Združene države Amerike

Geografija in okolje

Površina sosednjih Združenih držav znaša 2 959 064 kvadratnih milj (7 663 941 km2). Aljaska, ki jo od sosednjih Združenih držav ločuje Kanada, je s 663 268 kvadratnimi miljami (1 717 856 km2) največja država. Havaji, ki zavzemajo arhipelag v osrednjem Pacifiku, jugozahodno od Severne Amerike, imajo površino 10.931 kvadratnih milj (28.311 km2).

Združene države so tretja ali četrta največja država na svetu po skupni površini (kopno in voda), za Rusijo in Kanado ter tik nad ali pod Kitajsko. Uvrstitev se razlikuje glede na to, kako se štejeta dve ozemlji, ki sta sporni za Kitajsko in Indijo, in kako se meri skupna velikost Združenih držav: izračuni se gibljejo od 3 676 486 kvadratnih milj (9 522 055 km2) do 3 717 813 kvadratnih milj (9 629 091 km2) in od 3 794 101 kvadratnih milj (9 826 676 km2). Merjeno samo po površini, so Združene države Amerike po velikosti na tretjem mestu za Rusijo in Kitajsko, tik pred Kanado.

Obalna ravnica atlantskega obrežja se v notranjosti države spremeni v listnate gozdove in gričevnato pokrajino Piemont. Apalaško gorovje ločuje vzhodno obalo od Velikih jezer in travnatih površin srednjega zahoda. Reka Mississippi-Missouri, četrti najdaljši rečni sistem na svetu, teče večinoma v smeri sever-jug skozi središče države. Na zahodu se razprostira ravna in rodovitna prerija Velikih ravnic, ki jo na jugovzhodu prekinja višavje.

Skalno gorovje na zahodnem robu Velikih ravnic se razteza od severa proti jugu po vsej državi in v Koloradu doseže višino več kot 4.300 m (14.000 čevljev). Dlje na zahodu so skalnata Velika kotlina in puščave, kot sta Chihuahua in Mojave. Gorski verigi Sierra Nevada in Kaskade se raztezata blizu pacifiške obale, obe verigi pa dosegata nadmorsko višino več kot 14.000 metrov.

Združene države Amerike zaradi svoje velikosti in geografske raznolikosti vključujejo večino podnebnih tipov. Vzhodno od 100. poldnevnika se podnebje spreminja od vlažnega celinskega na severu do vlažnega subtropskega na jugu. Južni konec Floride je tropski, prav tako Havaji. Velike ravnice zahodno od 100. poldnevnika so polsuhe. Velik del zahodnih gora je alpski. Podnebje v Veliki kotlini je suho, na jugozahodu puščavsko, v obalni Kaliforniji sredozemsko, v obalnem Oregonu in Washingtonu ter na jugu Aljaske pa oceansko. Večina Aljaske je subarktična ali polarna. Ekstremne vremenske razmere niso nenavadne - države ob Mehiškem zalivu so nagnjene k orkanom, večina tornadov na svetu pa se zgodi v državi, predvsem v Srednjem zahodu, na območju Tornado Alley.

Ekologija ZDA velja za "megadiverziteto": v sosednjih Združenih državah in na Aljaski je približno 17 000 vrst vaskularnih rastlin, na Havajih pa najdemo več kot 1 800 vrst cvetočih rastlin, od katerih jih je na celini malo. V ZDA živi več kot 400 vrst sesalcev, 750 vrst ptic ter 500 vrst plazilcev in dvoživk. Opisanih je približno 91 000 vrst žuželk.

Zakon o ogroženih vrstah iz leta 1973 varuje ogrožene in ogrožene vrste ter njihove habitate, ki jih spremlja ameriška služba za ribe in divjad. Obstaja 58 nacionalnih parkov in več sto drugih parkov, gozdov in območij divjine, ki jih upravlja zveza. Skupaj ima vlada v lasti 28,8 % površine države. Večina tega ozemlja je zaščitena, čeprav je del zakupljen za črpanje nafte in plina, rudarjenje, sečnjo ali živinorejo, 2,4 % pa se uporablja v vojaške namene.

Orel belorepec, nacionalna ptica Združenih držav Amerike od leta 1782.

Zgodovina

Indijanci in evropski naseljenci

Menijo, da so se avtohtoni prebivalci celinskih Združenih držav, vključno z domačini Aljaske, preselili iz Azije. Prihajati so začeli pred dvanajstimi ali štiridesetimi tisočletji, če ne prej. Nekateri, na primer predkolumbovska misisipijska kultura na jugovzhodu, so razvili napredno kmetijstvo, veličastno gradnjo in skupnosti na državni ravni. Po prihodu Evropejcev se je domorodno prebivalstvo Amerike zmanjšalo, in to iz različnih razlogov, večinoma zaradi bolezni, kot so ošpice in ošpice.

Leta 1492 je genovski raziskovalec Krištof Kolumb po pogodbi s špansko krono dosegel nekaj karibskih otokov in navezal prvi stik z domorodci. Španski konkvistador Juan Ponce de León je 2. aprila 1513 pristal na območju, ki ga je poimenoval "La Florida" - prvi zabeleženi prihod Evropejca na ozemlje, ki je kasneje postalo celina ZDA. Španskim naselbinam na tem območju so sledile naselbine na današnjem jugozahodu Združenih držav, ki so skozi Mehiko privabile na tisoče ljudi. Francoski trgovci s krznom so ustanovili postojanke Nove Francije okoli Velikih jezer; Francija si je sčasoma prisvojila večino severnoameriške notranjosti do Mehiškega zaliva. Prvi uspešni angleški naselbini sta bili kolonija Virginija v Jamestownu leta 1607 in kolonija romarjev v Plymouthu leta 1620. Z ustanovitvijo kolonije Massachusetts Bay leta 1628 se je sprožil val preselitev; do leta 1634 je Novo Anglijo naselilo približno 10 000 puritancev. Od konca desetega stoletja do ameriške revolucije je bilo v britanske ameriške kolonije poslanih približno 50.000 kaznjencev. Od leta 1614 so se ob spodnjem toku reke Hudson naselili Nizozemci, vključno z Novim Amsterdamom na otoku Manhattan.

