Seldžuki: turška dinastija, imperij in zgodovina (11.–14. stol.)

Seldžuki (tudi Seldjuki, Seljuki ali v literaturi pogosto Seldžuški Turki) so bila muslimanska dinastija in več gensko povezanih turških ter vladarskih vej, ki je v času od 11. do 14. stoletja vladala velikim delom Srednje Azije in Bližnjega vzhoda. Njihov največji politični dosežek je bilo t.i. Veliko seldžuško cesarstvo, ki je na svojem vrhuncu segalo od Anatolije do področij današnjega Pakistana. V 11. stoletju so se seldžuški prišleki v Male Aziji spopadli tudi z Bizantinskim cesarstvom in igrali pomembno vlogo v času prve križarske vojne.

Seldžuki so eden od kulturnih in političnih predhodnikov zahodnih Turkov in sodobnih prebivalcev Azerbajdžana, Turčije in Turkmenistana. Prvotno so izhajali iz oghuške veje turških plemen, imenovane Kinik, ki so v 9. stoletju naseljevala območja severno od Kaspijskega in Aralskega morja v okviru svojega kaganata Yabghu. Sledila je postopna selitev zahodno in južno ter premik v islamsko sfero vpliva, zaradi česar so se Seldžuki iz prvotnih turških nomadskih skupin razvili v sedentarno vladarsko elito s kompleksno upravno mrežo.

Vzpon in ozemeljska razširjenost

Vzpon seldžuške moči se začne v prvi polovici 11. stoletja; ustanovitelj dinastije Seljuk (Seldžuk) in njegovi potomci so s pridobitvijo regrutov turških konjenikov in strateškimi zavezništvi postopoma osvojili velika območja Perzije, Mezopotamije, del Sirije in Anatolije. Ključni preobrati vključujejo zmago pri Manzikertu (1071), kjer so seldžuški vojskovodja Alp Arslan porazil bizantinskega cesarja — dogodek, ki je odprl pot obsežni turški naselitvi v Anatoliji.

Glavne osebnosti in dogodki

• Tughril Beg (vladal do 1063) – utrdil oblast v Iranu in Mezopotamiji ter ustanovil temelje Velikega seldžuškega cesarstva.
• Alp Arslan (vl. 1063–1072) – zmagovalec pri Manzikertu (1071), razširil oblast v Anatoliji in Siriji.
• Malikšah I (vl. 1072–1092) – pod njegovim vodstvom je cesarstvo doseglo politični in kulturni vrh; ob njem je deloval vplivni vezir Nizam al-Mulk, ustanovitelj šole Nizamija in utemeljitelj upravne reforme.
• Nizam al-Mulk – vizir, ki je uvedel centralizirano upravo, ustanovil mrežo madrasa (Nizamije) in utrdil persko upravno tradicijo v seldžuški državi.
• Razpad po smrti Malikšaha (1092) in poznejši padec centralne oblasti — oblast je razpadla na več avtonomnih sultanatov in fevdov, med njimi Sultanat Rûm v Anatoliji, seldžuške veja v Kerman, ter druge lokalne dinastije.
• Vpliv mongolskih invazij v 13. stoletju in širjenje novih sil (Ilkanski Mongoli) sta še dodatno oslabila preostale seldžuške države, ki so se v večini primerov razkrojile ali postale vasali močnejših sosedov.

