Korenine so tisti del rastline, ki je običajno zakopan v zemljo. Večina korenin le raste pod površjem, vendar so nekatere lahko tudi nad tlemi — to imenujemo zračna korenina, ki jo najdemo pri različnih tropskih rastlinah in epifitih.
V nekaterih rastlinah so lahko tudi stebla delno ali povsem pod zemljo (na primer pri krompirju). Korenine nimajo listov in se v notranji zgradbi razlikujejo od stebel: so prilagojene za vlogo v pridobivanju vodnih raztopin in hranil ter za pritrditev rastline v substratu.
Funkcije korenin
Rastline potrebujejo korenine predvsem zaradi treh glavnih nalog:
- črpanje vode iz tal;
- vpojne in transportne funkcije za hranila, torej dušik, fosfor, kalij in druge elemente;
- shranjevanje hrane. Mnoge rastline shranjujejo presežek ogljikovih hidratov v koreninah (npr. pese, korenček); korenine prav tako mehanično pritrdijo rastlino v tla.
Mikoriza — simbioza korenin in gliv
Vendar pa večina rastlinskih korenin deluje najbolje le v sodelovanju z glive. Simbiozo med koreninami in glivami imenujemo mikoriza. Glive povečajo površino za vpijanje vode in hranil (zlasti fosforja), rastlini pa nudijo tudi večjo odpornost proti suši in nekaterim patogenom. Obstajata dve glavni skupini mikorize: ektomikoriza (glive obdajajo koreninsko skorjo) in endomikoriza, pri kateri glivna vlakna prodirajo v celične prostore ali tvorijo arbuskule v celicah korenine.
Tipi koreninskih sistemov
Obstajata dve osnovni obliki koreninskih sistemov:
- koreninski sistem: ena zelo velika korenina, ki sega v zemljo, in številne manjše korenine, ki izhajajo iz nje.
- razpršeni koreninski sistem: veliko korenin, ki segajo v vse smeri.
Prvi primer je glavna korenina ali koreninski gomolj (taproot), značilen za mnoge dvokaličnice; drugi primer je razpršeni (fibrozni) sistem, pogost pri travah in mnogih monokotiledonih. Poleg teh osnovnih tipov so korenine pogosto močno prilagojene: obstajajo skladiščne korenine, zračne korenine, oporne (prop) korenine, pneumatofore (pri mangrovah) in adventivke (pri trtah, brstih ipd.).
Zgradba korenine in rast
Korenina je sestavljena iz več con: zaščitna kapica (root cap), del rasti (meristem), cona podaljševanja in cona diferenciacije, kjer nastajajo koreninske dlačice (root hairs). Koreninske dlačice močno povečajo površino za vpijanje vode in hranil. V notranjosti prevladuje cortex, endodermis s Casparyjevim pasom, in vaskularni stebelni snop (xilem in floem), ki prenaša vodo navzgor in organske snovi navzdol.
Globina, moč in vpliv korenin
Nekatere korenine segajo zelo globoko v zemljo: ena od korenin, ki so jo našli v Arizoni (ZDA), je segala 60 m pod površino. Korenine so tudi zelo močne — nekatere drevesne korenine lahko počasi razraščajo in celo uničijo kamne ali poškodujejo temelje in pločnike. Korenine običajno niso zelene, ker celice nimajo klorofila in zato ne morejo opravljati fotosinteze.
Prilagoditve in primeri
- Skladiščne korenine: pese, krompir (opomba: pri krompirju so podzemna gomolja pravzaprav spremenjena stebla — navedba zgoraj: krompirju).
- Zračne korenine: pri epifitih in nekaterih tropskih drevesih pomagajo pri vpijanju vlage iz zraka.
- Pneumatofore: posebne zračne korenine pri mangrovih, ki omogočajo izmenjavo plinov v vodnatih tleh.
- Prop korenine: opora pri visokih rastlinah (npr. pri koruzah ali fikusih).
Zaključek
Korenine so ključni organski sistem rastlin, ki združuje vloge pridobivanja vode in hranil, shranjevanja energije, mehaničnega sidranja in sodelovanja s talnimi organizmi (kot so glive). Razumevanje njihove zgradbe in delovanja je pomembno za kmetijstvo, gozdarstvo in ohranjanje naravnih ekosistemov.