Neodvisnost in širitev

Napetosti med ameriškimi kolonisti in Britanci v obdobju uporništva v 60. in zgodnjih 70. letih 17. stoletja so privedle do ameriške revolucionarne vojne, ki je potekala med letoma 1775 in 1781. 14. junija 1775 je celinski kongres na zasedanju v Filadelfiji ustanovil celinsko vojsko pod poveljstvom Georgea Washingtona. Kongres je 4. julija 1776 razglasil, da so "vsi ljudje ustvarjeni enaki" in se rodijo z "določenimi naravnimi pravicami", ter sprejel Deklaracijo o neodvisnosti, ki jo je večinoma sestavil Thomas Jefferson. Ta datum zdaj vsako leto praznujemo kot ameriški dan neodvisnosti. Leta 1777 je bila s členi konfederacije ustanovljena šibka zvezna vlada, ki je delovala do leta 1789.

Po britanskem porazu ameriških sil, ki so jim pomagali Francozi, je Velika Britanija priznala neodvisnost Združenih držav in suverenost zveznih držav nad ameriškim ozemljem zahodno od reke Mississippi. Leta 1787 so tisti, ki so želeli vzpostaviti močno nacionalno vlado s pristojnostmi za obdavčevanje, organizirali ustavno konvencijo. Ustava Združenih držav je bila sprejeta leta 1788, prvi senat, predstavniški dom in predsednik nove republike George Washington pa so začeli delovati leta 1789. Listina pravic, ki je prepovedovala zvezno omejevanje osebnih svoboščin in potrjevala vrsto pravnih zaščit, je bila sprejeta leta 1791.

Odnos do suženjstva se je spreminjal; klavzula v ustavi je varovala trgovino z afriškimi sužnji le do leta 1808. Severne države so med letoma 1780 in 1804 dokončno ukinile suženjstvo, tako da so suženjske države na jugu ostale zagovornice "posebne institucije". Zaradi drugega velikega prebujenja, ki se je začelo okoli leta 1800, je evangeličanstvo postalo gonilna sila različnih gibanj za družbene reforme, vključno z abolicionizmom.

Želja Američanov po širjenju na zahod je povzročila dolgo vrsto indijanskih vojn in politiko preseljevanja Indijancev, ki je domorodnim ljudstvom odvzela njihovo zemljo. Z nakupom Louisiane, ki jo je leta 1803 pod vodstvom predsednika Thomasa Jeffersona kupila Francija, se je velikost države skoraj podvojila. Vojna leta 1812, ki je bila zaradi različnih pritožb napovedana Veliki Britaniji in v kateri je bil izid neodločen, je okrepila ameriški nacionalizem. Zaradi vrste ameriških vojaških vpadov na Florido se je Španija leta 1819 odpovedala Floridi in drugim ozemljem ob zalivski obali. Združene države Amerike so leta 1845 prevzele Republiko Teksas. V tem času je postala priljubljena zamisel o manifestni usodi. Oregonska pogodba z Veliko Britanijo iz leta 1846 je pripeljala do ameriškega nadzora nad današnjim ameriškim severozahodom. Zmaga ZDA v mehiško-ameriški vojni je leta 1848 privedla do odstopa Kalifornije in velikega dela današnjega ameriškega jugozahoda. Kalifornijska zlata mrzlica v letih 1848-49 je še dodatno spodbudila selitev na zahod. Nove železnice so naseljencem olajšale selitev in povečale spore z ameriškimi domorodci. V pol stoletja je bilo zaradi kož in mesa ter lažjega širjenja železnic pobitih do 40 milijonov ameriških bizonov ali bivolov. Izguba bizonov, ki so bili dragoceni za Indijance na ravninah, je povzročila, da so številne domorodne kulture za vedno izginile.

Državljanska vojna in industrializacija

Napetosti med sužnjelastniškimi in svobodnimi državami so se stopnjevale s spori o odnosu med državno in zvezno vlado ter nasilnimi spopadi zaradi širjenja suženjstva v nove države. Abraham Lincoln, kandidat republikanske stranke, ki je bila večinoma proti suženjstvu, je bil leta 1860 izvoljen za predsednika. Pred njegovim nastopom mandata je sedem suženjskih držav razglasilo odcepitev - kar je bilo po mnenju zvezne vlade nezakonito - in ustanovilo Konfederacijo ameriških zveznih držav. Z napadom Konfederacije na Fort Sumter se je začela ameriška državljanska vojna in Konfederaciji so se pridružile še štiri suženjske države. Lincolnova Razglasitev osvoboditve je Unijo zavezala k odpravi suženjstva. Po zmagi Unije leta 1865 so tri spremembe ameriške ustave zagotovile svobodo skoraj štirim milijonom Afroameričanov, ki so bili sužnji, jim zagotovile državljanstvo in volilno pravico. Vojna in njena rešitev sta privedli do velikega povečanja zvezne moči.

