Rimski imperij (Rimsko cesarstvo): zgodovina, ozemlja in razpad
Rimski imperij: zgodovina, razširjena ozemlja in dramatičen razpad — od Avgusta do Bizantinskega cesarstva. Odkrijte ključne dogodke, province in trajno dediščino.
Rimski imperij je bil največji imperij antičnega sveta. Njegova prestolnica je bil Rim, cesarstvo pa je imelo središče v Sredozemlju. Formalna preobrazba rimske države v cesarstvo se povezuje z letom 27. pred našim štetjem, ko je Oktavijan po izboru senata sprejel naslov Avgust in prevzel najpomembnejšo vlogo v državi. Tradicionalni konec zahodnega dela cesarstva štejemo v letu 476 našega štetja, ko je barbarski voditelj Odoaker odstavil zadnjega zahodnega cesarja Romula Avgusta.
Ustanovitev in politična ureditev
Rimska država je imela tri glavne faze: obdobje rimskih kraljev, rimske republike in obdobje cesarstva. Cesarstvo je ohranilo senat in številne republikaške institucije, a je realna izvršna moč prešla v roke cesarja. V poznejših obdobjih so cesarji (in njihova uprava) postopoma centralizirali oblast; pomembne prelomnice so bile Dioklecijanova reformacija in delitev oblasti ter Konstantinova ustanovitev nove prestolnice.
Obseg ozemlja in jezik
Rimsko cesarstvo je doseglo največjo razsežnost v začetku 2. stoletja našega štetja, pod cesarjem Trajanom, in zajemalo ozemlja od Britanije do Mezepotamije ter od severne Evrope do puščav severne Afrike. Številne sodobne države so bile del rimskega imperija, na primer Velika Britanija (izven Slovenije je pod rimskim nadzorom razen severnih delov, npr. Škotska), Španija, Portugalska, Francija (Galija), Italija, Grčija, Turčija, Nemčija, Egipt, Levant, Krim, Švica in severna obala Afrike. Glavni uradni jezik cesarstva je bila latinščina, medtem ko je grščina ostala pomemben sekundarni jezik in lingua franca, zlasti v vzhodnih provincah.
Uprava, ekonomija in družba
Rimljani so razvili zapleteno upravno mrežo z delitvijo na province, guvernerji pa so nadzorovali davke, sodstvo in vojsko. Gospodarstvo je temeljilo na kmetijstvu, obsežni trgovini po morju in cestah ter rabi suženjskega dela. Razvite so bile infrastrukture kot so ceste, akvadukti, pristanišča in mestna uprava, kar je omogočilo integracijo velikih ozemelj in dolgoročen razvoj mest.
Vojska in meje
Rimska vojska je bila ključni instrument širjenja in obrambe imperija. Legije, meje (limes) in utrjene točke so zagotavljale nadzor nad osvajanim ozemljem. Mejna politika, naseljevanje zavezniških ljudstev in zavezništva (foedera) so bile pogosto uporabljeni ukrepi; sčasoma pa pritisk zunanjih barbarnih ljudstev in notranje šibkosti oslabi obrambo zahodnega dela cesarstva.
Religija in kultura
V začetku je bila rimska religija politeistična in močno povezana z javnim življenjem. V 1.–4. stoletju n. št. se je razširilo krščanstvo; s sprejetjem Konstantina in Ediktom iz Milana (313) je krščanstvo dobilo zaščito in kasneje prevladujoč status. Rimljani so pomembno prispevali k pravu (rimskemu pravu), arhitekturi, literaturi, inženirstvu ter urbanemu načrtovanju. Mnogo njihovih dosežkov je postalo temelj evropske kulture in pravnih sistemov.
Razpad zahodnega dela in vzpon vzhodnega
Zahodna polovica rimskega cesarstva je trajala približno 500 let in je končala z odstavitvijo zadnjega cesarja leta 476. Vzhodni del, ki je obsegal Balkan, Anatolijo, Levant in Egipt, pa je obstal kot vzhodnorimsko ali Bizantinsko cesarstvo. Njegova prestolnica je bil Konstantinopel, ki se zdaj imenuje Istanbul. Vzhodno cesarstvo je preživelo zahodni del in je obstajalo še skoraj tisočletje; večino Levanta in Egipta so v 7. stoletju osvojili arabski kalifati, kasneje pa je Bizant postajal vse bolj preoblikovan, dokler ni leta 1453 doživel padca s strani Osmanskega cesarstva.
Vzroki za propad in zgodovinska dediščina
Razlogi za propad zahodnega rimskega cesarstva so večplastni: notranje politične nestabilnosti, gospodarski in davčni problemi, vojaški stroški, pritisk migracijskih in invazijskih valov germanskih in drugih ljudstev ter preoblikovanje vojaške in upravne organizacije. Kljub propadu zahodnega dela so rimske institucije, pravo, jezik (latinščina kot temelj romanskih jezikov), tehnike gradnje in kulturne vrednote močno vplivale na srednjeveško in sodobno Evropo.
Rimsko cesarstvo tako ne pomeni le geopolitične enote iz preteklosti, temveč tudi trajno kulturno, pravno in jezikovno zapuščino, ki je oblikovala zahodno civilizacijo in vplivala na razvoj državnosti v številnih delih sveta.
Upravljanje cesarstva
Rimljani so za nadzor svojega velikega imperija razvili pomembne ideje o pravu in vladi. Razvili so najboljšo vojsko na svetu v tistem času in vladali s silo. Imeli so odlične inženirske rešitve ter gradili ceste, mesta in izjemne stavbe. Cesarstvo je bilo razdeljeno na province, vsaka je imela svojega guvernerja ter civilno in vojaško podporo. Uradna in zasebna pisma so nenehno prihajala v Rim in iz njega.
