Zgodovina krščanstva od začetkov v prvem stoletju do sodobne svetovne vere

Krščanstvo je ohranilo številne prakse iz judovske tradicije. Krščanstvo je judovske svete spise štelo za svete in je kot Staro zavezo uporabljalo predvsem izdajo in prevod Septuaginte, kot Novo zavezo pa je dodalo druga besedila. Kristjani so izpovedovali, da je Jezus Izraelov Bog, ki je prevzel človeško podobo, in menili, da je Mesija (Kristus), o katerem je bilo prerokovano v Stari zavezi, zato so ga Izraelci pričakovali.

Krščanstvo je nadaljevalo številne judovske prakse: liturgično bogoslužje, vključno z uporabo kadila, oltarja, sklopa svetopisemskih branj, prilagojenih iz sinagoške prakse, uporabo svete glasbe v himnah in molitvi ter verskega koledarja, pa tudi druge tipične značilnosti: izključno moško duhovništvo in asketične prakse (post itd.).

Čas, ko je večina apostolov umrla in so njihova mesta voditeljev krščanskih skupnosti v mestih prevzeli škofje, se imenuje postapostolsko obdobje. Vključuje čas preganjanj do legalizacije krščanskega bogoslužja pod Konstantinom Velikim. Iz tega obdobja je tudi najzgodnejša zabeležena uporaba izraza krščanstvo (grško Χριστιανισμός). Izraz je uporabil Ignacij Antiohijski okoli leta 107.

Preganjanja

Zgodnji kristjani so bili podvrženi različnim preganjanjem. To je pomenilo celo smrt. Med prvimi mučenci sta bila Štefan (Apd 7,59) in Jakob, Zebedejev sin (Apd 12,2). Preganjanje v večjem obsegu s strani oblasti rimskega cesarstva se je začelo z letom 64, ko jih je cesar Neron obtožil za veliki požar v Rimu, kot poroča rimski zgodovinar Tacit.

Po cerkvenem izročilu sta svetnika Peter in Pavel v Rimu postala mučenca pod Neronovim preganjanjem. Več novozaveznih spisov omenja preganjanja in zelo težke čase. V 250 letih so bili časi, ko so kristjani trpeli preganjanja, ker niso hoteli častiti rimskega cesarja. To je veljalo za izdajstvo in se je kaznovalo z usmrtitvijo. Vendar se je krščanska vera še naprej širila po vsej sredozemski regiji. Konec četrtega stoletja so postali prevladujoča verska sila rimskega cesarstva.

Galerij je aprila leta 311 izdal edikt, ki je dovoljeval prakticiranje krščanske vere. Leta 313 sta Konstantin I. in Licinij z milanskim ediktom razglasila strpnost do krščanstva. Konstantin je postal prvi krščanski cesar; o krščanstvu je izvedel od svoje matere Helene.

Do leta 391, ko je vladal Teodozij I., je krščanstvo postalo državna vera v Rimu. Ko je bilo krščanstvo uzakonjeno, je Cerkev za upravo prevzela iste pokrajine kot cesarska vlada in jih poimenovala škofije. Rimski škof je trdil, da je najvišji med vsemi drugimi, in si je izbral naziv papež.

V tem obdobju je bilo več ekumenskih koncilov. Ti so se večinoma ukvarjali s kristološkimi spori. Nicejska koncila (324, 382) sta obsodila arijanstvo in oblikovala Nicejsko veroizpoved za opredelitev vere. Efezski koncil je obsodil nestorijanstvo in potrdil, da je blažena Devica Marija Theotokos ("Božja nosilka" ali "Božja mati"). Morda najpomembnejši je bil Kalkedonski koncil, ki je potrdil, da je imel Kristus hkrati dve naravi, popolnoma božjo in popolnoma človeško. To je pomenilo, da je bil obsojen monofizitizem.

Cerkev je v zgodnjem srednjem veku videla "preobrazbo rimskega sveta" in ne "padec rimskega cesarstva". Z muslimanskimi vpadi v sedmem stoletju sta zahodno (latinsko) in vzhodno (grško) področje krščanstva začela dobivati svojevrstne oblike, rimske škofe pa so bolj kot bizantinski cesarji zanimali barbarski kralji. To je pripeljalo do tega, da je papež Leon III. na božič leta 800 v Rimu kronal Karla Velikega za "cesarja Rimljanov".

