Rimsko cesarstvo
Rimski imperij je bil največji imperij antičnega sveta. Njegova prestolnica je bil Rim, cesarstvo pa je imelo sedež v Sredozemlju. Cesarstvo je nastajalo od leta 27 pred našim štetjem, ko je Oktavijan postal cesar Avgust, do njegovega propada leta 476 našega štetja, kar je pomenilo konec antičnega sveta in začetek srednjega ali temnega veka.
Cesarstvo je bila tretja stopnja starega Rima. V Rimu so najprej vladali rimski kralji, nato rimska republika, nato pa cesar.
Številne sodobne dežele so bile nekoč del rimskega imperija, na primer Velika Britanija (ne Škotska), Španija, Portugalska, Francija (Galija), Italija, Grčija, Turčija, Nemčija, Egipt, Levant, Krim, Švica in severna obala Afrike. Glavni jezik Rimskega cesarstva je bila latinščina, grščina pa je bila pomemben sekundarni jezik, zlasti v vzhodnih provincah.
Zahodna polovica rimskega cesarstva je trajala približno 500 let, dokler barbarski general Odoaker ni strmoglavil zadnjega cesarja Romula Avgusta. Po drugi strani pa je vzhodna polovica, ki je obsegala Balkan, Anatolijo, Levant in Egipt, trajala še približno tisoč let (Levant in Egipt so v 8. stoletju izgubili Arabci). Vzhodni del se je imenoval Bizantinsko cesarstvo. Njegova prestolnica je bil Konstantinopel, ki se zdaj imenuje Istanbul.
Upravljanje cesarstva
Rimljani so za nadzor svojega velikega imperija razvili pomembne ideje o pravu in vladi. Razvili so najboljšo vojsko na svetu v tistem času in vladali s silo. Imeli so odlične inženirske rešitve ter gradili ceste, mesta in izjemne stavbe. Cesarstvo je bilo razdeljeno na province, vsaka je imela svojega guvernerja ter civilno in vojaško podporo. Uradna in zasebna pisma so nenehno prihajala v Rim in iz njega.
Trgovina je bila najpomembnejša za Rim, mesto z več kot milijon prebivalci, daleč največje mesto na svetu. Potrebovali so pšenico iz Egipta, kositer iz Britanije, grozdje iz Galije itd. in ga tudi dobili. V zameno so Rimljani gradili prestolnice provinc v lepa mesta, jih varovali pred vpadi barbarov ter mladim v provincah omogočali izobraževanje in poklicno pot, na primer delo v rimski vojski.
Načeloma so imeli cesarji popoln nadzor in so lahko počeli, kar so želeli. V praksi so se soočali s številnimi težavami. Imeli so osebje, ki mu pravimo "državni uslužbenci", in nasvete rimskega senata. Cesar se je moral odločiti, katera so najpomembnejša vprašanja, s katerimi se je soočalo cesarstvo, in kaj je treba storiti v zvezi z njimi. Večina jih je poskušala narediti dve vrsti stvari. Ena je bila izboljšati življenje Rimljanov v času miru. Druga je bila boj proti sovražnikom Rima in njihov poraz. Bogato cesarstvo ima vedno sovražnike.
Pri kraljih in cesarjih je velika težava vrstni red nasledstva. Kraljem je včasih sledil najstarejši sin, če je bil sposoben vladati. Pri rimskih cesarjih je bil to pogosteje posvojeni sin. To je potekalo takole. Cesar je opazil izjemnega mladeniča iz ene od najboljših družin. Posvojil ga je za svojega sina. Pred smrtjo je jasno povedal, kdo naj bi ga nasledil, tako da ga je imenoval za rimskega konzula ali pa je v oporoki zapisal, da ga bo nasledil mlajši moški. Včasih je to delovalo, včasih ne. Tu in tam je prišlo do državljanske vojne med pretendenti za prestol.