Po vojni je atentat na Abrahama Lincolna povzročil obnovo, v okviru katere so bile oblikovane politike, usmerjene v vrnitev in obnovo južnih držav, hkrati pa so bile zagotovljene pravice novo osvobojenih sužnjev. To obdobje se je končalo z rešitvijo spornih predsedniških volitev leta 1876 s kompromisom iz leta 1877, zakoni Jima Crowa pa so kmalu odvzeli volilne pravice številnim Afroameričanom. Na severu se je zaradi urbanizacije in dotlej neznanega priliva priseljencev iz južne in vzhodne Evrope hitro razvijala industrializacija države. Val priseljevanja, ki je trajal do leta 1929, je prinesel delovno silo in spremenil ameriško kulturo. Rast so spodbujali tudi visoka davčna zaščita, gradnja nacionalne infrastrukture in novi bančni zakoni. Z nakupom Aljaske od Rusije leta 1867 se je končala širitev države na celino. Pokol v Wounded Knee leta 1890 je bil zadnji večji oboroženi spopad indijanskih vojn. Leta 1893 je bila v tajnem in uspešnem načrtu, ki so ga vodili ameriški prebivalci, ukinjena avtohtona monarhija pacifiškega kraljestva Havaji; Združene države so otočje prevzele leta 1898. Zmaga v špansko-ameriški vojni istega leta je dokazala, da so Združene države svetovna sila, in pripeljala do priključitve Portorika, Guama in Filipinov. Filipini so se petdeset let pozneje osamosvojili, Portoriko in Guam pa sta še vedno ozemlji ZDA.

Prva svetovna vojna, velika gospodarska kriza in druga svetovna vojna

Ko je leta 1914 v Evropi izbruhnila prva svetovna vojna, so se Združene države razglasile za nevtralne. Nato so Američani simpatizirali z Britanci in Francozi, čeprav so številni državljani, zlasti Irci in Nemci, intervenciji nasprotovali. Leta 1917 so se pridružili zaveznikom in prispevali k porazu centralnih sil. Ker niso želeli sodelovati v evropskih zadevah, senat ni odobril Versajske pogodbe (1919), s katero je bila ustanovljena Liga narodov, in je izvajal politiko unilateralizma, ki je mejila na izolacionizem. Leta 1920 je gibanje za pravice žensk doseglo, da je bila odobrena sprememba ustave, ki je ženskam podelila volilno pravico.

Večji del dvajsetih let 20. stoletja je bila država uspešna, saj je zmanjšala neenakost v plačilni bilanci, hkrati pa je imela dobiček od industrijskih kmetij. To obdobje, znano kot "rožnata dvajseta", se je končalo z zlomom na Wall Streetu leta 1929, ki je sprožil veliko gospodarsko krizo. Franklin D. Roosevelt se je po izvolitvi za predsednika leta 1932 odzval z New Dealom, nizom politik, ki so povečale vmešavanje države v gospodarstvo. Med letoma 1920 in 1933 je veljala prohibicija, ki je prepovedovala alkohol. V tridesetih letih 20. stoletja je Dust Bowl pustil številne revne kmečke skupnosti in spodbudil nov val izseljevanja na zahodno obalo.

Združene države Amerike, ki so bile na začetku druge svetovne vojne uradno nevtralne, so marca 1941 prek programa Lend-Lease začele oskrbovati zaveznike. Po japonskem napadu na Pearl Harbor so se 7. decembra 1941 pridružile zavezniškemu boju proti silam osi. Druga svetovna vojna je spodbudila gospodarstvo, saj je zagotovila investicijski kapital in delovna mesta, zaradi česar je veliko žensk vstopilo na trg dela. Med pomembnimi borci so bile Združene države Amerike edini narod, ki je zaradi vojne obogatel. Razprave v Bretton Woodsu in Jalti so ustvarile nov sistem mednarodne organizacije, ki je državo in Sovjetsko zvezo postavil v središče svetovnih zadev. Ko se je leta 1945 končala druga svetovna vojna v Evropi, je bila na mednarodnem srečanju v San Franciscu pripravljena Ustanovna listina Združenih narodov, ki je začela veljati po vojni. Po razvoju prvega jedrskega orožja se je vlada odločila, da ga bo avgusta istega leta uporabila v japonskih mestih Hirošima in Nagasaki. Japonska je 2. septembra odstopila in s tem končala vojno.

Hladna vojna in obdobje državljanskih pravic

V hladni vojni sta po drugi svetovni vojni med seboj tekmovali Združene države Amerike in Sovjetska zveza, ki sta prek Nata in Varšavskega pakta nadzorovali vojaške zadeve v Evropi. Prva je podpirala liberalno demokracijo in kapitalizem, druga pa komunizem in gospodarstvo, ki ga je načrtovala vlada. Oba sta podpirala več diktatorskih režimov in sodelovala v posredniških vojnah. Med letoma 1950 in 1953 so se ameriške enote v korejski vojni borile proti kitajskim komunističnim silam. Od preloma z ZSSR in začetka hladne vojne do leta 1957 se je v ZDA razvil mccarthizem, imenovan tudi drugi rdeči strah. Država je sprožila val političnega maltretiranja in kampanjo predsodkov proti komunistom, ki jo nekateri avtorji označujejo za totalitarno državo. Aretiranih je bilo na stotine ljudi, tudi znanih osebnosti, od 10 000 do 12 000 ljudi pa je izgubilo službo. Zlorabe so se končale, ko so jih sodišča razglasila za neustavne.

Leta 1961 je sovjetska izstrelitev prvega vesoljskega plovila s človeško posadko spodbudila predsednika Johna F. Kennedyja, da je državi predlagal, naj kot prva pošlje "človeka na Luno", kar se je uresničilo leta 1969. Kennedy se je soočil tudi z napetim jedrskim spopadom s sovjetskimi silami na Kubi, medtem ko je gospodarstvo stalno raslo in se širilo. Rastoče gibanje za državljanske pravice, ki so ga predstavljali in vodili Afroameričani, kot so Rosa Parks, Martin Luther King mlajši in James Bevel, se je z nenasiljem spopadalo s segregacijo in diskriminacijo. Po Kennedyjevem umoru leta 1963 sta bila med mandatom predsednika Lyndona B. Johnsona sprejeta Zakon o državljanskih pravicah iz leta 1964 in Zakon ovolilnihpravicah iz leta 1965. Johnson in njegov naslednik Richard Nixon sta vodila državljansko vojno v jugovzhodni Aziji, ki je pripomogla k neuspešni vietnamski vojni. Razmahnilo se je splošno kontrakulturno gibanje, ki so ga spodbujali nasprotovanje vojni, črnski nacionalizem in seksualna revolucija. Pojavil se je tudi nov val feminističnih gibanj pod vodstvom Betty Friedan, Glorie Steinem in drugih žensk, ki so si prizadevale za politično, družbeno in gospodarsko enakost.

