Indijanci in evropski naseljenci
Menijo, da so se avtohtoni prebivalci celinskih Združenih držav, vključno z domačini Aljaske, preselili iz Azije. Prihajati so začeli pred dvanajstimi ali štiridesetimi tisočletji, če ne prej. Nekateri, na primer predkolumbovska misisipijska kultura na jugovzhodu, so razvili napredno kmetijstvo, veličastno gradnjo in skupnosti na državni ravni. Po prihodu Evropejcev se je domorodno prebivalstvo Amerike zmanjšalo, in to iz različnih razlogov, večinoma zaradi bolezni, kot so ošpice in ošpice.
Leta 1492 je genovski raziskovalec Krištof Kolumb po pogodbi s špansko krono dosegel nekaj karibskih otokov in navezal prvi stik z domorodci. Španski konkvistador Juan Ponce de León je 2. aprila 1513 pristal na območju, ki ga je poimenoval "La Florida" - prvi zabeleženi prihod Evropejca na ozemlje, ki je kasneje postalo celina ZDA. Španskim naselbinam na tem območju so sledile naselbine na današnjem jugozahodu Združenih držav, ki so skozi Mehiko privabile na tisoče ljudi. Francoski trgovci s krznom so ustanovili postojanke Nove Francije okoli Velikih jezer; Francija si je sčasoma prisvojila večino severnoameriške notranjosti do Mehiškega zaliva. Prvi uspešni angleški naselbini sta bili kolonija Virginija v Jamestownu leta 1607 in kolonija romarjev v Plymouthu leta 1620. Z ustanovitvijo kolonije Massachusetts Bay leta 1628 se je sprožil val preselitev; do leta 1634 je Novo Anglijo naselilo približno 10 000 puritancev. Od konca desetega stoletja do ameriške revolucije je bilo v britanske ameriške kolonije poslanih približno 50.000 kaznjencev. Od leta 1614 so se ob spodnjem toku reke Hudson naselili Nizozemci, vključno z Novim Amsterdamom na otoku Manhattan.
Neodvisnost in širitev
Napetosti med ameriškimi kolonisti in Britanci v obdobju uporništva v 60. in zgodnjih 70. letih 17. stoletja so privedle do ameriške revolucionarne vojne, ki je potekala med letoma 1775 in 1781. 14. junija 1775 je celinski kongres na zasedanju v Filadelfiji ustanovil celinsko vojsko pod poveljstvom Georgea Washingtona. Kongres je 4. julija 1776 razglasil, da so "vsi ljudje ustvarjeni enaki" in se rodijo z "določenimi naravnimi pravicami", ter sprejel Deklaracijo o neodvisnosti, ki jo je večinoma sestavil Thomas Jefferson. Ta datum zdaj vsako leto praznujemo kot ameriški dan neodvisnosti. Leta 1777 je bila s členi konfederacije ustanovljena šibka zvezna vlada, ki je delovala do leta 1789.
Po britanskem porazu ameriških sil, ki so jim pomagali Francozi, je Velika Britanija priznala neodvisnost Združenih držav in suverenost zveznih držav nad ameriškim ozemljem zahodno od reke Mississippi. Leta 1787 so tisti, ki so želeli vzpostaviti močno nacionalno vlado s pristojnostmi za obdavčevanje, organizirali ustavno konvencijo. Ustava Združenih držav je bila sprejeta leta 1788, prvi senat, predstavniški dom in predsednik nove republike George Washington pa so začeli delovati leta 1789. Listina pravic, ki je prepovedovala zvezno omejevanje osebnih svoboščin in potrjevala vrsto pravnih zaščit, je bila sprejeta leta 1791.
Odnos do suženjstva se je spreminjal; klavzula v ustavi je varovala trgovino z afriškimi sužnji le do leta 1808. Severne države so med letoma 1780 in 1804 dokončno ukinile suženjstvo, tako da so suženjske države na jugu ostale zagovornice "posebne institucije". Zaradi drugega velikega prebujenja, ki se je začelo okoli leta 1800, je evangeličanstvo postalo gonilna sila različnih gibanj za družbene reforme, vključno z abolicionizmom.
