Stari Rim označuje civilizacijo v osrednji Italiji, ki je nastala iz majhnih kmečkih skupnosti v 8. stoletju pred našim štetjem. Po legendi je mesto ustanovil Romulu in mesto je nosilo njegovo ime – Rim. Iz začetnega naselja se je razvilo v eno najvplivnejših državnih tvorb antike, v velik imperij v sredozemski regiji. V zgodnjem obdobju je Rim prehajal skozi različne oblike oblasti: začel je kot kraljestvo, nato postal republika in pozneje prešel v cesarstvo.
Politični razvoj in institucije
V obdobju republike so se razvile ključne rimske institucije, ki so omogočile upravljanje velike in heterogene države: senat, različni magistrati (kot sta bila konzula in pretori), ter ljudske skupščine. Obstajal je tudi jasno urejen karierni sistem za politiko (cursus honorum). Ko je notranja napetost in vojaška moč privedla do vzpona posameznih voditeljev, je republika postopoma prešla v cesarstvo – oblast je v praksi prevzel rimski cesar, ki je imel vrhovno vojaško in politično moč.
Širjenje, uprava in vojska
Rimsko cesarstvo je postalo izjemno obsežno; njegovo ozemlje je segalo od obal Britanije do meja Bližnjega vzhoda. Učinkovitost uprave in komunikacij so omogočale dobro razvite ceste, akvadukti ter trdne vojaške enote – predvsem legije. Rimska tehnika, gradbeništvo in pravo so imeli pomembno vlogo pri povezovanju provinc in uvajanju rimske kulture (romanizacija).
Krize in razpad
Velikost cesarstva je prinesla tudi težave pri upravljanju in obrambe meja. Leta 293 n. št. je cesar Dioklecijan uvedel reorganizacijo oblasti (Tetrarhija) in de facto razdelil upravljanje cesarstva med več vladarjev. Pozneje je cesarski prestol premaknjen v Konstantinopel, kar je okrepilo vzhodni del cesarstva. Stoletje po Dioklecijanu je leta 395 dokončno nastala delitev na Zahodno rimsko cesarstvo in Vzhodno rimsko cesarstvo, ko je umr «Theodosius I.» in je oblast dobila jasnejšo geografsko ločitev.
Zahodni del je v 5. stoletju utrpel niz vojaških pritiskov in vdorov različnih germanskih ljudstev; med bolj znanimi dogodki sta plenjenje Rima s strani Vizigotov leta 410 in plenjenje leta 455 s strani Vandalov. Tradicionalna kronološka meja padca zahodnega cesarstva je leto 476 n. št., ko je germanski vojskovodja Odoaker odstaviti zadnjega zahodnorimskega cesarja (Romula Avgustula) in prevzel oblast v Italiji. Vzhodni del, znan tudi kot Bizantinsko cesarstvo, je preživel še skoraj tisočletje; obstal je kot samostojna država do leta 1453, ko je Constantinople padec in ga je osvojilo Osmansko cesarstvo.
Dediščina in pomen
Rim je po legendi ustanovljen 21. aprila 753 pred našim štetjem in se v različnih oblikah ohranil skozi več kot tisočletje. V času svoje največje sile je bil skoraj 700 let vodilna sila v antičnem svetu, zaradi česar ga pogosto uvrščamo med najpomembnejše civilizacije v antiki. Rimska zapuščina je obsežna: latinščina je temelj romanskih jezikov, rimsko pravo je osnova mnogih sodnih sistemov (pozneje urejeno tudi v Justinijanovem zakoniku v Bizancu), arhitektura in inženirstvo sta pustila trajne sledi (ceste, vodovodi, amfiteatri), prav tako pa številne kulturne in državne institucije ter kozmologija oblasti.
Poleg tega je pomemben tudi vpliv Rima na razširitev krščanstva (Edikt o Milanu 313 n. št., Konzil v Nikeji 325) in z nacionalno ter kulturno kontinuiteto, ki se je delno ohranila v vzhodnem cesarstvu vse do 15. stoletja. Rimska zgodovina tako ostaja ključna za razumevanje razvoja evropskih držav, zakonodaje, jezika in urbanih struktur.