Posvojeni sin ali dva sta cesarju omogočila več izbire. Nekateri cesarji niso imeli nobenega sina, nekateri so imeli sinove, ki niso preživeli. Pozneje so cesarji postali tako šibki, da je rimska vojska za naslednjega cesarja izbrala enega od njihovih generalov. To je pogosto privedlo do državljanske vojne. Življenjske zgodbe cesarjev so na voljo v Seznamu rimskih cesarjev.
Rimljani so vodili številne vojne proti drugim državam in uživali v nasilnih športih. Radi so gledali dirke med vozovi, ki so jih vlekli konji, in boje med moškimi z orožjem (gladiatorji). V nasprotju s sodobnimi športi so bili borci v spopadih pogosto ubiti. Rimljani so v teh predstavah uživali v Koloseju.
Rimljani so imeli odlično gradbeno inženirstvo. Zgradili so veliko velikih javnih zgradb in vil, akvaduktov za prečrpavanje vode, kamnitih mostov in cest. Nekatere od teh stvari je mogoče videti še danes. Številni znani pisatelji so bili Rimljani, med njimi Ciceron in Vergilij.
Nova zaveza Svetega pisma govori o Rimljanih v življenju Jezusa Kristusa. V času Jezusovega življenja so v njegovi državi vladali Rimljani, ki so bili pogani. Pozneje je več cesarjev poskušalo uničiti krščanstvo, vendar jim to ni uspelo. Leta 312 n. št. je cesar Galerij ljudem dovolil svobodno sledenje krščanstvu, naslednje leto pa je general Konstantin postal cesar in se spreobrnil v krščanstvo.
Mesto Rim so večkrat zavzeli barbari, zlasti leta 410, ko so ga oropali Goti (plenjenje). Zadnji zahodnorimski cesar Romul Avgust je odstopil leta 476. Rimsko cesarstvo je trajalo še 1000 let kot Bizantinsko cesarstvo na vzhodu.
Glavni kovanec rimskega imperija je bil srebrni denarij. Kasnejši denaarji so bili manjši.
Za propad Rima so bili navedeni različni razlogi. Edward Gibbon je napisal knjigo Propad in padec rimskega cesarstva, v kateri je raziskal različne ideje. Glavna med njimi je bila (po njegovem mnenju) vpliv krščanstva na sposobnost cesarstva, da se vojaško brani.
Drugi zgodovinarji za to krivijo nestabilen sistem vodenja. V petdesetletnem obdobju sta le dva od 22 cesarjev umrla naravne smrti. Večina cesarjev je bila umorjena.
Vprašanja in odgovori
V: Katera je bila prestolnica rimskega cesarstva?
O: Glavno mesto Rimskega cesarstva je bil Rim.
V: Kdaj se je začelo rimsko cesarstvo?
O: Rimski imperij se je začel leta 27 pr. n. š., ko je Oktavijan postal cesar Avgust.
V: Kdaj se je končal?
O: Rimsko cesarstvo se je končalo leta 476 našega štetja.
V: Katere jezike so govorili v Rimskem cesarstvu?
O: Glavni jezik Rimskega cesarstva je bila latinščina, grščina pa je bila pomemben sekundarni jezik, zlasti v vzhodnih provincah cesarstva.
V: Kako dolgo je trajala zahodna polovica cesarstva?
O: Zahodna polovica rimskega cesarstva je trajala približno 500 let, dokler zadnjega cesarja Romula Avgusta ni premagal barbarski general Odoaker.
V: Kako dolgo je trajala vzhodna polovica cesarstva?
O: Vzhodna polovica, ki je obsegala Balkan, Anatolijo, Levant in Egipt, je trajala še približno tisoč let (čeprav so njene dele v 8. stoletju izgubili Arabci).
V: Kako se je imenoval ta vzhodni del? O: Ta vzhodni del se je imenoval Bizantinsko cesarstvo, njegova prestolnica pa je bil Konstantinopel (zdaj Istanbul).
