Hinduizem: definicija, zgodovina in glavna načela

Beseda hinduist izhaja iz indoarijske/sanskrtske besede Sindhu, ki je sanskrtsko ime za reko Ind, ki leži na meji med Indijo in Pakistanom. Gavin Flood navaja, da so besedo hindujci uporabljali Perzijci za ljudi, ki živijo onkraj reke Ind, napis Darija I., ki je bil napisan okoli leta 550-486 pred našim štetjem, pa hindujce označuje kot ljudi, ki živijo onkraj reke Ind. Ti zapisi hindujcev niso označevali kot religijo. Najstarejši zapis, ki hindujce označuje kot religijo, je morda kitajsko besedilo Xuanzangovega Zapisa o zahodnih regijah iz 7. stoletja po Kristusu in perzijsko besedilo Futuhu's-salatin 'Abd al-Malika Isamija iz 14. stoletja po Kristusu. Razlog za to je, da se ime religije imenuje hinduizem in ne hinduizem.

Arabski izraz al-Hind se je nanašal na prebivalce, ki živijo na drugi strani reke Ind. Hindustan je izraz za Indijo v hindujščini. Pomeni "dežela hindujcev", kar je pomenil, dokler v Indijo niso začeli prihajati muslimani. Arabski vpliv na hindujski jezik sanskrt je ustvaril nov jezik, imenovan hindi.

Izraz hinduist je bil pozneje uporabljen v nekaterih sanskrtskih besedilih, na primer v kasmirskih Rajataranginih (Hinduka, ok. 1450) in nekaterih bengalskih besedilih Gaudija Vaishnava iz 16. do 18. stoletja, vključno s Čaitanja Čaritamrito in Čaitanja Bhagavato. V teh besedilih so hindujce razlikovali od muslimanov, ki jih imenujejo javanci (tujci) ali mlecchi (barbari), v besedilu Čaitanja Čaritamrita iz 16. stoletja in besedilu Bhakta Mala iz 17. stoletja pa so uporabili besedno zvezo "hindujska dharma". Konec 18. stoletja so evropski trgovci in kolonisti začeli privržence indijskih religij imenovati s skupnim imenom hindujci. Izraz hinduizem, takrat zapisan kot hinduizem, je bil v angleškem jeziku uveden v 18. stoletju za označevanje verskih, filozofskih in kulturnih tradicij, ki izvirajo iz Indije.

Hinduizem je raznolik glede idej o duhovnosti in tradicij, vendar nima cerkvenega reda, nespornih verskih avtoritet, upravnega organa, preroka(ov) ali zavezujoče svete knjige; hindujci se lahko odločijo za politeizem, panteizem, monoteizem, monizem, agnostiko, ateizem ali humanizem. Zaradi širine in odprtosti hinduizma je težko oblikovati opredelitev. Hinduizem je bil opredeljen kot religija, versko izročilo, niz verskih prepričanj in "način življenja". Z zahodnega vidika se hinduizem tako kot druge vere imenuje religija. V Indiji imajo raje izraz dharma, ki je širši od zahodnega izraza religija.

Študij Indije, njenih kultur in religij ter opredelitev "hinduizma" so oblikovali interesi kolonializma in zahodno pojmovanje religije. Od devetdesetih let 20. stoletja so ti vplivi in njihovi rezultati predmet razprav med raziskovalci hinduizma, prevzeli pa so jih tudi kritiki zahodnega pogleda na Indijo.

Hindujska verovanja vključujejo (vendar niso omejena na) dharmo (etiko/obveznosti), samsaro (neprekinjen cikel rojstva, življenja, smrti in ponovnega rojstva), karmo (vsako dejanje ima svoj odziv), mokšo (osvoboditev iz samsare ali osvoboditev v tem življenju) in različne joge (poti ali prakse).

Purušarthe (cilji človeškega življenja)

Hinduizem je sprejel štiri prave cilje človeškega življenja: Dharma, Artha, Kama in Moksha. Znani so kot puruṣārthas:

Dharma (pravičnost, etika)

Dharma je v hinduizmu eden najpomembnejših ciljev človeka. Dharma je pomembna, ker omogoča delovanje vesolja in življenja ter vključuje dolžnosti, vrline in "pravilen način življenja". Hindujska dharma vključuje verske dolžnosti, moralne pravice in dolžnosti vsakega posameznika ter vedenje, ki omogoča družbeni red, pravilno ravnanje in tisto, ki je krepostno. Brihadarjanijaka Upanišada jo navaja takole:

Nič ni višje od Dharme. Šibki premaga močnejšega z Dharmo kot kralj. Resnično je Dharma Resnica (Satja); zato, kadar človek govori Resnico, pravijo: "Govori Dharmo"; in če govori Dharmo, pravijo: "Govori Resnico!" Kajti oboje je eno.

- Brihadaranijaka Upanišada, 1.4.xiv

V Mahabharati Krišna pravi, da je Dharma tista, ki skrbi za zadeve tega in onega sveta. (Mbh 12.110.11). Beseda Sanātana pomeni večna, trajna ali večna; tako Sanātana Dharma pomeni, da je to dharma, ki nima ne začetka ne konca.

Artha (preživetje, bogastvo)

Artha je v hinduizmu drugi cilj življenja, ki pomeni prizadevanje za bogastvo za preživetje in gospodarsko blaginjo. Vključuje politično življenje, diplomacijo in materialno blaginjo. Artha vključuje vsa "življenjska sredstva", dejavnosti in vire, ki človeku omogočajo, da je v stanju, v katerem želi biti, bogastvo, kariero in finančno varnost. Cilj artha v hinduizmu velja za pomemben cilj človeškega življenja.