Želja Američanov po širjenju na zahod je povzročila dolgo vrsto indijanskih vojn in politiko preseljevanja Indijancev, ki je domorodnim ljudstvom odvzela njihovo zemljo. Z nakupom Louisiane, ki jo je leta 1803 pod vodstvom predsednika Thomasa Jeffersona kupila Francija, se je velikost države skoraj podvojila. Vojna leta 1812, ki je bila zaradi različnih pritožb napovedana Veliki Britaniji in v kateri je bil izid neodločen, je okrepila ameriški nacionalizem. Zaradi vrste ameriških vojaških vpadov na Florido se je Španija leta 1819 odpovedala Floridi in drugim ozemljem ob zalivski obali. Združene države Amerike so leta 1845 prevzele Republiko Teksas. V tem času je postala priljubljena zamisel o manifestni usodi. Oregonska pogodba z Veliko Britanijo iz leta 1846 je pripeljala do ameriškega nadzora nad današnjim ameriškim severozahodom. Zmaga ZDA v mehiško-ameriški vojni je leta 1848 privedla do odstopa Kalifornije in velikega dela današnjega ameriškega jugozahoda. Kalifornijska zlata mrzlica v letih 1848-49 je še dodatno spodbudila selitev na zahod. Nove železnice so naseljencem olajšale selitev in povečale spore z ameriškimi domorodci. V pol stoletja je bilo zaradi kož in mesa ter lažjega širjenja železnic pobitih do 40 milijonov ameriških bizonov ali bivolov. Izguba bizonov, ki so bili dragoceni za Indijance na ravninah, je povzročila, da so številne domorodne kulture za vedno izginile.
Državljanska vojna in industrializacija
Napetosti med sužnjelastniškimi in svobodnimi državami so se stopnjevale s spori o odnosu med državno in zvezno vlado ter nasilnimi spopadi zaradi širjenja suženjstva v nove države. Abraham Lincoln, kandidat republikanske stranke, ki je bila večinoma proti suženjstvu, je bil leta 1860 izvoljen za predsednika. Pred njegovim nastopom mandata je sedem suženjskih držav razglasilo odcepitev - kar je bilo po mnenju zvezne vlade nezakonito - in ustanovilo Konfederacijo ameriških zveznih držav. Z napadom Konfederacije na Fort Sumter se je začela ameriška državljanska vojna in Konfederaciji so se pridružile še štiri suženjske države. Lincolnova Razglasitev osvoboditve je Unijo zavezala k odpravi suženjstva. Po zmagi Unije leta 1865 so tri spremembe ameriške ustave zagotovile svobodo skoraj štirim milijonom Afroameričanov, ki so bili sužnji, jim zagotovile državljanstvo in volilno pravico. Vojna in njena rešitev sta privedli do velikega povečanja zvezne moči.
Po vojni je atentat na Abrahama Lincolna povzročil obnovo, v okviru katere so bile oblikovane politike, usmerjene v vrnitev in obnovo južnih držav, hkrati pa so bile zagotovljene pravice novo osvobojenih sužnjev. To obdobje se je končalo z rešitvijo spornih predsedniških volitev leta 1876 s kompromisom iz leta 1877, zakoni Jima Crowa pa so kmalu odvzeli volilne pravice številnim Afroameričanom. Na severu se je zaradi urbanizacije in dotlej neznanega priliva priseljencev iz južne in vzhodne Evrope hitro razvijala industrializacija države. Val priseljevanja, ki je trajal do leta 1929, je prinesel delovno silo in spremenil ameriško kulturo. Rast so spodbujali tudi visoka davčna zaščita, gradnja nacionalne infrastrukture in novi bančni zakoni. Z nakupom Aljaske od Rusije leta 1867 se je končala širitev države na celino. Pokol v Wounded Knee leta 1890 je bil zadnji večji oboroženi spopad indijanskih vojn. Leta 1893 je bila v tajnem in uspešnem načrtu, ki so ga vodili ameriški prebivalci, ukinjena avtohtona monarhija pacifiškega kraljestva Havaji; Združene države so otočje prevzele leta 1898. Zmaga v špansko-ameriški vojni istega leta je dokazala, da so Združene države svetovna sila, in pripeljala do priključitve Portorika, Guama in Filipinov. Filipini so se petdeset let pozneje osamosvojili, Portoriko in Guam pa sta še vedno ozemlji ZDA.
