Razglasitev osvoboditve (1863): Lincolnov ukaz o osvoboditvi sužnjev

Razglasitev osvoboditve je bil ukaz ameriškega predsednika Abrahama Lincolna o osvoboditvi sužnjev v desetih državah. Veljal je za sužnje v državah, ki so se leta 1863 med ameriško državljansko vojno še vedno upirale. Dejansko ni takoj osvobodil vseh sužnjev v teh državah, saj so bila ta območja še vedno pod nadzorom Konfederacije. Vendar je takoj osvobodila vsaj 20 000 sužnjev in skoraj vse 4 milijone sužnjev (glede na popis prebivalstva Združenih držav iz leta 1860), ko je vojska Unije napredovala v konfederacijske države. Do trinajstega amandmaja k ustavi Združenih držav Amerike leta 1865 so imele samo zvezne države pravico odpraviti suženjstvo znotraj svojih meja. Zato je Lincoln v vlogi vrhovnega poveljnika izdal razglas kot vojni ukrep.

Z razglasitvijo je emancipacija postala cilj državljanske vojne. Prav tako je oslabila prizadevanja Anglije in Francije za uradno priznanje Konfederacije. Ko so enote Unije napredovale na uporniško (konfederacijsko) ozemlje, so na dan osvobodile na tisoče sužnjev. Mnogi niso čakali, ampak so pobegnili od svojih lastnikov, da bi zahtevali svobodo.

Pet suženjskih držav (mejne države) je ostalo zvestih Uniji in niso bile v vojni z zvezno vlado. Zato Lincoln ni imel pooblastil za osvoboditev sužnjev v teh zveznih državah, zato se ta razglas v teh državah ni uporabljal. Razglas prav tako ni veljal za Tennessee ter za območja v Virginiji in Louisiani, ki so jih sile Unije že nadzorovale.

Datum in vrsta ukaza

Končni razglas je bil izdan 1. januarja 1863, po predhodnem Preliminary Emancipation Proclamation od 22. septembra 1862, s katerim je Lincoln odpiral možnost takega ukrepa, če se Konfederacija ne bi vrnila v zvezo. Bil je predsedniški izvršni ukaz — znan kot Emancipation Proclamation — in je deloval kot vojaški ukrep, utemeljen s predsednikovimi pooblastili kot vrhovnega poveljnika z namenom oslabitve vojaške moči Konfederacije.

Pravna narava in omejitve

Razglasitev ni bila enaka splošni odpravi suženjstva. Njena moč je temeljila na vojaškem položaju in veljala je samo na ozemljih v uporu proti Uniji. V praksi je to pomenilo, da je razglas začel veljati šele tam, kjer je imel Unijin vojski dovolj nadzora, da ga je lahko izvršil. V zveznih mejnih državah (Delaware, Maryland, Kentucky, Missouri) in v že osvobojenih ali zasedenih delih Konfederacije razglas ni spremenil statusa sužnjev.

Izvedba in neposredne posledice

Ko so sile Unije osvobajale ozemlja, so bile osvobojene velike skupine ljudi. Poleg neposredne svobode je razglas omogočil prostovoljno pridružitev prostovoljcev afriškega porekla v vojsko Unije — več deset tisoč prostovoljcev se je pridružilo, kar je okrepilo vojaško moč Severa in spreminjalo družbeno sestavo armad. Skupno je med vojno v enote Unije vstopilo približno 180 000 Afroameričanov v kopenski vojski in okoli 19 000 v mornarici, kar je bistveno prispevalo k zmagi Unije.

Mednarodni in dolgoročni vpliv

Razglas je imel pomemben mednarodni učinek: zmanjšal je možnosti, da bi Velika Britanija ali Francija uradno priznali Konfederacijo, saj bi podprle režim, katerega glavna politična odločitev je bila braniti suženjstvo. V Združenih državah je razglas spremenil tudi politični in moralni značaj vojne — emancipacija je postala eden glavnih ciljev in je utrdila podporo splošnejšemu nasprotovanju suženjstvu.