Zgodnjesrednjeveško papeštvo

Na mesto Rim so v zgodnjem srednjem veku močno vplivale vojne v Italiji. Cesar Justinijan I. je osvojil italijansko kraljestvo Ostrogotov. Raveno v Italiji je razglasil za ozemlje z lastnim guvernerjem, vendar je bil cesarjev vpliv pogosto omejen. Po vdoru Langobardov je moral Rim sam poskrbeti zase. Tako so papeži po sili razmer mesto hranili z žitom s papeških posesti, se pogajali o pogodbah, plačevali denar za zaščito langobardskim vojskovodjem, če tega ni bilo, pa so najemali vojake za obrambo mesta. Ker cesarstvo ni poslalo pomoči, so se papeži nazadnje obrnili po pomoč iz drugih virov, predvsem k Frankom.

Visoki srednji vek je obdobje od kronanja Karla Velikega leta 800 do konca 15. stoletja, v katerem je prišlo do padca Konstantinopla (1453), konca stoletne vojne (1453), odkritja Novega sveta (1492) in protestantske reformacije (1515).

Spor o investituri

Spor o investituri, znan tudi kot spor o posvetni investituri, je bil najpomembnejši spor med posvetno in versko oblastjo v srednjeveški Evropi. Začel se je kot spor v 11. stoletju med cesarjem Svetega rimskega cesarstva Henrikom IV. in papežem Gregorjem VII. Vprašanje je bilo, kdo bo nadzoroval imenovanje škofov (investitura). Konec svetniške investiture je pomenil pomembno izgubo kraljeve moči in izgubo za ambiciozne plemiče v korist cerkvene reforme, kot je nameraval papež.

Škofje so pobirali prihodke s posestev, ki so pripadala njihovi škofiji. Plemiči, ki so imeli v lasti zemljišča (fevde), so jih dedno prenašali v svoji družini. Vendar je imel kralj večji nadzor nad zemljišči, ki so bila v domeni njegovih škofov. Kralji so škofije podeljevali vplivnim prijateljem. Če je kralj pustil škofijo nezasedeno, je dobil denar, dokler ni bil imenovan škof, ki naj bi vrnil zaslužek. To se je redko zgodilo. Cerkev je želela ukiniti to posvetno investituro zaradi simonije praznih sedežev in drugih težav. Tako je bilo tekmovanje za investituro del poskusa Cerkve, da bi reformirala škofovstvo in dobila boljše škofe.

Papež Gregor VII. je izdal Dictatus Papae, ki je določal, da lahko samo papež imenuje, razreši ali premesti škofe na druge sedeže. Cesar je to zavrnil. Zaradi izobčenja in upora njegovih vojvod se je Henrik opravičil in dobil odpuščanje, čeprav se je spor nadaljeval. Podoben spor se je zgodil v Angliji med kraljem Henrikom I. in svetim Anzelmom, canterburyjskim nadškofom. Angleški spor je bil rešen s sporazumom leta 1107, v katerem se je kralj odpovedal imenovanju škofov, vendar je zahteval prisego zvestobe. Poznejši Wormski konkordat (Pactum Calixtinum) je s podobnim kompromisom rešil spor o cesarski investituri.

Križarske vojne

Križarske vojne so bili vojaški spopadi, ki so jih vodili krščanski vitezi za obrambo kristjanov in širitev krščanskih posesti. Na splošno se križarske vojne nanašajo na kampanje v Sveti deželi proti muslimanskim silam, ki jih je sponzoriral papež. Bili so še drugi križarski pohodi proti islamskim silam v južni Španiji, južni Italiji in na Siciliji, pa tudi pohodi tevtonskih vitezov proti poganskim utrdbam v vzhodni Evropi in (v veliko manjši meri) križarski pohodi proti katarstvu ali drugim krščanskim herezijam.

