Podgane: vrste, biologija, vedenje in hišni ljubljenčki

Podgane: spoznajte vrste, biologijo, vedenje in nego kot hišnih ljubljenčkov — praktični nasveti, zanimivosti in primerjave črne in rjave podgane.

Podgana je srednje velik glodavec. Podgane so vsejedi in jedo različne vrste hrane, od rastlinskih snovi do mesa in odpadkov. Večina podgan, ki jih poznamo, spada v rod Rattus, vendar obstaja približno 56 različnih vrst podgan v širšem smislu tega pojma.

Najbolj znani predstavniki so črna podgana (Rattus rattus) in rjava podgana (Rattus norvegicus). Ti dve vrsti pogosto imenujemo podgani starega sveta; izvorno izhajata iz Azije, a sta se razširili po vsem svetu v povezavi s človeško dejavnostjo.

Običajno so podgane večje od miši. Spadajo med velike muroidne glodavce, medtem ko so miši običajno manjše. Družina muroidov je zelo raznolika in zapletena, zato izraza podgana in miš nista strogo taksonomsko določena – v pogovornem jeziku se imena uporabljajo glede na velikost in videz in niso omejena samo na rodove Rattus in Mus. Kot primer različnih poimenovanj glej paketna podgana in bombažna miš.

Izgled in biologija

Podgane imajo podolgovato telo, dolge brke, močne sprednje sekalce, ki neprestano rastejo, in dolge repne kosti, pogosto brez gosto poraščenega repa. Velikost telesa se med vrstami razlikuje: večje vrste (npr. rjava podgana) dosežejo dolžino telesa 20–30 cm, rep pa je lahko skoraj enako dolg ali krajši. Koža, dlaka in barva se razlikujejo glede na vrsto in okolje.

Čeprav so prilagodljive in potrpežljive do različnih habitatov, podgane navadno živijo v bližini hrane in zavetja: mestna kanalizacija, kleti, hlevi, skladišča in obrečne brežine so pogosti habitati. So dobri plavalci in kopalci (rjave podgane) ter tudi dobri plezalci (črne podgane).

Prehrana in vedenje

Podgane so oportunistični vsejedi. Jejo semena, žita, sadje, zelenjavo, kukce, manjše vretenčarje in ostanke hrane, ki jih najdejo pri človeku. Imajo močne zobne sekalce, s katerimi grizejo in trgajo hrano ter material za gnezda; zato pogosto povzročajo škodo na oblogah, kablih in prehranskih zalogah.

So družabne živali, večinoma nočne, aktivne predvsem ob mraku in ponoči, a se v urbanih območjih lahko navadijo na dnevno aktivnost. Med seboj komunicirajo z vonjalnimi sledmi, glasovi, telesno govorico in dotikom. So inteligentne in radovedne; lahko se jih tudi nauči enostavnih trikov in prepoznavanja lastnika.

Razmnoževanje in življenjski cikel

Podgane se hitro razmnožujejo: samice so spolno zrele že v nekaj tednih do nekaj mesecih (odvisno od vrste), brejost traja okoli 21–23 dni, v leglu pa je običajno 6–12 mladičev (spreminja se z vrsto in razmerami). Zaradi kratke brejosti in pogostih leg lahko populacije hitro narastejo, če so pogoji ugodni.

Leta in preživetje: večina hišnih podgan živi 2–3 leta; hitra reprodukcija in okoljski dejavniki povzročijo, da večina divjih podgan v povprečju zaman preživi dlje kot eno leto v naravnem okolju.

Podgane kot hišni ljubljenčki

Nekateri ljudje imajo podgane kot hišne ljubljenčke. Take podgane pogosto imenujemo domišljijskepodgane (izraz v izvirnem viru). Hišne podgane so navadno vzrejene kot pasme s prijaznejšim značajem, navadno pa so družabne in rade prebivajo v parih ali manjših skupinah. Osnovne zahteve za skrb vključujejo primerno kletko, varno in bogato okolje za igranje, uravnoteženo prehrano, svežo vodo ter veterinarsko oskrbo, kadar je potrebna.

Za bodoče lastnike: podgane potrebujejo socialno interakcijo, mentalno stimulacijo (igračke, plezala, skrivalnice) in previdnost pri izbiri hrane (nekatera živila so za njih neprimerna). Preden si omislite podgano kot hišnega ljubljenčka, preverite lokalne predpise in zagotovite odgovorno skrb.

Vpliv na človeka in zdravje

Podgane so lahko prenašalci bolezni in parazitov, med katerimi so pri ljudeh pomembne bolezni, kot so leptospiroza, hantavirus, salmoneloza in druge bakterijske ali virusne okužbe. Prav tako lahko prenašajo bolhe in druge zunanje parazite. Nepravilna manipulacija ali ugrizi lahko povzročijo okužbe (npr. rat-bite fever).