Dokončna odprava suženjstva

Čeprav je razglas premaknil zgodovinsko hitenje proti svobodi, je bila popolna pravna odprava suženjstva dosežena šele z trinajstim amandmajem k ustavi Združenih držav Amerike konec leta 1865. V nekaterih delih Jug a novica o osvoboditvi ni prispela takoj — v Teksasu je na primer dejanska obvestila o svobodi prispela 19. junija 1865 (dogodek, ki ga danes obeležujemo kot Juneteenth).

Zapomnitve in zapuščina

Razglasitev osvoboditve velja za prelomnico v ameriški zgodovini: ni takoj izbrisala neenakosti, vendar je spremenila pravni in politični okvir za odpravo suženjstva in začela dolgotrajne spremembe v družbi. Njena zapuščina se kaže v zakonodaji, spominskih dogodkih in širšem zavedanju o civilnih pravicah, ki so sledile v desetletjih po državljanski vojni.

Razglasitev

Razglas je bil izdan v dveh delih. Lincoln je 22. septembra 1862 dejal, da bo v 100 dneh osvobodil vse sužnje na območjih, ki takrat niso bila pod nadzorom Unije. januarja 1863 je imenoval deset držav, v katerih bo razglasitev veljala: Teksas, Južna Karolina, Severna Karolina, Georgia, Alabama, Mississippi, Arkansas, Virginija, Kentucky in Louisiana. Pet obmejnih držav, v katerih je bilo suženjstvo še vedno zakonito, je bilo izvzeto in niso bile imenovane, ker so ostale zveste Uniji in se niso uprle. Tudi Tennessee ni bil imenovan, ker so sile Unije tam že ponovno vzpostavile nadzor. Več okrožij Virginije, ki so se od te zvezne države odcepila in oblikovala novo zvezno državo Zahodna Virginija, je bilo izrecno navedenih kot izjeme, prav tako več župnij v okolici New Orleansa v Louisiani. Naslednji odstavek je del citata iz Razglasa o osvoboditvi.

“

. ... vse osebe, ki so v kateri koli državi ali določenem delu države, katere ljudstvo se je uprlo Združenim državam, sužnji, so tedaj, v prihodnje in za vedno svobodne; izvršna vlada Združenih držav, vključno z njeno vojaško in pomorsko oblastjo, bo priznala in ohranila svobodo teh oseb ter ne bo ukrepala proti njim. Arkansas, Teksas, Louisiana [razen nekaterih imenovanih župnij], Mississippi, Alabama, Florida, Georgia, Južna Karolina, Severna Karolina in Virginija (razen oseminštiridesetih okrožij, imenovanih Zahodna Virginija [in nekaterih drugih okrožij v VA])

”

Le majhno število sužnjev, ki so bili že za linijami Unije, je bilo takoj osvobojenih. Ko so sile Unije napredovale, so bili dejansko osvobojeni skoraj vsi štirje milijoni sužnjev. Nekateri nekdanji sužnji so se pridružili vojski Unije.

Pred koncem vojne so nekatere obmejne države, ki so bile izvzete, odpravile suženjstvo znotraj svojih meja. Razglas je sicer osvobodil sužnje, vendar ni naredil suženjstva nezakonitega. Zato je Lincoln podprl spremembo ustave, ki je prepovedala suženjstvo. Trinajsti amandma, s katerim je bilo suženjstvo povsod v Združenih državah nezakonito, je bil sprejet konec leta 1865, osem mesecev po Lincolnovem umoru.

Območja, za katera je veljala razglasitev emancipacije, so označena z rdečo barvo. Območja, na katerih so bili sužnji, so označena z modro barvo.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je bila Razglasitev emancipacije?

V: Koliko sužnjev je bilo osvobojenih takoj?

V: Koliko sužnjev je bilo na koncu osvobojenih zaradi razglasitve?

V: Kdo je imel pred letom 1865 moč, da odpravi suženjstvo?

V: Kakšno vlogo je imel Lincoln pri izdaji razglasa?

V: Kakšen učinek je imela na prizadevanja Anglije in Francije, da bi priznali Konfederacijo?

V: Na katere države ta razglasitev ni vplivala?

Išči po črki