Leta 1974 je Nixon zaradi afere Watergate kot prvi predsednik odstopil, da bi se izognil odstavitvi zaradi obtožb, kot sta oviranje pravosodja in zloraba oblasti, in ga je nasledil podpredsednik Gerald Ford. Predsedovanje Jimmyja Carterja v sedemdesetih letih 20. stoletja sta zaznamovala stagflacija in kriza s talci v Iranu. Izvolitev Ronalda Reagana za predsednika leta 1980 je naznanila spremembo ameriške politike, ki se je odražala v znatnih spremembah davkov in davčnih izdatkov. Njegov drugi mandat je prinesel afero Iran-Contra in pomemben diplomatski napredek s Sovjetsko zvezo. S kasnejšim propadom Sovjetske zveze se je končala hladna vojna.

Sodobna zgodovina

Pod predsednikom Georgeom Bushem je država prevzela globalno prevladujočo vlogo v svetu, kot v zalivski vojni (1991). Najdaljša gospodarska ekspanzija v sodobni ameriški zgodovini, od marca 1991 do marca 2001, je trajala v času predsednikovanja Billa Clintona in mehurčka dot-com. Zaradi civilne tožbe in spolnega škandala je bil leta 1998 odstavljen, čeprav mu je uspelo končati obdobje. Predsedniške volitve leta 2000, ene najbolj tekmovalnih v ameriški zgodovini, je rešilo vrhovno sodišče: Bush, sin Georgea H. W. Busha, je postal predsednik, čeprav je dobil manj glasov kot njegov protikandidat Al Gore.

11. septembra 2001 so teroristi skupine Al Kaida v seriji napadov, v katerih je življenje izgubilo skoraj tri tisoč ljudi, napadli dvojčka Svetovnega trgovinskega centra v New Yorku (ki sta bila uničena) in Pentagon v bližini Washingtona. Busheva administracija je kot odgovor začela "vojno proti terorizmu". Konec leta 2001 so ameriške sile napadle Afganistan, strmoglavile talibansko vlado in uničile vadbene tabore Al Kaide. Talibanski uporniki še naprej vodijo gverilsko vojno. Leta 2002 si je Bush začel prizadevati za spremembo režima v Iraku. Zaradi pomanjkanja podpore Nata in brez jasnega ukaza ZN za vojaško posredovanje je Bush organiziral koalicijo voljnih; koalicijske sile so leta 2003 hitro napadle Irak in strmoglavile kip diktatorja Sadama Huseina. Naslednje leto je bil Bush ponovno izvoljen kot predsednik z največ glasovi na volitvah.

Leta 2005 je hurikan Katrina, ki je postal najbolj smrtonosna naravna nesreča v zgodovini države, močno uničil zalivsko obalo: mesto New Orleans je bilo opustošeno, umrlo je 1833 ljudi.

4. novembra 2008, v času svetovne gospodarske krize, je bil za predsednika izvoljen Barack Obama, ki je bil prvi Afroameričan na tem položaju. Maja 2011 je ameriškim posebnim silam uspelo ubiti Osamo bin Ladna, ki se je skrival v Pakistanu. Naslednje leto je bil Barack Obama ponovno izvoljen. V svojem drugem mandatu je vodil vojno proti Islamski državi in obnovil diplomatske odnose s Kubo.

8. novembra 2016 je vodja republikanske stranke Donald Trump na nenavadnih volitvah premagal nekdanjo prvo damo Hillary Clinton, njegove načrte pa so politični analitiki opisali kot populistične, protekcionistične in nacionalistične, in 20. januarja 2017 prevzel položaj.

Pokol v Orlandu 12. junija 2016 v gejevski diskoteki Pulse (51 mrtvih) in v Las Vegasu 1. oktobra 2017 (60) sta na seznamu največjih pokolov v državi po 11. septembru 2001.

Predsednik Donald Trump s svojim predhodnikom Barackom Obamo, prvim afroameriškim predsednikom.


Mesto New York obkroža velika kepa prahu po zrušenju dvojčkov po terorističnem napadu 11. septembra 2001.


Richard Nixon zapušča Belo hišo po odstopu zaradi afere Watergate, 9. avgust 1974.


Eksplozija "Baker", del operacije Crossroads, na atolu Bikini v Mikroneziji leta 1946.


Martin Luther King mlajši v svojem svetovno znanem govoru "Imam sanje" leta 1963.


Vojaki ameriške vojske se 6. junija 1944 med bitko za Normandijo v drugi svetovni vojni na plaži Omaha (Francija) pripravljajo na izkrcanje.


Zapuščena kmetija v Južni Dakoti v času prašne brozge leta 1936.


Priseljenci, ki se izkrcajo na otoku Ellis, New York, 1902.


Bitka pri Gettysburgu, litografija podjetja Currier in Ives, ok. 1863


Nakupi na kopnem po datumih.


Deklaracija o neodvisnosti, John Trumbull, 1817-18


Starodavna palača, ki so jo zgradili Anasazi v nacionalnem parku Mesa Verde, Unescovem seznamu svetovne dediščine v Koloradu.