Sveta dežela je bila do islamskih osvajanj v sedmem in osmem stoletju del rimskega in s tem bizantinskega cesarstva. Po tem so kristjani na splošno lahko obiskovali svete kraje v Sveti deželi do leta 1071, ko so Turki Seldžuki zaprli krščanska romanja in napadli Bizantince ter jih premagali v bitki pri Manzikertu. Cesar Aleksij I. je papeža Urbana II. (1088-1099) prosil za pomoč proti islamski agresiji. Namesto da bi poslal denar, je Urban II. v govoru na svetu v Clermontu 27. novembra 1095 pozval krščanske viteze in združil idejo romanja v Sveto deželo s sveto vojno proti nevernikom.

Razkol med Vzhodom in Zahodom

Vzhodno-zahodni razkol ali veliki razkol je Cerkev razdelil na zahodno (latinsko) in vzhodno (grško) vejo, tj. na zahodni katolicizem in vzhodno pravoslavje. To je bila prva večja delitev, odkar so nekatere skupine na Vzhodu zavrnile odloke Kalkedonskega koncila (glej Vzhodno pravoslavje), in je bila veliko pomembnejša. Čeprav se običajno datira v leto 1054, je bil vzhodno-zahodni razkol posledica dolgotrajnih nesoglasij med latinskim in grškim krščanstvom glede papeškega primata in nekaterih doktrinarnih vprašanj, kot je filioque. Slaba čustva so se okrepila zaradi kulturnih in jezikovnih razlik.

Razkol je postal "uraden" leta 1054, ko so papeževi legati obvestili konstantinopelskega patriarha Mihaela Cerularija, da je bil izobčen. Ta je nekaj dni pozneje izobčil legate. Poskusi sprave so bili leta 1274 v Lyonu in leta 1439 v Baslu, vendar so vzhodni hierarhi, ki so se strinjali z zvezami, v vsakem primeru zavrnili vse pravoslavne. Kljub temu je bila dosežena sprava med Zahodom in tistimi, ki se danes imenujejo "katoliške cerkve vzhodnega obreda". Pred kratkim, leta 1965, sta papež in konstantinopelski patriarh preklicala vzajemno izobčenje, čeprav je razkol še vedno prisoten.

Obe skupini izhajata iz zgodnje Cerkve, obe priznavata apostolsko nasledstvo svojih škofov in veljavnost svojih zakramentov. Čeprav obe priznavata primat rimskega škofa, ga vzhodno pravoslavje razume kot častni primat z omejeno cerkveno oblastjo ali brez nje v drugih škofijah.

Zahodni razkol

Zahodni razkol ali papeški razkol je bilo daljše krizno obdobje v latinskem krščanstvu med letoma 1378 in 1416, ko sta bila dva ali več pretendentov za rimski sedež, zato je bilo težko ugotoviti, kdo je pravi papež. Spor je bil bolj politične kot doktrinarne narave.

Renesansa je bila obdobje velikih kulturnih sprememb in dosežkov, ki sta ga v Italiji zaznamovala klasična usmeritev in povečanje bogastva zaradi trgovske menjave. Renesansa je vplivala na mesto Rim, papeštvo in papeške države. Po eni strani je bil to čas velikega umetniškega pokroviteljstva in arhitekturne veličine, saj je Cerkev pokroviteljsko podpirala umetnike, kot so Michelangelo, Brunelleschi, Bramante, Rafael, Fra Angelico, Donatello in da Vinci. Po drugi strani pa so bogate italijanske družine svojim članom pogosto zagotovile škofovske urade, vključno s papeževanjem, nekateri med njimi so bili znani po nemoralnosti, na primer Aleksander VI. in Sikst IV.

V začetku 16. stoletja sta dva teologa, Martin Luther in Ulrich Zwingli, začela gibanja, katerih cilj je bila reforma Cerkve. Za razliko od prejšnjih reformatorjev sta menila, da so korenine pokvarjenosti doktrinarne (in ne zgolj stvar moralne šibkosti ali pomanjkanja cerkvene discipline), zato sta si prizadevala spremeniti sodobne doktrine, da bi ustrezale njuni predstavi o "pravem evangeliju". Protestantska reformacija se tako imenuje zato, ker so voditelji gibanja "protestirali" proti cerkveni hierarhiji in papežu ter se odločili, da bodo svoje reforme uvedli ločeno od nje. Vendar ti voditelji prvotno niso uporabljali izraza "protestantski"; namesto tega so se imenovali "evangelijski" in poudarjali "vrnitev k pravemu evangeliju (grško: euangelion)".

