovica stavka: "Et tu, Brute? Potem padaj, Cezar." Po Plutarhovem mnenju je Brut po atentatu stopil naprej, kot da bi želel nekaj povedati svojim kolegom senatorjem, vendar so ti pobegnili iz stavbe. Brut in njegovi spremljevalci so se nato odpravili na Kapitol, medtem ko so vzklikali svojemu ljubljenemu mestu: "Ljudje Rima, spet smo svobodni!". Pričakala jih je tišina, saj so se Rimljani zaprli v svoje hiše, takoj ko so se začele širiti govorice o tem, kaj se je zgodilo.

Na forumu so postavili voščen Cezarjev kip, na katerem je bilo vidnih 23 vbodnih ran. Množica, ki se je zbrala na tem mestu, je zanetila požar, ki je močno poškodoval forum in sosednje stavbe. V kaosu, ki je sledil, so se Mark Antonij, Oktavijan (poznejši Cezar Avgust) in drugi spopadli v petih državljanskih vojnah, ki so se končale z oblikovanjem rimskega cesarstva.

Rimski imperij in njegovi cesarji so bili v zgodovini tako pomembni, da se je beseda cezar v nekaterih evropskih državah uporabljala kot naziv za cesarja še dolgo po tem, ko rimskega imperija ni bilo več. Nemški cesar se je na primer do leta 1919 imenoval cesar, ruski cesar pa se je do leta 1917 imenoval car.

Cezar je bil pomemben avtor.

• Commentarii de Bello Gallico (Komentarji o galski vojni), kampanje v Galiji in Britaniji v času njegovega prokonzulskega mandata, in
• V Commentarii de Bello Civili (Komentarji o državljanski vojni) so opisani dogodki v času državljanske vojne do takoj po Pompejevi smrti v Egiptu.

Druga dela, ki jih zgodovinsko pripisujejo Cezarju, vendar je njihovo avtorstvo vprašljivo, so:

• De Bello Alexandrino (O aleksandrinski vojni), kampanja v Aleksandriji;
• De Bello Africo (O afriški vojni), kampanje v severni Afriki, in
• De Bello Hispaniensi (O španski vojni), kampanje na Iberskem polotoku.

Te pripovedi so bile napisane in objavljene vsako leto med dejanskimi kampanjami ali takoj po njih kot nekakšne "depeše s fronte". Na videz so preprosti in neposredni - Cezarjeve komentarje pogosto študirajo študenti prvega in drugega letnika latinščine - v resnici pa so precej prefinjeni, namenjeni srednjemu bralstvu manjših aristokratov v Rimu, Italiji in provincah.

Na podlagi Plutarhovih pripomb naj bi Cezar včasih trpel za epilepsijo. Sodobna znanost je glede tega vprašanja razdeljena. Bolj gotovo je, da ga je pestila malarija, zlasti v času sullanskih prepovedi v 80. letih.

Cezar je imel štiri dokumentirane epizode, ki so bile morda kompleksni parcialni napadi. V mladosti je morda imel tudi napade odsotnosti (petit mal). O teh napadih je najzgodneje poročal biograf Suetonij, ki se je rodil po Cezarjevi smrti. Nekateri medicinski zgodovinarji trditvi o epilepsiji nasprotujejo s trditvijo o hipoglikemiji. Ta lahko povzroči napade, ki so nekoliko podobni epilepsiji.

Leta 2003 je psihiater Harbour F. Hodder objavil tako imenovano teorijo "Cezarjevega kompleksa", v kateri je trdil, da je Cezar trpel za epilepsijo temporalnega režnja in da so bili simptomi epilepsije eden od dejavnikov, zaradi katerih se je Cezar v dneh pred atentatom odpovedal osebni varnosti.

• Avgust Cezar
• Alea iacta est