Vlada

Združene države so zvezna republika. Zvezna vlada Združenih držav je ustanovljena z ustavo. Ima tri veje oblasti. To so izvršilna, zakonodajna in sodna veja oblasti. Državne vlade in zvezna vlada delujejo na zelo podoben način. Vsaka država ima svojo izvršilno, zakonodajno in sodno vejo oblasti. Izvršno vejo državne vlade namesto predsednika vodi guverner.

Izvršilna veja oblasti

Izvršilna veja oblasti je tisti del vlade, ki izvršuje zakonodajo. Člani volilnega kolegija ZDA izvolijo predsednika, ki je vodja izvršilne veje oblasti in vodja oboroženih sil. Predsednik lahko vloži veto na zakon, ki ga je sprejel kongres, tako da ne postane zakon. Predsednik lahko izda tudi "izvršilne ukaze", s katerimi zagotovi, da ljudje spoštujejo zakone.

Predsednik je odgovoren za številne službe, ki nadzorujejo večino vsakodnevnih dejavnosti vlade. Ministrstvo zatrgovino na primer sprejema pravila o trgovini. Predsednik izbere vodje teh oddelkov, imenuje pa tudi zvezne sodnike. Vendar se mora senat, ki je del zakonodajne veje oblasti, strinjati z vsemi osebami, ki jih izbere predsednik. Predsednik ima lahko dva štiriletna mandata.

Zakonodajna veja oblasti

Zakonodajna veja oblasti sprejema zakone. Zakonodajna veja se imenuje KongresZdruženih držav Amerike. Kongres je razdeljen na dva domova.

Eden od njih je predstavniški dom. Predstavnike izvolijo volivci z določenega območja v državi. Število predstavnikov, ki jih ima posamezna država, je odvisno od števila prebivalcev. Mandat predstavnikov traja dve leti. Danes je skupno število predstavnikov 435. Vodja predstavniškega doma je predsednik predstavniškega doma.

Drugi dom je senat. V senatu vsako zvezno državo enakovredno zastopata dva senatorja. Ker je 50 držav, je v senatu 100 senatorjev. Predsednikove pogodbe ali imenovanja uradnikov mora odobriti senat. Senatorji imajo šestletni mandat. Podpredsednik Združenih držav je predsednik senata. V praksi je podpredsednik običajno odsoten v senatu, zato senator opravlja funkcijo začasnega predsednika ali začasnega predsednika senata.

Predstavniki in senatorji v svojih domovih predlagajo zakone, imenovane "predlogi zakonov". O predlogu zakona lahko glasuje celoten dom ali pa ga najprej obravnava manjša skupina, imenovana odbor, ki lahko predlog zakona priporoči v glasovanje celotnemu domu. Če eden od domov glasuje za sprejetje zakona, se predlog zakona pošlje drugemu domu; če oba doma glasujeta zanj, se pošlje predsedniku, ki lahko zakon podpiše ali pa nanj vloži veto. Če predsednik vloži veto, se zakon vrne v kongres. Če kongres ponovno glasuje in zakon sprejme z najmanj dvotretjinsko večino, postane zakon zakon, na katerega predsednik ne more vložiti veta.

V ameriškem sistemu federalizma kongres ne sme sprejemati zakonov, ki bi neposredno nadzorovali zvezne države, temveč lahko z obljubo zveznih sredstev ali posebnimi okoliščinami, kot so izredne nacionalne razmere, spodbuja zvezne države k spoštovanju zvezne zakonodaje. Ta sistem je zapleten in edinstven.

Sodna veja oblasti

Sodna veja oblasti je tisti del vlade, ki razlaga pomen zakona. Sodno vejo oblasti sestavljajo vrhovno sodišče in številna nižja sodišča. Če vrhovno sodišče odloči, da zakon ni dovoljen v skladu z ustavo, se reče, da je zakon "razveljavljen" in ni več veljaven zakon.

Vrhovno sodišče sestavlja devet sodnikov, imenovanih sodniki, ki jih imenuje predsednik, potrdi pa senat. Eden od teh sodnikov, imenovan vrhovni sodnik, vodi sodišče. Sodnik vrhovnega sodišča opravlja svojo funkcijo, dokler ne umre ali odstopi (odide sredi mandata). Ko se to zgodi, predsednik imenuje novega sodnika, ki nadomesti sodnika, ki je odšel. Če se senat strinja s to izbiro, ta oseba postane sodnik. Če se senat ne strinja s predsednikovo izbiro, mora predsednik imenovati nekoga drugega.

Znani sodni primeri, kot je Marbury proti Madisonu (sodba iz leta 1803), so trdno potrdili, da je vrhovno sodišče končni razlagalec ustave Združenih držav Amerike in ima pristojnost razveljaviti vsak zakon, ki je v nasprotju z njo.

Zahodna stran Kapitola Združenih držav Amerike, kjer domuje Kongres Združenih držav Amerike

Politika

Združene države Amerike sestavlja 50 zveznih držav, 5 ozemelj in 1 okrožje (Washington D.C.). Države lahko sprejemajo zakone o stvareh znotraj države, zvezni zakoni pa o stvareh, ki se nanašajo na več kot eno državo ali na druge države. Če na nekaterih področjih zvezna vlada sprejme zakone, ki se razlikujejo od državnih zakonov, morajo ljudje upoštevati zvezni zakon, ker državni zakon ni več zakon. Vsaka država ima svojo ustavo, ki se razlikuje od zvezne (nacionalne) ustave. Vsaka od njih je podobna zvezni ustavi, saj govori o tem, kako je urejena vlada posamezne države, nekatere pa govorijo tudi o posebnih zakonih.