Začetek protestantske reformacije se na splošno povezuje z Martinom Luthrom in objavo 95 tez leta 1517 v Wittenburgu v Nemčiji. Prvi protest je bil usmerjen proti korupciji, kot so simonija, škofovska vavčerja in prodaja odpustkov. Vendar je protestantsko stališče začelo vključevati doktrinalne spremembe, kot sta sola scriptura in sola fide. Tri najpomembnejše tradicije, ki so nastale neposredno iz protestantske reformacije, so luteranska, reformirana (kalvinistična, prezbiterijanska itd.) in anglikanska tradicija, čeprav se slednja skupina opredeljuje tako kot "reformirana" kot "katoliška", nekatere podskupine pa zavračajo opredelitev kot "protestantske".

Protestantsko reformacijo lahko razdelimo na dve različni, a v bistvu sočasni gibanji, na magistrsko in radikalno reformacijo. Magistrska reformacija je vključevala zavezništvo nekaterih teoloških učiteljev (latinsko magistri), kot so bili Luther, Huldrych Zwingli, John Calvin, Cranmer itd., s posvetnimi sodniki, ki so sodelovali pri reformaciji krščanstva. Radikalni reformatorji so poleg oblikovanja skupnosti zunaj državnih sankcij pogosto uporabljali tudi bolj skrajne doktrinarne spremembe, kot je bilo zavračanje določil nicejskega in halcedonskega koncila. Pogosto je bila delitev med magistralnimi in radikalnimi reformatorji enako ali bolj nasilna kot splošna sovražnost med katoličani in protestanti.

Protestantska reformacija se je skoraj v celoti razširila na območju severne Evrope, vendar se ni uveljavila na nekaterih severnih območjih, na primer na Irskem in v nekaterih delih Nemčije. Daleč uspešnejši so bili magistratni reformatorji, njihove spremembe pa so bile bolj razširjene od radikalnih reformatorjev. Katoliški odgovor na protestantsko reformacijo je znan kot protireformacija ali katoliška reformacija, ki je povzročila ponovno uveljavitev tradicionalnih naukov in nastanek novih verskih redov, namenjenih moralni reformi in novim misijonskim dejavnostim. Protireformacija je v katoliško vero ponovno vključila približno 33 % severne Evrope ter sprožila misije v Južni in Srednji Ameriki, Afriki, Aziji ter celo na Kitajskem in Japonskem. Protestantska širitev zunaj Evrope je potekala v manjšem obsegu s kolonizacijo Severne Amerike in območij Afrike.

Martin Luther

Martin Luther je bil avguštinski menih in profesor na univerzi v Wittenbergu. Leta 1517 je objavil seznam 95 tez o nezakonitosti prodaje odpustkov. Luter je še posebej preziral aristotelsko filozofijo, in ko je začel razvijati lastno teologijo, je vse bolj prihajal v spor z drugimi učenjaki. Kmalu je Luter začel razvijati svojo teologijo opravičenja ali procesa, s katerim je človek v Božjih očeh "napravljen za pravega" (pravičnega).

V katoliški teologiji človek postane pravičen s postopnim dovajanjem milosti, ki jo sprejme z vero in sodeluje z dobrimi deli. Lutrov nauk o opravičenju je bil drugačen. Rekel je, da opravičenje pomeni "razglasitev nekoga za pravičnega", pri čemer Bog pripisuje Kristusove zasluge tistemu, ki ostaja brez lastnih zaslug. V tem procesu so dobra dela bolj nepomemben stranski proizvod, ki ničesar ne prispeva k lastnemu stanju pravičnosti. Konflikt med Luthrom in vodilnimi teologi je privedel do njegovega postopnega zavračanja avtoritete cerkvene hierarhije. Leta 1520 je bil obsojen zaradi herezije s papeško bulo Exsurge Domine, ki jo je skupaj s knjigami kanonskega prava sežgal v Wittenburgu.

