Rastlinski list

Anatomija

List je rastlinski organ, ki ga sestavlja skupek pravilno razporejenih tkiv. Glavni tkivni sistemi so:

1. povrhnjica, ki pokriva zgornjo in spodnjo površino
2. Mezofil (imenovan tudi klorenhim) v notranjosti lista, ki je bogat s kloroplasti.
3. Razporeditev žil (žilno tkivo)

Epidermis

Epidermis je zunanja plast celic, ki prekriva list. Predstavlja mejo, ki ločuje notranje celice rastline od zunanjega okolja.

Epidermis je prekrit s porami, imenovanimi stomati. Vsako poro na vsaki strani obdajajo varovalne celice, ki vsebujejo kloroplaste, in dve do štiri pomožne celice brez kloroplastov. Odpiranje in zapiranje kompleksa stom uravnava izmenjavo plinov in vodne pare med zunanjim zrakom in notranjostjo lista. To omogoča fotosintezo, ne da bi se list izsušil.

Mezofil

Večino notranjosti lista med zgornjo in spodnjo plastjo povrhnjice predstavlja tkivo, imenovano mezofil (grško "srednji list"). To asimilacijsko tkivo je glavno mesto, kjer v rastlini poteka fotosinteza. Proizvodi fotosinteze so sladkorji, ki se lahko v rastlinskih celicah spremenijo v druge proizvode.

Pri praprotnicah in večini cvetočih rastlin je mezofil razdeljen na dve plasti:

• Zgornja palisadna plast tesno nameščenih navpičnih celic, debelih eno do dve celici. Njene celice vsebujejo veliko kloroplastov. Kloroplasti se premikajo s procesom, imenovanim "cikloza". Majhna ločitev celic omogoča največjo absorpcijo ogljikovega dioksida. Sončni listi imajo večplastno palisadno plast, senčni listi, ki so bližje tlom, pa so enoplastni.
• Pod palisadno plastjo je gobasto ogrodje. Celice gobaste plasti so bolj zaobljene in niso tako tesno nameščene. Med celicami so veliki zračni prostori. Te celice vsebujejo manj kloroplastov kot celice palisadne plasti. V epidermisu se pore ali stomati odpirajo v komore, ki so povezane z zračnimi prostori med celicami gobastega sloja.

Listi so običajno zelene barve, ki jo daje klorofil v kloroplastih. Rastline, ki nimajo klorofila, ne morejo fotosintetizirati.

Žile

Žile so gosto omrežje ksilema, ki dovaja vodo za fotosintezo, in floema, ki odstranjuje sladkorje, nastale pri fotosintezi. Vzorec žil se imenuje "venation".

Vzorec žilja se razlikuje v dveh glavnih skupinah kolenčarjev. Pri enokaličnicah je žilje običajno vzporedno, pri širokolistnih rastlinah (dvokaličnicah) pa je mrežasto povezano.

Dlake

Številni listi so pokriti s trihomi (majhnimi dlačicami), ki imajo različne strukture in funkcije. Nekateri trihomi so bodice, nekateri so luskasti, nekateri izločajo snovi, kot je olje. Mesojede rastline iz trihomov izločajo prebavne encime.

Voskasta povrhnjica

Voskasta povrhnjica je vodoodporna, prozorna zunanja površina lista. Vodoodporna je zato, da zmanjša izgubo vode (transpiracijo), in prozorna zato, da svetloba prodre v palisadno celico.

Razvejane žile na spodnji strani lista taro


Lepljivi trihomi mesojede rastline Drosera capensis z ujeto žuželko

Oblika

Videz listov na rastlini je zelo različen. Blizu sorodne rastline imajo enako vrsto listov, saj so vse izšle iz skupnega prednika. Izrazi za opisovanje oblike in vzorca listov so v ilustrirani obliki prikazani v Wikiknjigah.

Osnovne vrste

• Likofiti imajo liste z mikrofi lmi.
• Praproti imajo liste
• Listi iglavcev so običajno igličasti, šilasti ali luskasti.
• listi metuljnic (cvetoče rastline): standardna oblika vključuje listne šopke, repek in ploščico.
• Listne ovojnice (vrsta, ki jo najdemo pri večini trav)
• Drugi specializirani listi (na primer listi vrste Nepenthes)

Razporeditev na steblu

Za opis postavitve listov (fitotaksa) se običajno uporabljajo različni izrazi:

• Nadomestni - listi se izmenično izmenjujejo vzdolž stebla.
• Nasproti - dve strukturi, po ena na vsaki nasprotni strani stebla, običajno listi, veje ali cvetni deli.
• Vijugasti - na vsaki točki ali vozlišču na steblu so trije ali več listov.