V zvezni vladi in večini zveznih držav prevladujeta dve politični stranki: republikanci in demokrati. Obstaja veliko manjših strank; največji med njimi sta libertarna stranka in stranka zelenih. Ljudje pomagajo pri političnih kampanjah, ki so jim všeč. Politike poskušajo prepričati, da jim pomagajo; temu pravimo lobiranje. To lahko počnejo vsi Američani, vendar imajo nekateri več denarja in ga porabijo več kot drugi ali pa na druge načine v politiki naredijo več. Nekateri ljudje menijo, da je to težava, in lobirajo za sprejetje pravil, ki bi to spremenila.

Od leta 2017 je predsednik republikanec, kongres pa obvladujejo republikanci, zato imajo republikanci več moči v zvezni vladi. Še vedno je veliko vplivnih demokratov, ki lahko poskušajo republikancem preprečiti stvari, za katere menijo, da bodo slabe za državo. Prav tako se člani stranke, ki je na oblasti, ne strinjajo vedno o tem, kaj je treba storiti. Če se bo na naslednjih volitvah dovolj ljudi odločilo glasovati proti republikancem, bodo ti izgubili oblast. V republiki, kot so Združene države Amerike, nobena stranka ne more početi vsega, kar si želi. Vsi politiki se morajo prepirati, sklepati kompromise in dogovore drug z drugim, da bi dosegli, kar je treba. Odgovoriti morajo ljudem in prevzeti odgovornost za svoje napake.

Zaradi velikega kulturnega, gospodarskega in vojaškega vpliva ZDA je zunanja politika ZDA oziroma odnosi z drugimi državami tema ameriške politike in politike številnih drugih držav.

Politični sistem Združenih držav Amerike

Politične delitve

Države

Združene države so sčasoma osvajale in kupovale nova ozemlja ter se iz prvotnih 13 kolonij na vzhodu razširile na današnjih 50 zveznih držav, od katerih jih je 48 združenih v sosednje Združene države. Do vseh teh držav, imenovanih "spodnjih 48", je mogoče priti po cesti, ne da bi prečkali mejo z drugo državo. Raztezajo se od Atlantika na vzhodu do Pacifika na zahodu. Obstajata še dve drugi državi, ki nista povezani z nižjimi 48 državami. Do Aljaske je mogoče priti prek Britanske Kolumbije in Jukona, ki sta del Kanade. Havaji so sredi Tihega oceana.

Washington, glavno mesto države, je zvezno okrožje, ki je bilo leta 1791 odcepljeno od zveznih držav Maryland in Virginija. Ni del nobene od ameriških zveznih držav in je imelo obliko kvadrata, pri čemer je ozemlje zahodno od reke Potomac pripadalo Virginiji, ozemlje vzhodno od reke pa Marylandu. Leta 1846 je Virginija dobila nazaj svoj del ozemlja. Nekateri ljudje, ki živijo v Washingtonu, želijo, da postane zvezna država ali da Maryland prevzame nazaj svojo zemljo, da bi imeli volilno pravico v kongresu.

Ozemlja in posesti

Združene države sestavlja šestnajst dežel, ki niso zvezne države, številne od njih pa so kolonialna ozemlja. Nobeno od teh ozemelj nima kopenske meje s preostalim delom ZDA. Ljudje živijo v petih od teh krajev, ki so dejansko ameriški:

• Portoriko
• Ameriška Samoa
• Guam
• Ameriški Deviški otoki
• Severni Marianski otoki

Filipini so bili posest Združenih držav Amerike. Palau, Federativne državeMikronezije in druge pacifiške otoške države so bile pod upravo Združenih držav kot "skrbniško ozemlje" Združenih narodov. Vsi ti kraji so postali neodvisni: Filipini leta 1946, Palau leta 1947 in Mikronezija leta 1986.

Ameriške oborožene sile imajo baze v številnih državah, baza ameriške mornarice v zalivu Guantanamo pa je bila po komunistični revoluciji v tej državi najeta od Kube.

Okrožja in mesta

Vse države so razdeljene na upravneenote. Večina jih imenuje okrožja, v Louisiani se uporablja beseda "parish", na Aljaski pa beseda "borough".

V Združenih državah Amerike je veliko mest. V vsaki zvezni državi je eno mesto glavno mesto, kjer se sestaja vlada in dela guverner. To mesto ni vedno največje v državi. Mesto z največ prebivalci je na primer New York v zvezni državi New York, vendar je glavno mesto zvezne države Albany. Nekatera druga velika mesta so Los Angeles v Kaliforniji, Chicago v Illinoisu, Seattle v Washingtonu, Miami na Floridi, Indianapolis v Indiani, Las Vegas v Nevadi, Houston in Dallas v Teksasu, Philadelphia in Pittsburgh v Pensilvaniji, Boston v Massachusettsu, Denver v Koloradu, Saint Louis v Missouriju in Detroit v Michiganu.

Zunanji odnosi in vojska

ZDA imajo velik vpliv na svetovno gospodarstvo, politiko in vojsko. So stalne članice Varnostnega sveta Združenih narodov, sedežZdruženih narodov pa je v New Yorku. So članice skupin G7, G20 ter Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj. Skoraj vse države imajo veleposlaništva v Washingtonu, številne pa imajo konzulate po vsej državi. Prav tako skoraj vse države gostijo ameriška diplomatska predstavništva. Iran, Severna Koreja, Butan in Tajvan pa nimajo uradnih diplomatskih odnosov z ZDA. Združene države imajo "posebne odnose" z Združenim kraljestvom ter močne vezi s Kanado, Avstralijo, Novo Zelandijo, Japonsko, Južno Korejo in Izraelom.