Janez Kalvin

Janez Kalvin je bil francoski duhovnik in doktor prava, protestantski reformator druge generacije reformacije. Znan je po objavi knjige Inštituti krščanske vere leta 1536 (pozneje revidirane) in postal vodja reformirane cerkve v Ženevi, ki je v drugi polovici 16. stoletja postala "neuradna prestolnica" reformiranega krščanstva. V mestu in nad mestnim svetom je imel veliko avtoriteto, tako da so ga (precej neslavno) imenovali "protestantski papež".

Kalvin je ustanovil starešinstvo in "konzistorij", v katerem so pastorji in starešine določali zadeve verske discipline za ženevsko prebivalstvo. Kalvinova teologija je najbolj znana po njegovem nauku o (dvojni) predestinaciji, ki pravi, da je Bog od vekomaj previdnostno določil, kdo bo odrešen (izvoljeni) in kdo preklet (zavrženi). Predestinacija v Kalvinovih delih ni bila prevladujoča ideja, vendar je očitno postala takšna za mnoge njegove reformatorske naslednike.

Angleška reformacija

Oglejte si tudi: Angleška državljanska vojna

Za razliko od drugih reformnih gibanj se je angleška reformacija začela s kraljevim vplivom. Henrik VIII. se je imel za povsem katoliškega kralja in je leta 1521 branil papeštvo pred Luthrom v knjigi, ki jo je naročil z naslovom Obramba sedmih zakramentov, za kar mu je papež Leon X. podelil naziv Fidei Defensor (branilec vere). Vendar je kralj prišel v spor s papeštvom, ko je želel razveljaviti svojo poroko s Katarino Aragonsko, za kar je potreboval papeževo sankcijo. Katarina je bila poleg številnih drugih plemiških sorodnikov teta cesarja Karla V., najpomembnejšega posvetnega podpornika papeštva. Spor, ki je temu sledil, je na koncu pripeljal do ločitve od Rima in razglasitve angleškega kralja za poglavarja angleške (anglikanske) cerkve. Anglija je nato doživela obdobje živahnih in eklektičnih reform, nekaterih bolj radikalnih in drugih bolj tradicionalnih, pod vladavino monarhov, kot sta bila Edvard VI. in Elizabeta I., ter canterburyjskih nadškofov, kot sta bila Thomas Cranmer in William Laud. Nastala je državna cerkev, ki se je imela za "reformirano" in "katoliško", vendar ne za "rimsko" (in se je izogibala nazivu "protestantska"), ter druga "neuradna" radikalnejša gibanja, kot so puritanci.

Protireformacija ali katoliška reformacija je bila odgovor Katoliške cerkve na protestantsko reformacijo. Bistvo protireformacije je bilo ponovno prepričanje v tradicionalne prakse in ohranjanje katoliškega nauka kot vira cerkvene in moralne reforme ter odgovor na zaustavitev širjenja protestantizma. Tako je prišlo do ustanovitve novih verskih redov, kot so jezuiti, ustanovitve semenišč za ustrezno usposabljanje duhovnikov, obnovljenega svetovnega misijonarstva in razvoja novih, a pravovernih oblik duhovnosti, kot so španski mistiki in francoska duhovna šola. Celoten proces je vodil tridentinski koncil, ki je razjasnil in ponovno potrdil doktrino, izdal dogmatične opredelitve in pripravil Rimski katekizem.

Čeprav so bile Irska, Španija, Francija in druge države pomembne za protireformacijo, so bili njeno središče Italija in različni papeži tistega časa, ki so vzpostavili Index Librorum Prohibitorum (seznam prepovedanih knjig) in rimsko inkvizicijo, sistem sodnih sodišč, ki so preganjala herezijo in sorodne prekrške. Papeštvo svetega Pija V. (1566-1572) ni bilo znano le po tem, da se je osredotočalo na zaustavitev herezije in posvetnih zlorab v Cerkvi, temveč tudi na izboljšanje ljudske pobožnosti, s čimer si je odločno prizadevalo zajeziti privlačnost protestantizma. Pij je svoj pontifikat začel z dajanjem velikih miloščin revnim, dobrodelnosti in bolnišnicam, znan pa je bil tudi po tem, da je tolažil revne in bolne ter podpiral misijone. Dejavnosti teh papežev so sovpadale s ponovnim odkritjem starodavnih krščanskih katakomb v Rimu. Diarmaid MacCulloch je izjavil: "Ravno ko so se ti starodavni mučenci ponovno razkrili, so se katoličani začeli na novo mučiti, tako na misijonskih področjih v tujini kot v boju za ponovno pridobitev protestantske severne Evrope: katakombe so se izkazale za navdih za delovanje in junaštvo mnogih."