Ureditev, kultura in religija

Seldžuška uprava je združevala turške vojaške tradicije z iransko-perzskim upravnim modelom. Vladajoča elita je kmalu sprejela perzščino kot jezik državne uprave in visokih kulturnih slojev, kar je spodbudilo razcvet perzijske književnosti, znanosti in arhitekture pod turško vladavino. Pomembni elementi kulturnega in verskega delovanja so bili:

• Patronat nad šolstvom in znanostjo – mreža madrasa (npr. Nizamije), kjer se je poučevala teologija, pravo, medicina in filozofija.
• Arhitektura in infrastruktura – gradnja karavanserajev, mostov, mavzolejev in mošej, ki so modernizirala prometne povezave in urban razvoj (npr. pomembne investicije v Isfahanu).
• Verska politika – Seldžuki so večinoma podpirali sunitsko islamsko tradicijo, zlasti hanafijsko šolo prava, kar je vplivalo tudi na versko strukturo širšega regijskega prostora.
• Vojaška organizacija – osrednja vloga konjenikov, uporaba lahke in težke konjenice ter mobilne taktike, ki je bila značilna za turške sile.

Razpad, nasledniki in zapuščina

Po smrti ključnih vladarjev (zlasti po smrti Malikšaha I in kasneje padcu sultanata Sanjarja v sredini 12. stoletja) je Veliko seldžuško cesarstvo začelo razpadati. V naslednjih stoletjih so se oblikovale številne regionalne veje in sultanati — najdlje preživi Sultanat Rûm v Anatoliji, ki je obstajal kot pomembna sila vse do 13. in začetka 14. stoletja, ko so ga oslabile mongolske vojaške operacije in nastanek anadolskih begov (beylikov).

Zapuščina Seldžukov je obsežna: pospešili so proces turške naselitve v Anatoliji, posredovali prehodnomu obdobju med perzijsko kulturo in turško identiteto ter vplivali na oblikovanje državnih institucij, pravosodja in vojaških struktur, ki so kasneje vplivale na nastanek Osmanskega cesarstva. Kulturno so Seldžuki prispevali k širjenju perzijske umetniške in znanstvene tradicije v islamskem svetu ter utrdili položaj sunitskega islamskega učenja v regiji.

Seldžuški sultani v Rimu (Anatolija) 1077-1307

• Kutalmish 1060-1077
• Süleyman Ibn Kutalmish (Sulejman) 1077-1086
• Dawud Kilij Arslan I 1092-1107
• Malik Šah 1107-1116
• Rukn ad-Din Mas'ud 1116-1156
• Izz ad-Din Kilij Arslan II 1156-1192
• Ghiyath ad-Din Kay Khusrau I 1192-1196
• Süleyman II (Sulejman) 1196-1204
• Kilij Arslan III 1204-1205
• Ghiyath ad-Din Kay Khusrau I (drugič) 1205-1211
• Izz ad-Din Kay Ka'us I 1211-1220
• Ala ad-Din Kay Qubadh I 1220-123]
• Ghiyath ad-Din Kay Khusrau II 1237-1246
• Izz ad-Din Kay Ka'us II 1246-1260
• Rukn ad-Din Kilij Arslan IV 1248-1265
• Ala ad-Din Kay Qubadh II 1249-1257
• Ghiyath ad-Din Kay Khusrau II (drugič) 1257-1259
• Ghiyath ad-Din Kay Khusrau III 1265-1282
• Ghiyath ad-Din Mas'ud II 1282-1284
• Ala ad-Din Kay Qubadh III 1284
• Ghiyath ad-Din Mas'ud II (drugič) 1284-1293
• Ala ad-Din Kay Qubadh III (drugič) 1293-1294
• Ghiyath ad-Din Mas'ud II (tretjič) 1294-1301
• Ala ad-Din Kay Qubadh III (tretjič) 1301-1303
• Ghiyath ad-Din Mas'ud II (četrtič) 1303-1307
• Ghiyath ad-Din Mas'ud III 1307

Sultanat Rüm leta 1190

Vprašanja in odgovori

V: Kdo so bili Seldžuki?

V: Kako je bilo znano njihovo cesarstvo?

V: Kakšno vero so prakticirali?

V: Kako so ravnali z ne-suniti?

V: Od kod izvira rod Seldžukov?

V: Ali danes obstajajo potomci zahodnih Turkov?

V: Ali so se med prvo križarsko vojno borili proti kristjanom?

Išči po črki