Predsednik je vrhovni poveljnik oboroženih sildržave in imenuje njihove vodje, obrambnega sekretarja in načelnike združenega štaba. Ministrstvo za obrambo Združenih držav upravlja oborožene sile, vključno z vojsko, mornarico, mornarico in letalstvom. Obalno stražo v času miru upravlja ministrstvo za domovinsko varnost, v času vojne pa ministrstvo za mornarico. Leta 2008 je bilo v oboroženih silah 1,4 milijona pripadnikov na aktivni dolžnosti ter po nekaj sto tisoč pripadnikov rezerv in nacionalne garde, skupaj torej 2,3 milijona vojakov. Ministrstvo za obrambo je zaposlovalo tudi približno 700.000 civilistov, pri čemer niso všteti pogodbeniki.

Vojaški proračun Združenih držav je leta 2011 znašal več kot 700 milijard dolarjev, kar predstavlja 41 % svetovnih vojaških izdatkov in je enako naslednjim 14 največjim državnim vojaškim izdatkom skupaj. S 4,7 % BDP je bila ta stopnja druga najvišja med 15 državami z največjimi vojaškimi izdatki, takoj za Savdsko Arabijo. Ameriški obrambni izdatki kot odstotek BDP so bili leta 2012 po podatkih CIA na 23. mestu na svetu. Predlagani osnovni proračun obrambnega ministrstva za leto 2012 v višini 553 milijard dolarjev se je v primerjavi z letom 2011 povečal za 4,2 %; za vojaški kampanji v Iraku in Afganistanu je bilo predlaganih dodatnih 118 milijard dolarjev. Zadnji ameriški vojaki, ki so služili v Iraku, so odšli decembra 2011; med iraško vojno je bilo ubitih 4 484 pripadnikov. Aprila 2012 je v Afganistanu služilo približno 90 000 ameriških vojakov; do 8. novembra 2013 je bilo med vojno v Afganistanu ubitih 2 285 pripadnikov.

Britanski zunanji minister William Hague in ameriška državna sekretarka Hillary Clinton, maj 2010


Letalonosilka USS Abraham Lincoln.

Gospodarstvo

Združene države imajo kapitalistično gospodarstvo. Država ima bogate mineralne vire, saj ima veliko nahajališč zlata, premoga in urana. Zaradi kmetijstva je država med vodilnimi pridelovalci, med drugim koruze, pšenice, sladkorja in tobaka. Stanovanja prispevajo približno 15 % k bruto domačemu proizvodu (BDP) ZDAAmerika proizvaja avtomobile, letala in elektroniko. Približno 3/4 Američanov dela v storitvenih dejavnostih.

Demografski podatki

Prebivalstvo v preteklosti
Popis	Pop.		%±
1790	3,929,000		- —
1800	5,308,000		35.1%
1810	7,240,000		36.4%
1820	9,638,000		33.1%
1830	12,866,000		33.5%
1840	17,063,000		32.6%
1850	23,192,000		35.9%
1860	31,443,321		35.6%
1870	38,558,371		22.6%
1880	50,189,209		30.2%
1890	62,979,766		25.5%
1900	76,212,168		21.0%
1910	92,228,531		21.0%
1920	106,021,568		15.0%
1930	123,202,660		16.2%
1940	132,164,569		7.3%
1950	151,325,798		14.5%
1960	179,323,175		18.5%
1970	203,211,926		13.3%
1980	226,545,805		11.5%
1990	248,709,873		9.8%
2000	281,421,906		13.2%
2010	308,745,538		9.7%

V Združenih državah Amerike živijo ljudje različnih ras in narodnosti. 80 % ljudi v Združenih državah Amerike izvira iz evropskih priseljencev. Veliko ljudi prihaja iz Nemčije, Anglije, Škotske, Irske, Afrike in Italije. 13 % ljudi v Združenih državah Amerike je afriško-ameriškega porekla. Večina jih izhaja iz afriških sužnjev, ki so jih pripeljali v Ameriko. Azijsko-ameriški prebivalci predstavljajo le 5 % prebivalstva v Ameriki, vendar je njihov delež večji na zahodni obali. V Kaliforniji na primer azijski Američani predstavljajo 13 % prebivalstva te zvezne države. Hispanoameričani ali ljudje latinskega porekla predstavljajo 15 % celotne države. Prvotna ljudstva, imenovana Indijanci, ameriški Indijanci ali Indijanci in Inuiti (Eskimi), so zelo majhna skupina.

11 % prebivalcev ZDA je rojenih v tujini. 18 % jih doma govori jezik, ki ni angleščina. Med prebivalci, starimi 25 let in več, jih je 80 % končalo srednjo šolo, 25 % pa ima diplomo dodiplomskega študija ali višjo.

Pri popisu prebivalstva leta 2000 so upoštevali samoprijavljeno poreklo. Ugotovljeno je bilo, da je 43 milijonov Nemcev, 30,5 milijona Ircev, 24,9 milijona Afroameričanov, 24,5 milijona Angležev in 18,4 milijona Mehičanov.

Denar

Družbena struktura Združenih držav je zelo raznolika. To pomeni, da so nekateri Američani veliko, veliko bogatejši od drugih. Leta 2002 je bil povprečni (mediani) dohodek Američana 37.000 dolarjev na leto. Vendar ima 1 % najbogatejših Američanov toliko denarja kot 90 % najrevnejših. Leta 2000 je imelo 51 % vseh gospodinjstev dostop do računalnika in 41 % do interneta, leta 2004 pa je ta delež narasel na 75 %. Leta 2002 je bilo 67,9 % ameriških družin lastnikov svojih domov. V Združenih državah je 200 milijonov avtomobilov, kar pomeni dva na vsakega tretjega Američana. Dolg se je povečal na več kot 21 000 000 000 000 000 USD.

Religija

V ZDA je veliko različnih religij.Statistično je največja religija krščanstvo, ki vključuje skupine, kot so katolištvo, protestantizem in mormonizem. Druge religije so še hinduizem, islam, judaizem, unitarni univerzalizem, vikka, druidstvo, baha'i, raelizem, zoroastrizem, taoizem in džainizem. Religije, ki so bile ustanovljene v Združenih državah, so eckankar, satanizem in scientologija. Indijanske religije imajo različna animistična verovanja.