Prva svetovna vojna, velika gospodarska kriza in druga svetovna vojna
Ko je leta 1914 v Evropi izbruhnila prva svetovna vojna, so se Združene države razglasile za nevtralne. Nato so Američani simpatizirali z Britanci in Francozi, čeprav so številni državljani, zlasti Irci in Nemci, intervenciji nasprotovali. Leta 1917 so se pridružili zaveznikom in prispevali k porazu centralnih sil. Ker niso želeli sodelovati v evropskih zadevah, senat ni odobril Versajske pogodbe (1919), s katero je bila ustanovljena Liga narodov, in je izvajal politiko unilateralizma, ki je mejila na izolacionizem. Leta 1920 je gibanje za pravice žensk doseglo, da je bila odobrena sprememba ustave, ki je ženskam podelila volilno pravico.
Večji del dvajsetih let 20. stoletja je bila država uspešna, saj je zmanjšala neenakost v plačilni bilanci, hkrati pa je imela dobiček od industrijskih kmetij. To obdobje, znano kot "rožnata dvajseta", se je končalo z zlomom na Wall Streetu leta 1929, ki je sprožil veliko gospodarsko krizo. Franklin D. Roosevelt se je po izvolitvi za predsednika leta 1932 odzval z New Dealom, nizom politik, ki so povečale vmešavanje države v gospodarstvo. Med letoma 1920 in 1933 je veljala prohibicija, ki je prepovedovala alkohol. V tridesetih letih 20. stoletja je Dust Bowl pustil številne revne kmečke skupnosti in spodbudil nov val izseljevanja na zahodno obalo.
Združene države Amerike, ki so bile na začetku druge svetovne vojne uradno nevtralne, so marca 1941 prek programa Lend-Lease začele oskrbovati zaveznike. Po japonskem napadu na Pearl Harbor so se 7. decembra 1941 pridružile zavezniškemu boju proti silam osi. Druga svetovna vojna je spodbudila gospodarstvo, saj je zagotovila investicijski kapital in delovna mesta, zaradi česar je veliko žensk vstopilo na trg dela. Med pomembnimi borci so bile Združene države Amerike edini narod, ki je zaradi vojne obogatel. Razprave v Bretton Woodsu in Jalti so ustvarile nov sistem mednarodne organizacije, ki je državo in Sovjetsko zvezo postavil v središče svetovnih zadev. Ko se je leta 1945 končala druga svetovna vojna v Evropi, je bila na mednarodnem srečanju v San Franciscu pripravljena Ustanovna listina Združenih narodov, ki je začela veljati po vojni. Po razvoju prvega jedrskega orožja se je vlada odločila, da ga bo avgusta istega leta uporabila v japonskih mestih Hirošima in Nagasaki. Japonska je 2. septembra odstopila in s tem končala vojno.
Hladna vojna in obdobje državljanskih pravic
V hladni vojni sta po drugi svetovni vojni med seboj tekmovali Združene države Amerike in Sovjetska zveza, ki sta prek Nata in Varšavskega pakta nadzorovali vojaške zadeve v Evropi. Prva je podpirala liberalno demokracijo in kapitalizem, druga pa komunizem in gospodarstvo, ki ga je načrtovala vlada. Oba sta podpirala več diktatorskih režimov in sodelovala v posredniških vojnah. Med letoma 1950 in 1953 so se ameriške enote v korejski vojni borile proti kitajskim komunističnim silam. Od preloma z ZSSR in začetka hladne vojne do leta 1957 se je v ZDA razvil mccarthizem, imenovan tudi drugi rdeči strah. Država je sprožila val političnega maltretiranja in kampanjo predsodkov proti komunistom, ki jo nekateri avtorji označujejo za totalitarno državo. Aretiranih je bilo na stotine ljudi, tudi znanih osebnosti, od 10 000 do 12 000 ljudi pa je izgubilo službo. Zlorabe so se končale, ko so jih sodišča razglasila za neustavne.
Leta 1961 je sovjetska izstrelitev prvega vesoljskega plovila s človeško posadko spodbudila predsednika Johna F. Kennedyja, da je državi predlagal, naj kot prva pošlje "človeka na Luno", kar se je uresničilo leta 1969. Kennedy se je soočil tudi z napetim jedrskim spopadom s sovjetskimi silami na Kubi, medtem ko je gospodarstvo stalno raslo in se širilo. Rastoče gibanje za državljanske pravice, ki so ga predstavljali in vodili Afroameričani, kot so Rosa Parks, Martin Luther King mlajši in James Bevel, se je z nenasiljem spopadalo s segregacijo in diskriminacijo. Po Kennedyjevem umoru leta 1963 sta bila med mandatom predsednika Lyndona B. Johnsona sprejeta Zakon o državljanskih pravicah iz leta 1964 in Zakon ovolilnihpravicah iz leta 1965. Johnson in njegov naslednik Richard Nixon sta vodila državljansko vojno v jugovzhodni Aziji, ki je pripomogla k neuspešni vietnamski vojni. Razmahnilo se je splošno kontrakulturno gibanje, ki so ga spodbujali nasprotovanje vojni, črnski nacionalizem in seksualna revolucija. Pojavil se je tudi nov val feminističnih gibanj pod vodstvom Betty Friedan, Glorie Steinem in drugih žensk, ki so si prizadevale za politično, družbeno in gospodarsko enakost.