V primeru pojava večjih populacij v bližini bivalnih prostorov je priporočljivo posvetovati se s strokovnjaki za zatiranje, ki bodo uporabili varne in legitimne metode. Preventivno delujejo tudi dobra higiena, zapiranje dostopa do hrane (tesna posoda), zatesnitev vhodov v zgradbe ter urejena odlagališča smeti.

Kontrola in etika

Metode za nadzor podgan vključujejo preprečevanje dostopa do hrane in zavetja, mehanske pasti, past za žive živali ter kemične metode (rodenticidi). Uporaba strupov nosi tveganja za druge živali in okolje, zato se priporoča premišljena in odgovorna raba ter po potrebi strokovna pomoč. Pri izbiri metod je dobro upoštevati tudi etične vidike in dobrobit živali.

Zaključek

Podgane so inteligentni, prilagodljivi in družabni glodavci, ki so tesno povezani s človekom – kot škodljivci, kot prenašalci bolezni in kot ljubljenčki. Razumevanje njihove biologije, vedenja in potreb pomaga pri sožitju z njimi, preprečevanju škode ter zagotavljanju ustrezne oskrbe, če postanejo del naših domov kot hišni ljubljenčki.

Hišni ljubljenčki

Nekatere vrste podgan ljudje gojijo kot hišne ljubljenčke, imenovane "fancy podgane". Fantastične podgane so udomačene rjave podgane. Ljudje imajo podgane za hišne ljubljenčke že od 19. stoletja. Podgane so družabne in pametne živali, ki jih je mogoče izuriti. Prav tako se rade igrajo z igračami. Nekateri lastniki menijo, da so samci hišnih podgan bolj igrivi kot samice, samice pa so bolj aktivne in radovedne. Domače podgane se ne obnašajo enako kot divje podgane. Nimajo več bolezni kot druge običajne hišne živali.

Hišne podgane živijo od 1 do 3 let. Samice podgan so manjše od samcev podgan. Znano je, da se hišne podgane ob žgečkanju "smejijo". Lahko so enobarvne ali pa imajo pike ali druge barve. Nekatere podgane so brez dlake. Te podgane se imenujejo brez dlake.

Otroška hišna podgana

Znanstvene raziskave

Univerza Clark v Worchestru v Massachusettsu (ZDA) je prva vzgojila populacijo domačih belih rjavih podgan. Tako so med drugim preučevali učinke prehrane.

Od takrat so podgane uporabljali v številnih poskusih. Znanstvenikom so pomagale bolje razumeti genetiko in bolezni ter delovanje nekaterih zdravil.

Laboratorijske podgane se uporabljajo v psiholoških študijah učenja in drugih duševnih procesov (Barnett, 2002). Študija iz leta 2007 je pokazala, da imajo podgane določeno stopnjo metakognicije, duševne sposobnosti, ki so jo prej imeli le ljudje in nekateri primati. Na splošno je bilo inteligenco pri podganah težko izmeriti. Njihovo vedenje je precej prilagodljivo in daje vtis, da so inteligentne. Prilagodljivo vedenje je dobro za reševanje problemov in učenje.

Domače podgane se zelo razlikujejo od divjih podgan. So mirnejše in redkeje grizejo, prenesejo večjo gnečo, se prej razmnožujejo in imajo več potomcev. Njihovi možgani, jetra, ledvice, nadledvične žleze in srce so manjši (Barnett 2002).

Rjave podgane se pogosto uporabljajo kot modelni organizmi. Genetske raziskave se običajno izvajajo z mišmi. Podgane so bolj priljubljene za testiranje inteligence, učenja in prepovedanih drog. To je predvsem zato, ker imajo podgane inteligenco, iznajdljivost, agresivnost in prilagodljivost. Zdi se, da je njihova psihologija zelo podobna človeški psihologiji. Za uporabo kot laboratorijske živali so bile vzrejene popolnoma nove vrste in sevi podgan, na primer podgana Wistar. Velik del genoma podgane Rattus norvegicus je bil zaporedoma raziskan.

Sev laboratorijskih podgan, znan kot Zuckerjeva podgana. Te podgane so gojene tako, da so genetsko nagnjene k sladkorni bolezni, ki jo imajo tudi ljudje.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je podgana?

V: Koliko je vrst podgan?

V: Katere so najbolj znane vrste podgan?

V: Od kod izvirajo podgane?

V: Kakšna je razlika med podganami in mišmi?

V: Ali imajo ljudje podgane kot hišne ljubljenčke?

V: Za kaj se uporablja meso podgan?

Išči po črki