Kengurujske podgane: opis, habitat, prehrana in vrste

Kengurujske podgane so majhni glodavci iz Severne in Srednje Amerike. Ime so dobile, ker so videti kot majhni kenguruji, ko stojijo pokonci in poskakujejo po zadnjih nogah. Vendar niso v sorodu s kenguruji — gre le za primer konvergentne evolucije med sesalci. Rod kengurujev se imenuje Dipodomys.

Trenutno je v tem rodu 22 vrst. Velike so od približno 10 do 20 cm (brez repa), odrasle živali pa tehtajo od približno 35 do 180 gramov, odvisno od vrste.

Izgled in telesne značilnosti

Kengurujske podgane imajo izrazito dolgi rep, ki služi za ravnotežje med skakanjem, zelo razvite zadnje noge in manjše prednje tace. Njihove oči so velike — prilagoditev nočnemu načinu življenja — in imajo dobro sluh. Pogosto imajo tudi vrečke v licih, s katerimi prenašajo semena in drugo hrano. Njihovo krzno je običajno barve, ki se zlije s peščeno okolico: od svetlo rumenkasto-peščene do temno rjave.

Gibanje

Kengurujske podgane se premikajo z dvonožnim skakanjem (bipedalnim) — to je energijsko učinkovita oblika gibanja na velikih razdaljah po odprtih, pogosto pustoševnih habitatih. Rep jim med skokom pomaga vzdrževati ravnotežje in smer.

Habitat in razširjenost

Kenguruje najdemo na območjih Združenih držav Amerike in Mehike, kjer je ostalo nekaj trave ali rastlinja, vendar je tam precej suho podnebje. Znanstveniki ta območja imenujejo sušna in polsušna. Pogosto živijo v skupinah zapletenih rovih, ki jih izkopljejo same; ti brlogi vsebujejo spalne in skladiščne komore ter več vstopov, kar živali ščiti pred skrajno dnevno vročino in plenilci.

Prehrana in vodo

Živijo s semeni, listi, orehi in drugimi plodovi, ki jih najdejo. Nekatere vrste lovijo tudi žuželke. Znane so po tem, da v svojih brlogih shranjujejo nekaj hrane za slabe čase — del hrane hranijo v suhem skladišču (cache). Ker je v njihovih habitatih vode malo, večina vrst skoraj ne pije; namesto tega pridobivajo vodo iz hrane in s pomočjo izredno učinkovite presnove. Njihove ledvice so veliko učinkovitejše od človeških, z zelo dolgimi Henlejevimi zankami, kar jim omogoča izločanje močno koncentrirane urina in zmanjšanje izgube vode.

Vedenje in ekologija

So predvsem nočne živali, aktivne večinoma po sončnem zahodu in ponoči, da se izognejo dnevni vročini. V brlogih so varne pred plenilci in ekstremnimi temperaturami. Poleg hranjenja z zelenimi deli rastlin in semeni prispevajo k širjenju semen in oblikovanju rastlinske skupnosti v sušnih ekosistemih. Povzročajo tudi vpliv na prst z izkopavanjem rovov, kar lahko izboljša zračenje tal.

Razmnoževanje

Razmnoževalni cikli so odvisni od vrste in razpoložljivosti hrane; nekatere vrste se razmnožujejo večkrat na leto, ko so pogoji ugodni. Brejost traja približno mesec dni (velikokrat okoli 30 dni), na en porod se rodi nekaj mladičev — običajno 2–4, lahko tudi manj ali več pri posameznih vrstah. Mladi so sprva brezkrzni in nemočni (altricial), ostanejo v brlogu, dokler niso dovolj razviti za prve izlete. V divjini običajno ne živijo zelo dolgo; življenjska doba je več let, odvisno od količine plenilcev in pogojev okolja.

Prilagoditve na sušno okolje

• Izjemno učinkovita presnova in ledvice s podaljšanimi Henlejevimi zankami, ki omogočajo varčevanje z vodo.
• Nočni način življenja in prebivanje v globokih brlogih, kar zmanjšuje izpostavljenost dnevni vročini.
• Skladiščenje semena v brlogih in prenos hrane v vrečkah v licih.
• Barva krzna, ki kamuflira živali v peščeni okolici.

Plenilci in grožnje

Glavni naravni plenilci so prebivalci noči in jutranjih ur: različne sove, kače, lisice, kojoti in druge mesojede živali. Poleg naravnih plenilcev so grožnje tudi človekove dejavnosti: izguba habitata zaradi kmetijstva, urbanizacije, vnos invazivnih vrst in fragmentacija habitata zmanjšujejo populacije nekaterih vrst. Nekatere vrste so redke ali lokalno ogrožene — kot primer pogosto omenjamo velike ali endemične vrste, ki so občutljive na spremembe v okolju.

Pomen in ohranjanje

Kengurujske podgane so pomemben del sušnih ekosistemov kot raznašalke semen in kot hrana za plenilce. Ohranjanje njihovega habitata pomaga ohranjati biotsko raznovrstnost pušči in polpuščav. Varstvo obsega zaščito ostankov naravne vegetacije, upravljanje z vodnimi viri in zmanjševanje vpliva urbanizacije ter invazivnih vrst. Nekatere vrste so predmet posebnih programov ohranjanja zaradi omejene razširjenosti in ogroženosti.

V primerjavi z nekaterimi oddaljenimi skupinami glodavcev (na primer jerboas iz puščav Afrike in Azije, ter skakajoče miši iz avstralskega puščavja) so kengurujske podgane primer konvergentne evolucije, saj so se podobne telesne lastnosti razvile neodvisno kot prilagoditev na sušne razmere.

Če želite izvedeti več o posameznih vrstah in njihovem statusu, je smiselno poiskati podatke iz naravovarstvenih virov in seznamov rdečih seznamov za natančne informacije o ogroženosti posameznih vrst.

Vprašanja in odgovori

V: Kakšen je rod kengurujskih podgan?

V: Koliko tehtajo odrasle kengurujske podgane?

V: Kje lahko najdemo kenguruje?

V: V kakšnem okolju živijo?

V: Kako dobijo vodo?

V: Kakšne barve so običajno?

Išči po črki