Leta 1974 je Nixon zaradi afere Watergate kot prvi predsednik odstopil, da bi se izognil odstavitvi zaradi obtožb, kot sta oviranje pravosodja in zloraba oblasti, in ga je nasledil podpredsednik Gerald Ford. Predsedovanje Jimmyja Carterja v sedemdesetih letih 20. stoletja sta zaznamovala stagflacija in kriza s talci v Iranu. Izvolitev Ronalda Reagana za predsednika leta 1980 je naznanila spremembo ameriške politike, ki se je odražala v znatnih spremembah davkov in davčnih izdatkov. Njegov drugi mandat je prinesel afero Iran-Contra in pomemben diplomatski napredek s Sovjetsko zvezo. S kasnejšim propadom Sovjetske zveze se je končala hladna vojna.
Sodobna zgodovina
Pod predsednikom Georgeom Bushem je država prevzela globalno prevladujočo vlogo v svetu, kot v zalivski vojni (1991). Najdaljša gospodarska ekspanzija v sodobni ameriški zgodovini, od marca 1991 do marca 2001, je trajala v času predsednikovanja Billa Clintona in mehurčka dot-com. Zaradi civilne tožbe in spolnega škandala je bil leta 1998 odstavljen, čeprav mu je uspelo končati obdobje. Predsedniške volitve leta 2000, ene najbolj tekmovalnih v ameriški zgodovini, je rešilo vrhovno sodišče: Bush, sin Georgea H. W. Busha, je postal predsednik, čeprav je dobil manj glasov kot njegov protikandidat Al Gore.
11. septembra 2001 so teroristi skupine Al Kaida v seriji napadov, v katerih je življenje izgubilo skoraj tri tisoč ljudi, napadli dvojčka Svetovnega trgovinskega centra v New Yorku (ki sta bila uničena) in Pentagon v bližini Washingtona. Busheva administracija je kot odgovor začela "vojno proti terorizmu". Konec leta 2001 so ameriške sile napadle Afganistan, strmoglavile talibansko vlado in uničile vadbene tabore Al Kaide. Talibanski uporniki še naprej vodijo gverilsko vojno. Leta 2002 si je Bush začel prizadevati za spremembo režima v Iraku. Zaradi pomanjkanja podpore Nata in brez jasnega ukaza ZN za vojaško posredovanje je Bush organiziral koalicijo voljnih; koalicijske sile so leta 2003 hitro napadle Irak in strmoglavile kip diktatorja Sadama Huseina. Naslednje leto je bil Bush ponovno izvoljen kot predsednik z največ glasovi na volitvah.
Leta 2005 je hurikan Katrina, ki je postal najbolj smrtonosna naravna nesreča v zgodovini države, močno uničil zalivsko obalo: mesto New Orleans je bilo opustošeno, umrlo je 1833 ljudi.
4. novembra 2008, v času svetovne gospodarske krize, je bil za predsednika izvoljen Barack Obama, ki je bil prvi Afroameričan na tem položaju. Maja 2011 je ameriškim posebnim silam uspelo ubiti Osamo bin Ladna, ki se je skrival v Pakistanu. Naslednje leto je bil Barack Obama ponovno izvoljen. V svojem drugem mandatu je vodil vojno proti Islamski državi in obnovil diplomatske odnose s Kubo.
8. novembra 2016 je vodja republikanske stranke Donald Trump na nenavadnih volitvah premagal nekdanjo prvo damo Hillary Clinton, njegove načrte pa so politični analitiki opisali kot populistične, protekcionistične in nacionalistične, in 20. januarja 2017 prevzel položaj.
Pokol v Orlandu 12. junija 2016 v gejevski diskoteki Pulse (51 mrtvih) in v Las Vegasu 1. oktobra 2017 (60) sta na seznamu največjih pokolov v državi po 11. septembru 2001.