Listi so v obliki vijačnice okoli stebla in imajo (odvisno od vrste) enak kot razhajanja. Ti koti so pravilni in sledijo številkam v Fibonaccijevem zaporedju. Tako imajo listi najboljše možnosti za lovljenje svetlobe.

Delitve rezila

Glede na način delitve rezila (lamina) lahko opišemo dve osnovni obliki listov.

• Enostavni list ima nedeljivo rezilo. Lahko pa je list oblikovan iz lopatic, vendar presledki med lopaticami ne segajo do glavne žile.
• Sestavljeni list ima popolnoma razdeljeno rezilo, pri čemer so vsi lističi rezila ločeni vzdolž glavne ali stranske žile. Ker je lahko vsak list videti kot preprost list, je za prepoznavanje sestavljenega lista pomembno, da prepoznamo, kje se pojavlja listni pecelj. Sestavljeni listi so značilni za nekatere družine višjih rastlin, kot so Fabaceae. Srednja žila sestavljenega lista ali listne platice, če je prisotna, se imenuje repek.

Petioles

Nekateri listi imajo listni pecelj. Pri sedečih listih ni: rezilo je pritrjeno neposredno na steblo. Včasih listno rezilo obdaja steblo in daje vtis, da poganjek raste skozi list.

Pri nekaterih vrstah akacije, na primer pri drevesu koa (Acacia koa), so peclji razširjeni ali razširjeni in delujejo kot listne ploskve; imenujemo jih filodi. Na koncu filod so lahko normalni pernate listi, lahko pa tudi ne.

Stipuli

Stimula, ki je prisotna na listih številnih dvokaličnic, je prirastek na obeh straneh ob vznožju listnega peclja, ki spominja na majhen list. Stipuli so lahko lisasti ali ne.

Preraščeni repki rabarbar (Rheum rhabarbarum) so užitni.


List z laminarno strukturo in peresastimi žilami


Listi te rastline so razporejeni v parih drug proti drugemu, naslednji pari pa so pod pravim kotom drug na drugega ("decussate") vzdolž rdečega stebla. Opazujte razvijajoče se popke v pazduhah teh listov.


Listi bele smreke (Picea glauca) so igličasti in spiralno razporejeni.

Prilagoditve listov

Med evolucijo so se pri mnogih vrstah listi prilagodili drugim funkcijam.

• Trnje varuje rastlino pred požiranjem.
• Z lianami se rastlina lažje pritrdi na površino in pleza po drevesih.
• Nekateri listi se uporabljajo za shranjevanje energije v žarnicah. Tak primer je čebula.
• Številne sukulente shranjujejo vodo v nekaterih listih.
• Nekatere rastline (imenovane epifiti) rastejo na drugih rastlinah. Nimajo korenin v zemlji. Zajemajo deževnico.
• Mesojederastline uporabljajo prilagojene liste, da ujamejo svoj plen.
• Narezani listi zmanjšujejo odpornost proti vetru.
• Dlačice na površini listov zadržujejo vlago v suhem podnebju.
• Voskaste listne površine zmanjšujejo izgubo vode.
• Velika površina omogoča sončno svetlobo in senco za rastlino, da se čim bolj zmanjša segrevanje in izguba vode.
• V bolj ali manj neprozornih ali v zemljo zakopanih listih prozorna okna prepuščajo svetlobo.
• Sukuletni listi shranjujejo vodo in organske kisline.
• Aromatična olja, strupi ali feromoni, ki jih proizvajajo žleze na listih, odvračajo rastlinojede (npr. evkaliptus).
• Kristalinični minerali so lahko rastlinojedi (npr. fitoliti silicijevega dioksida pri travah, rafidi pri Araceae).
• Cvetni listi privabljajo opraševalce.
• S čopki se rastlina lahko vzpenja (npr. grah).
• Prirastki in "lažni cvetovi" nadomeščajo običajne cvetne strukture, kadar so pravi cvetovi močno okrnjeni (npr. pri bodičastih).

Priveski so listi, ki so se rdeče obarvali, da bi privabili žuželke in ptice na osrednje cvetove, kar je prilagoditvena funkcija, ki jo običajno opravljajo cvetni listi (ki so sami po sebi evolucijsko močno spremenjeni listi).