Trgovina je bila najpomembnejša za Rim, mesto z več kot milijon prebivalci, daleč največje mesto na svetu. Potrebovali so pšenico iz Egipta, kositer iz Britanije, grozdje iz Galije itd. in ga tudi dobili. V zameno so Rimljani gradili prestolnice provinc v lepa mesta, jih varovali pred vpadi barbarov ter mladim v provincah omogočali izobraževanje in poklicno pot, na primer delo v rimski vojski.
Načeloma so imeli cesarji popoln nadzor in so lahko počeli, kar so želeli. V praksi so se soočali s številnimi težavami. Imeli so osebje, ki mu pravimo "državni uslužbenci", in nasvete rimskega senata. Cesar se je moral odločiti, katera so najpomembnejša vprašanja, s katerimi se je soočalo cesarstvo, in kaj je treba storiti v zvezi z njimi. Večina jih je poskušala narediti dve vrsti stvari. Ena je bila izboljšati življenje Rimljanov v času miru. Druga je bila boj proti sovražnikom Rima in njihov poraz. Bogato cesarstvo ima vedno sovražnike.
Pri kraljih in cesarjih je velika težava vrstni red nasledstva. Kraljem je včasih sledil najstarejši sin, če je bil sposoben vladati. Pri rimskih cesarjih je bil to pogosteje posvojeni sin. To je potekalo takole. Cesar je opazil izjemnega mladeniča iz ene od najboljših družin. Posvojil ga je za svojega sina. Pred smrtjo je jasno povedal, kdo naj bi ga nasledil, tako da ga je imenoval za rimskega konzula ali pa je v oporoki zapisal, da ga bo nasledil mlajši moški. Včasih je to delovalo, včasih ne. Tu in tam je prišlo do državljanske vojne med pretendenti za prestol.
Posvojeni sin ali dva sta cesarju omogočila več izbire. Nekateri cesarji niso imeli nobenega sina, nekateri so imeli sinove, ki niso preživeli. Pozneje so cesarji postali tako šibki, da je rimska vojska za naslednjega cesarja izbrala enega od njihovih generalov. To je pogosto privedlo do državljanske vojne. Življenjske zgodbe cesarjev so na voljo v Seznamu rimskih cesarjev.
Rimljani so vodili številne vojne proti drugim državam in uživali v nasilnih športih. Radi so gledali dirke med vozovi, ki so jih vlekli konji, in boje med moškimi z orožjem (gladiatorji). V nasprotju s sodobnimi športi so bili borci v spopadih pogosto ubiti. Rimljani so v teh predstavah uživali v Koloseju.
Rimljani so imeli odlično gradbeno inženirstvo. Zgradili so veliko velikih javnih zgradb in vil, akvaduktov za prečrpavanje vode, kamnitih mostov in cest. Nekatere od teh stvari je mogoče videti še danes. Številni znani pisatelji so bili Rimljani, med njimi Ciceron in Vergilij.
Nova zaveza Svetega pisma govori o Rimljanih v življenju Jezusa Kristusa. V času Jezusovega življenja so v njegovi državi vladali Rimljani, ki so bili pogani. Pozneje je več cesarjev poskušalo uničiti krščanstvo, vendar jim to ni uspelo. Leta 312 n. št. je cesar Galerij ljudem dovolil svobodno sledenje krščanstvu, naslednje leto pa je general Konstantin postal cesar in se spreobrnil v krščanstvo.
Mesto Rim so večkrat zavzeli barbari, zlasti leta 410, ko so ga oropali Goti (plenjenje). Zadnji zahodnorimski cesar Romul Avgust je odstopil leta 476. Rimsko cesarstvo je trajalo še 1000 let kot Bizantinsko cesarstvo na vzhodu.
Glavni kovanec rimskega imperija je bil srebrni denarij. Kasnejši denaarji so bili manjši.
Za propad Rima so bili navedeni različni razlogi. Edward Gibbon je napisal knjigo Propad in padec rimskega cesarstva, v kateri je raziskal različne ideje. Glavna med njimi je bila (po njegovem mnenju) vpliv krščanstva na sposobnost cesarstva, da se vojaško brani.
Drugi zgodovinarji za to krivijo nestabilen sistem vodenja. V petdesetletnem obdobju sta le dva od 22 cesarjev umrla naravne smrti. Večina cesarjev je bila umorjena.
Vprašanja in odgovori
V: Katera je bila prestolnica rimskega cesarstva?
O: Glavno mesto Rimskega cesarstva je bil Rim.
V: Kdaj se je začelo rimsko cesarstvo?
O: Rimski imperij se je začel leta 27 pr. n. š., ko je Oktavijan postal cesar Avgust.
V: Kdaj se je končal?
O: Rimsko cesarstvo se je končalo leta 476 našega štetja.
V: Katere jezike so govorili v Rimskem cesarstvu?
O: Glavni jezik Rimskega cesarstva je bila latinščina, grščina pa je bila pomemben sekundarni jezik, zlasti v vzhodnih provincah cesarstva.
V: Kako dolgo je trajala zahodna polovica cesarstva?
O: Zahodna polovica rimskega cesarstva je trajala približno 500 let, dokler zadnjega cesarja Romula Avgusta ni premagal barbarski general Odoaker.
V: Kako dolgo je trajala vzhodna polovica cesarstva?
O: Vzhodna polovica, ki je obsegala Balkan, Anatolijo, Levant in Egipt, je trajala še približno tisoč let (čeprav so njene dele v 8. stoletju izgubili Arabci).
V: Kako se je imenoval ta vzhodni del? O: Ta vzhodni del se je imenoval Bizantinsko cesarstvo, njegova prestolnica pa je bil Konstantinopel (zdaj Istanbul).
Iskati