Velika prebujenja

Prvo veliko prebujenje je bil val verskega navdušenja med protestanti v ameriških kolonijah okoli let 1730-1740, ki je poudarjal tradicionalne reformacijske vrline, kot so bogoslužno pridiganje, osnovna liturgija ter globok občutek osebne krivde in odrešitve s strani Jezusa Kristusa. Zgodovinar Sydney E. Ahlstrom ga je videl kot del "velikega mednarodnega protestantskega preobrata", ki je ustvaril tudi pietizem v Nemčiji, evangeličanski preporod in metodizem v Angliji. Osredotočil se je na oživitev duhovnosti uveljavljenih kongregacij in je večinoma prizadel kongregacijske, prezbiterijanske, nizozemske reformirane, nemške reformirane, baptistične in metodistične cerkve, širil pa se je tudi med sužnji. Drugo veliko prebujenje (1800-1830) se je v nasprotju s prvim osredotočilo na neverujoče in jim skušalo vcepiti globok občutek osebne odrešitve, ki so ga doživeli na preporodnih zborovanjih. To je spodbudilo tudi začetke skupin, ki so se zavzemale za obnovo, kot so mormoni in gibanje svetosti. Tretje veliko prebujenje se je začelo leta 1857 in je bilo najbolj znano po tem, da je gibanje zajelo ves svet, zlasti angleško govoreče države. Zadnja skupina, ki je nastala iz "velikih prebujanj" v Severni Ameriki, je bilo binkoštništvo, ki je imelo korenine v metodističnem, Wesleyjevem in Holinessovem gibanju ter se je začelo leta 1906 na ulici Azusa v Los Angelesu. Binkoštništvo je kasneje pripeljalo do karizmatičnega gibanja.

Restavratorstvo

Restavratorstvo se nanaša na različna nepovezana gibanja, ki so menila, da je sodobno krščanstvo v vseh svojih oblikah odstopanje od pravega, prvotnega krščanstva, ki so ga te skupine skušale "obnoviti", pogosto z uporabo Apostolskih del kot "vodnika". Restavratorstvo se je razvilo iz drugega velikega prebujenja in je zgodovinsko povezano s protestantsko reformacijo, vendar se razlikuje po tem, da se restavratorji običajno ne opisujejo kot "reformatorji" krščanske cerkve, ki neprekinjeno obstaja od Jezusovega časa, temveč kot obnovitelji cerkve, ki je bila po njihovem mnenju na neki točki izgubljena. Ime Restavracija se uporablja tudi za opis svetnikov iz poslednjih dni (mormonov) in gibanja Jehovovih prič.

Fašizem

Fašizem označuje nekatere sorodne politične režime v Evropi 20. stoletja, zlasti v nacistični Nemčiji. Ko je italijanska vlada zaprla katoliške mladinske organizacije, je papež Pij XI. izdal encikliko Non Abbiamo Bisogno, v kateri je dejal, da fašistične vlade skrivajo "poganske namene", in izrazil nezdružljivost katoliškega stališča in fašizma, ki je narod postavil nad Boga ter temeljne človekove pravice in dostojanstvo. Kasneje je podpisal sporazume z novima vladarjema Italije in Nemčije.

Številni katoliški duhovniki in redovniki so bili preganjani v času nacističnega režima, kot sta bili žrtvi koncentracijskega taborišča Maksimilijan Kolbe in Edith Stein (sveta Terezija Benedikta od Križa). Poleg tega so številni katoliški laiki in duhovniki med holokavstom pomagali pri zatočišču Judom, med njimi tudi papež Pij XII. Zaradi različnih incidentov, kot je nudenje pomoči sestreljenim zavezniškim letalcem, je nacistična Nemčija pred osvoboditvijo Rima leta 1944 skoraj napadla Vatikan.