ZDA so ena najbolj vernih držav v zahodnem svetu in večina Američanov verjame v Boga. Število kristjanov v ZDA se je zmanjšalo. Leta 1990 se jih je 86,2 % imenovalo za kristjane, leta 2007 pa jih je to trdilo 78,4 %. Med ostalimi so judaizem (2,3 %), islam (0,8 %), budizem (0,7 %), hinduizem (0,4 %) in unitarni univerzalizem (0,3 %). Tistih, ki nimajo nobene vere, je 16,1 %. Obstaja velika razlika med tistimi, ki pravijo, da pripadajo neki religiji, in tistimi, ki so člani verskega telesa te religije.

Dvom o obstoju boga, bogov ali boginj je večji med mladimi. Med nereligioznim prebivalstvom ZDA so deisti, humanisti, ignoranti, ateisti in agnostiki.

Jezik

Jeziki (2017)
angleščina (samo)	239 milijonov
Španščina	41 milijonov
Kitajski	3,5 milijona
Tagalščina	1,7 milijona
Vietnamski	1,5 milijona
Arabščina	1,2 milijona
Francoski	1,2 milijona
Korejski	1,1 milijona
Ruski	0,94 milijona
Nemščina	0,92 milijona

Angleščina (ameriška angleščina) je dejanski nacionalni jezik. Čeprav na zvezni ravni ni uradnega jezika, so nekateri zakoni, na primer zahteve za naturalizacijo, standardizirani za angleščino. Leta 2010 je približno 230 milijonov ali 80 % prebivalcev, starih pet let in več, doma govorilo samo angleško. Španščina, ki jo doma govori 12 % prebivalstva, je drugi najpogostejši jezik in najpogosteje poučevani drugi jezik. Nekateri Američani se zavzemajo za to, da bi angleščina postala uradni jezik države, kot je to v vsaj osemindvajsetih državah. Na Havajih sta havajščina in angleščina uradna jezika v skladu z državnim zakonom.

V Novi Mehiki sicer ni uradnega jezika, vendar zakoni določajo uporabo angleščine in španščine, tako kot v Louisiani angleščina in francoščina. Druge zvezne države, kot je Kalifornija, odrejajo objavo španskih različic nekaterih vladnih dokumentov, vključno s sodnimi obrazci. Številne jurisdikcije z velikim številom oseb, ki ne govorijo angleško, pripravljajo vladno gradivo, zlasti informacije o glasovanju, v jezikih, ki so v teh jurisdikcijah najpogosteje govorjeni.

Na več otoških ozemljih so poleg angleščine uradno priznani tudi njihovi materni jeziki: Samojščina in čamorro sta priznani na Ameriški Samoi oziroma Guamu; karolinščina in čamorro sta priznani na Severnih Marianskih otokih; španščina je uradni jezik Portorika in je tam bolj razširjena kot angleščina.

Izobraževanje

V večini zveznih držav morajo otroci obiskovati šolo od šestega ali sedmega leta starosti (običajno vrtec ali prvi razred) do dopolnjenega osemnajstega leta (običajno dvanajsti razred, konec srednje šole); nekatere zvezne države dovoljujejo, da učenci opustijo šolanje pri šestnajstih ali sedemnajstih letih. Približno 12 % otrok je vpisanih v cerkvene ali necerkvene zasebne šole. Nekaj več kot 2 % otrok se šola na domu.

Kultura

Ameriška popularna kultura se širi v številne kraje po svetu. Ima velik vpliv na večino sveta, zlasti na zahodni svet. Ameriška glasba se sliši po vsem svetu, ameriške filme in televizijske oddaje pa si lahko ogledate v večini držav.

Zvezni prazniki

Datum	Ime	Opis
januar 1	Novoletni dan	Praznovanje začetka leta
Tretji ponedeljek v januarju	Martin Luther King, Jr. Dan	počastitev dr. Martina Luthra Kinga mlajšega, afroameriškega voditelja za državljanske pravice.
Tretji ponedeljek v februarju	Predsednikov dan	počasti vse ameriške predsednike, zlasti pa Georgea Washingtona (rojen 22. februarja) in Abrahama Lincolna (rojen 12. februarja).
Zadnji ponedeljek v maju	Spominski dan	počastitev vojaških uslužbencev, ki so dali svoja življenja, in tradicionalni začetek poletja.
4. julij	Dan neodvisnosti	Praznovanje Deklaracije o neodvisnosti; znano tudi kot "4. julij".
Prvi ponedeljek v septembru	Dan dela	Praznovanje dosežkov delavcev in tradicionalni konec poletja.
Drugi ponedeljek v oktobru	Kolumbov dan	počastitev Krištofa Kolumba, ki je za Evropo odkril Ameriko (v nekaterih zveznih državah, kot je Montana, se ne praznuje).
11. november	Dan veteranov	počastitev vseh vojaških uslužbencev (nekdanjih in sedanjih)
Četrti četrtek v novembru	Zahvalni dan	Jesenska trgatev in tradicionalni začetek "počitniške sezone".
25. december	Božič	Praznuje rojstvo Jezusa Kristusa (nekristjani ga praznujejo kot zimski praznik).

Zastava

Ameriško zastavo sestavlja 50 zvezd na modri podlagi in 13 črt, sedem rdečih in šest belih. Je eden od številnih simbolov Združenih držav, kot je beloglavi orel. 50 zvezd predstavlja 50 držav. Rdeča barva pomeni pogum. Modra pomeni pravičnost. Bela predstavlja mir in čistočo. 13 črt predstavlja 13 prvotnihkolonij.

Zastava ZDA