Severanska dinastija: Septimij Sever in vladavina Rima (193–235)

Dinastija Severanov je bila rimska cesarska dinastija, ki je vladala Rimskemu cesarstvu med letoma 193 in 235. Dinastijo je ustanovil rimski general Septimij Sever, ki je prišel na oblast med državljansko vojno leta 193, znano kot leto petih cesarjev. Septimij Sever je izviral iz Leptis Magne (v današnji Libiji), kar njegovi vladavini daje pomemben pomen kot prva jasno »provincialna« vladarska družina, ki je v veliki meri temeljila na podpori vojske in provinc.

Vzpon in konsolidacija oblasti

Septimij Sever (vladal 193–211) je utrdil svojo oblast z vojaškimi zmagami nad tekmeci, kot sta bila Pescennius Niger in Clodius Albinus, ter s premišljeno uporabo vojske in administrativnih reform. Po iztrebljenju rivalov je Sever povečal plače vojske, razširil pravice vojakov in okrepil vlogo vojske v političnem življenju, kar je za kratek čas prineslo notranji mir, hkrati pa ustvarilo temelj za prihodnjo militarizacijo cesarstva.

Politika, reforma in uprava

Septimij Sever je okrepil centralno cesarsko oblast na račun senata, imenoval zaupanja vredne ljudi na pomembne funkcije in spodbudil profesionalizacijo uprave. V njegovi dobi so pomembno vlogo igrali tudi vplivni pravniki in papirologi (npr. Papinian, Ulpian), kar je vplivalo na razvoj rimske pravne tradicije. Pomembna bila tudi njegova gradbena dejavnost — prenove in gradnje v Rimu in v provincah (znani sta npr. Ark in forum v Rimu ter obsežna dela v Leptis Magni).

Vojaške kampanje in gradbeni projekti

Sever in njegovi nasledniki so vodili številne vojaške akcije: Sever je ubranil vzhodne meje in izvedel kampanje proti Partom, kasneje pa je tudi organiziral ekspedicije v Britaniji, kjer je okrepil obrambo meje. Njegova vladavina je pustila trajne spomenike — v Rimu je na primer stalni spomin arhitekture iz tega obdobja Arkadij in forumi, Caracalla pa je zgradil velike terme (Terme Karakala) in izpeljal obsežne gradbene programe v rodnih provincah.

Nasledniki in notranje napetosti

Po Severjevi smrti je oblast prešla na njegove sinove: Marcus Aurelius Severus Antoninus (znan kot Karakala) in Publius Septimius Geta kot solcesarja; po številnih sporih je Karakala leta 211 dal umoriti brata Geta in je vladal sam kot cesar (211–217). Karakala je leta 212 izdal pomemben edikt, Constitutio Antoniniana, ki je podelil rimsko državljanstvo večini prostih prebivalcev imperija, kar je imelo velik pravni in finančni pomen. Karakala je bil ubit leta 217, nato je oblast za kratek čas prevzel Macrinus (217–218), ki ni spadal v dinastijo.

Po kratki vladavini Macrina je vplivna družina Julij (zlasti Julia Maesa) uspela postaviti na oblast mladega Variusa Avita Bassiana — obnovljenega člana Severanov, znanega kot Elagabal (218–222), katerega vladavina je bila zaznamovana z verskimi ekscesi in vmešavanjem vzhodnih kultov. Elagabal je bil podprt in kasneje zamenjan z mlajšim Severom Aleksandrom (Marcus Aurelius Severus Alexander), ki je vladal 222–235 in je poskušal stabilizirati stanje z močnejšo vlogo senata in zmernejšo politiko. Kljub poskusom reform pa je tudi njegova vladavina podaljšala odvisnost od vojske.

Vpliv ženskih članov dinastije

Pomembno vlogo so v dinastiji igrale ženske, zlasti Julia Domna (Septimijeva žena), Julia Maesa, Julia Soaemias in Julia Mamaea, ki so imele velik vpliv na dvorno politiko, dvigale svoje sorodnike na položaje in soile v legitimaciji novih vladarjev. Njihov vpliv kaže prehod oblasti k bolj dinastičnim in družinskim vzorcem vladanja.

Gospodarstvo, vojska in padec

Večje vojaške izdatke, povišane plače vojakov in obsežne gradbene programe so spremljale težave v cesarski blagajni: povečano obdavčenje, širitev pristopa do državljanstva in postopno zmanjševanje vrednosti kovancev. Tale ekonomsko-vojna politika je sicer kratkoročno utrdila moč cesarja, a je dolgoročno izčrpala sredstva in prispevala k politični nestabilnosti.

Dinastija se je s smrti Severusa Aleksandra leta 235 končala; njegovo umorjenje s strani vojske označuje začetek dolgega obdobja znanega kot kriza tretjega stoletja, ko so cesarstvo stresali pogosti vojaški puči, gospodarske stiske in zunanji pritiski. Dinastija Severanov je bila zadnja rodbina principata, ki ga je ustanovil Avgust, in njena zapuščina je kompleksna: prinesla je pomembne institucionalne in pravne spremembe, ob enem pa utrdila vojaško prevlado v politiki ter označila prehod v nove faze rimske zgodovine.

Išči po črki