Odnos med nacizmom in protestantizmom, zlasti nemško luteransko cerkvijo, je zapleten. Čeprav večina voditeljev protestantskih cerkva v Nemčiji ni komentirala naraščajočih protijudovskih dejavnosti nacistov, so nekateri, na primer Dietrich Bonhoeffer (luteranski pastor), nacistom odločno nasprotovali. Bonhoeffer je bil pozneje spoznan za krivega v zaroti za atentat na Hitlerja in usmrčen.

Fundamentalizem

Fundamentalistično krščanstvo je gibanje, ki je nastalo predvsem v britanskem in ameriškem protestantizmu konec 19. in v začetku 20. stoletja kot odziv na modernizem in nekatere liberalne protestantske skupine, ki so zanikale nauke, ki veljajo za temeljne za krščanstvo, vendar so se še vedno imenovale "krščanske". Tako je fundamentalizem skušal ponovno vzpostaviti načela, ki jih ni bilo mogoče zanikati, ne da bi se pri tem odpovedali krščanski identiteti, "temelje": Sveto pismo kot Božjo besedo, ki velja za edini vir avtoritete, Kristusovo deviško rojstvo, nauk o spravi prek Jezusa, Jezusovo telesno vstajenje in skorajšnjo Kristusovo vrnitev.

Ekumenizem

Ekumenizem se na splošno nanaša na gibanja med krščanskimi skupinami, da bi z dialogom dosegli določeno stopnjo enotnosti. "Ekumenizem izhaja iz grškega οἰκουμένη (oikoumene), kar pomeni "naseljeni svet", v prenesenem pomenu pa nekaj podobnega kot "univerzalna enotnost". Gibanje lahko ločimo na katoliško in protestantsko, pri čemer je za slednje značilna na novo opredeljena ekleziologija "denominacionalizma" (ki ga med drugim zavrača Katoliška cerkev).

Kar zadeva grško pravoslavno cerkev, je bilo opazno stalno prizadevanje za spravo med vzhodom in zahodom. Papež Leon XIII. 30. novembra 1894 objavi apostolsko pismo Orientalium Dignitas (O vzhodnih cerkvah), v katerem zavaruje pomen in nadaljevanje vzhodnih tradicij za celotno Cerkev. 7. decembra 1965 je bila izdana skupna katoliško-pravoslavna izjava njegove svetosti papeža Pavla VI. in ekumenskega patriarha Atenagore I., ki odpravlja medsebojne ekskomunikacije iz leta 1054.

Kar zadeva odnose med katoličani in protestantskimi skupnostmi, so bile ustanovljene nekatere komisije za pospeševanje dialoga, nastali pa so tudi dokumenti, namenjeni opredelitvi točk doktrinarne enotnosti, kot je skupna izjava o nauku o opravičenju, ki je bila leta 1999 pripravljena skupaj s Svetovno luteransko zvezo.

Ekumenska gibanja v protestantizmu so se osredotočila na določitev seznama doktrin in praks, ki so bistvene za krščanstvo, in tako vsem skupinam, ki izpolnjujejo ta osnovna merila, podelila (bolj ali manj) enakopraven status, pri čemer je morda lastna skupina še vedno ohranila položaj "prve med enakimi". Ta proces je vključeval novo opredelitev pojma "Cerkev" iz tradicionalne teologije. Ta ekleziologija, znana kot denominacionalizem, trdi, da je vsaka skupina (ki izpolnjuje osnovna merila "biti kristjan") podskupina večje "krščanske Cerkve", ki je sama po sebi povsem abstrakten pojem brez neposrednega zastopstva, tj. nobena skupina ali "denominacija" ne trdi, da je "Cerkev". Ta ekleziologija je seveda v nasprotju z drugimi skupinami, ki se imajo za "Cerkev". Ker pa so "bistvena merila" običajno sestavljena iz vere v sveto Trojico, je to povzročilo spore med temi protestantskimi ekumenskimi gibanji in netrinitarnimi skupinami, kot so sveti iz poslednjih dni (mormoni) in Jehovove priče, ki jih te ekumenske skupine pogosto ne štejejo za kristjane.