Francoščina: izvor, razširjenost in osnovne značilnosti

Francoščina: izvor, razširjenost in osnovne značilnosti — zgodovina, geografska razširjenost (220+ mio govorcev), slovnica, samostalniški spol in vpliv na druge jezike

Francoski jezik (francoščina: français, izgovori se "Fronce-eh") je romanski jezik, ki so ga najprej govorili v Franciji. Govorijo ga tudi v Belgiji (Valonija), Luksemburgu, Quebecu (Kanada), Švici (Romandija) in številnih afriških državah (frankofonska Afrika). Približno 220 milijonov ljudi govori francoščino kot materni ali drugi jezik. Je tudi eden od korenov drugih jezikov, na primer haitijskega kreolskega jezika. Tako kot drugi romanski jeziki imajo tudi njeni samostalniki spol, ki se deli na moške (masculin) in ženske (féminin) besede.

Izvor

Francoski izhaja iz vulgarnolatinskega govora, ki se je razvil na ozemlju nekdanje Galije po rimskem osvajanju. V zgodnjem srednjem veku so se bolje oblikovale posebne značilnosti srednjeveškega francoščinskega jezika, ki so se nato skozi stoletja spreminjale pod vplivi germanskih jezikov (posebej frankov) in pozneje normandščine ter drugih regionalnih narečij.

Razširjenost in status

Francoščina ni le uradni jezik v Franciji, temveč ima tudi uradni ali so-uradni status v številnih državah in mednarodnih organizacijah. Uporablja se kot del diplomatske prakse, v pravo, izobraževanju in kulturi. Je eden izmed uradnih jezikov Združenih narodov, Evropske unije, in številnih drugih institucij. Zaradi kolonialne zgodovine je močno prisotna v Afriki, Karibih in delih Azije in Oceanije.

Dialekti in različice

• Evropska francoščina: standardna različica, ki jo večinoma učijo kot tuj jezik in se uporablja v medijih v Franciji.
• Quebeška francoščina: v Quebecu in delu Kanade z lastnimi izgovorjalnimi in leksikalnimi značilnostmi.
• Afriške različice: na afriških tleh se pojavljajo regionalne posebnosti, pogosto so navoljo posojena iz lokalnih jezikov.
• Karibske in kreolske oblike: haitijski kreol, ki izhaja iz francoščine, ima lasten samostojen status kot ločen jezik.

Osnovne jezikovne značilnosti

Med pomembnejšimi značilnostmi francoščine so:

• Samostalniški spol: samostalniki imajo moški ali ženski spol (kot omenjeno zgoraj).
• Prisotnost členov: določeni in nedoločeni členi (npr. le/la/les, un/une) se usklajujejo s spolom in številom.
• Glagolska konjugacija: glagoli se konjugirajo po osebah, številih, časih in načinih; obstajajo razredi pravilnih in nepravilnih glagolov.
• Fonologija: značilne so nazalne samoglasnike (npr. on, an, in), spojke (liaison) in pogosto grlo-r (uvularni /ʁ/), ki daje francoščini njen prepoznaven zvok.
• Besedotvorje in posojanja: veliko besed je skupnih z drugimi romanskimi jeziki; hkrati francoski veliko prispeva k tehnikam in terminologiji v drugih jezikih (medicin, pravo, kulinarika, modo itd.).

Pravopis in pisava

Francoski uporablja latinično abecedo z dodatnimi diakritičnimi znaki: akut (é), grob (è), cirkumfleks (ê), trema (ë) in cediljo (ç). Pravopis in izgovorjava nista vedno enakovredna: veliko črk ni izgovorjenih v končnih položajih, zato je branje pogosto povezano z učenjem izjem in pravil izgovarjanja.

Vpliv in pomen

Francoščina je pomembna kulturna in diplomatska lingua franca. Njena literatura, filozofija, umetnost in znanost so imeli velik vpliv po vsem svetu. Mnogi tuji besedni zakladi prihajajo iz francoščine, prav tako pa francoski vpliv čutimo v kulinariki, modi in pravnem sistemu.

Nasveti za učenje

• Začnite z osnovami: izgovorjava samoglasnikov, osnovne besede, členov in glagolov v sedanjiku.
• Poslušajte avdio vsebine (pesmi, novice, podkaste) za izboljšanje razumevanja in izgovorjave.
• Berite preproste besedila in postopoma prehajajte na zahtevnejšo literaturo — francoščina ima bogato knjižno tradicijo.
• Izkoristite izmenjave, pogovorne skupine ali tečaje, da vadite govor in razumevanje v naravnem kontekstu.

Francoščina je zato jezik z dolgo zgodovino in širokim vplivom, primeren tako za študij humanistike kot za praktično uporabo v mednarodnih odnosih, poslovanju in kulturi.

Zgodovina

V davnih časih so Kelti živeli na območju današnje Francije. V tistih časih se je dežela imenovala Galija (latinsko Gallia). Rimljani so osvojili Galijo in jo spremenili v provinco. Ker so Rimljani govorili latinsko, so se lokalni prebivalci naučili latinščine in jo začeli govoriti. Svoj jezik, galščino, so govorili redkeje, čeprav je bretonščina jezik, ki ga še danes govorijo v delu Francije, imenovanem Bretanja, in je izšel iz starega keltskega jezika.

Francoska izgovorjava se je bolj kot v drugih romanskih jezikih močno razlikovala od latinske. Po propadu rimskega cesarstva in prihodu germanskih ljudstev na podeželje se je vulgarna latinščina hitro spreminjala. V srednjeveški Franciji se je spremenila v dve narečji ali jezika: langue d'oc in langue d'oïl. Obe besedi pomenita "jezik da", saj je oc na jugu pomenil "da", oïl pa na severu "da". Danes je beseda za "da" v francoščini oui, ki se izgovarja kot "mi".

Leta 1635 je Francija ustanovila Francosko akademijo, da bi standardizirala francoski jezik. Akademija še danes določa pravila za standardno francoščino.

Langue d'oc se danes imenuje okcitanščina in jo še vedno govorijo številni prebivalci južne Francije.

Frankofonska Afrika

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je francoščina?

V: Kje poleg Francije govorijo francosko?

V: Koliko ljudi govori francoščino kot materni ali drugi jezik?

V: Iz katerega drugega jezika je francoščina izšla?

V: Ali ima francoščina spol samostalnikov?

V: Kako se izgovarja francoska beseda "French"?

V: V katerih drugih državah poleg Francije so še francosko govoreča območja?

Išči po črki