Kāma (čutni užitek)

Kāma (sanskrt, pali; devanagari: काम) pomeni željo, željo, strast, užitek čutov, uživanje življenja, naklonjenost ali ljubezen, s spolno konotacijo ali brez nje. V hinduizmu Kama velja za pomemben in zdrav cilj človeškega življenja, če si ga človek prizadeva doseči, ne da bi pri tem žrtvoval Dharmo, Arto in Mokšo.

Mokṣa (osvoboditev, osvoboditev od samsare)

Mokša (sanskrt: मोक्ष mokṣa) ali mukti (sanskrt: मुक्ति) je končni, najpomembnejši cilj v hinduizmu. V eni od šol mokša pomeni osvoboditev od žalosti, trpljenja in saṃsāre (cikla rojstev in ponovnih rojstev). V drugih šolah hinduizma, kot je monistična, mokša pomeni samouresničitev, "spoznanje celotnega vesolja kot Jaza".

Karma in samsara

Karma pomeni dejanje, delo ali dejanje in tudi vedsko teorijo vzroka in posledice." Ta teorija je kombinacija (1) vzročnosti, ki je lahko moralna ali nemoralna; (2) moraliziranja, to pomeni, da imajo dobra ali slaba dejanja posledice, in (3) ponovnega rojstva. Teorija karme pomeni ''Kakršno koli izkušnjo ima trenutno človek, je posledica njegovega preteklega dela''. Ta dejanja so lahko v človekovem sedanjem življenju, v nekaterih šolah hinduizma pa tudi dejanja v preteklih življenjih. Ta cikel rojstva, življenja, smrti in ponovnega rojstva se imenuje samsara. Osvoboditev iz samsare z mokšo naj bi zagotovila trajno srečo in mir. Hindujski sveti spisi učijo, da je prihodnost odvisna od trenutnega delovanja in naših preteklih dejanj.

Moksha

Končni cilj življenja je po hinduizmu mokša, nirvana ali samadhi, vendar ga različne šole razumejo različno.Advaita Vedanta na primer pravi, da oseba po doseženem mokši spozna svojo "dušo, jaz" in jo identificira kot eno z Brahmanom (najvišja resničnost ali vzrok vsega). Privrženci dualističnih šol Dvaita trdijo, da oseba po doseženem mokši prepozna "dušo, jaz", ki se razlikuje od Brahmana, vendar je Brahmanu zelo blizu, in da bo po doseženem mokši preživela večnost v loki (višjih ravneh). Po teističnih šolah hinduizma je mokša osvoboditev iz samsare, medtem ko je za druge šole, kot je monistična šola, mokša mogoča v sedanjem življenju in je psihološki koncept.

Pojmovanje Boga

Hinduizem je raznolik in med drugim vključuje monoteizem, politeizem, panenteizem, panteizem, pandeizem, monizem in ateizem; v bistvu je to odvisno od izbire posameznika, zato se včasih hinduizem imenuje henoteističen (tj. vključuje predanost enemu bogu in hkrati sprejema obstoj drugih), vendar je vsak tak izraz preveč posplošen.

Hindujci verjamejo, da imajo vsa živa bitja dušo. Ta duša ali resnični "jaz" vsakega živega bitja se imenuje ātman. Verjamejo, da je duša večna. Po monističnih/panteističnih (nedualističnih) teologijah hinduizma (kot je šola Advaita Vedanta) se ta atman ne razlikuje od Brahmana. Cilj življenja je po mnenju šole Advaita spoznati, da je lastna duša enaka najvišji duši, da je najvišja duša prisotna v vsem in vsakomur, da je vse življenje medsebojno povezano in da je v vsem življenju enost. Dualistična šola (glej Dvaita in Bhakti) vidi Brahmana kot vrhovno bitje, ločeno od posameznih duš. Vrhovno bitje častijo različno kot Višnuja, Brahmo, Šivo ali Šakti, odvisno od sekte. Boga imenujejo Išvara, Bhagavan, Paramešvara, Devadu ali Devi, ti izrazi pa imajo v različnih šolah hinduizma različne pomene. Devi se običajno uporablja, kadar gre za žensko boginjo.

V hindujskih svetih spisih so nebesne entitete imenovane Deva (ali devī v ženski obliki; devatā se v hindujščini uporablja kot sinonim za Deva), kar v angleščini pomeni polbogovi ali nebeška bitja. Deva so sestavni del hindujske kulture in so upodobljeni v umetnosti, arhitekturi in z ikonami, zgodbe o njih pa so povezane v svetih spisih, zlasti v indijski epski poeziji in puranah. Vendar jih pogosto razlikujejo od Išvare, osebnega boga, pri čemer mnogi hindujci častijo Išvaro v eni od njegovih posebnih manifestacij kot svojega iṣṭa devatā ali izbrani ideal. Izbira je stvar posameznikovih preferenc ter regionalnih in družinskih tradicij. Množica dev velja za manifestacije Brahmana.

Hinduizem nima osrednje doktrinarne avtoritete in hindujci ne trdijo, da pripadajo določeni sekti ali tradiciji. Štiri glavne sekte v hinduizmu so: V hinduizmu so štiri skupine: vaišnavizem, šaivizem, šaktizem in smartizem.

Vajšnavizem je tradicija, ki časti Višnuja in njegove avatarje, kot sta Krišna in Rama. Ljudje te sekte so na splošno neasketični, meniški. Te prakse vključujejo skupnostne plese, petje kirtanov in bhadžanov, pri čemer nekateri verjamejo, da imata zvok in glasba meditativno in duhovno moč.

Šaivizem je tradicija, ki se osredotoča na Šivo. Šaiviste bolj privlači asketski individualizem in ima več podšol. Njihove prakse vključujejo predanost v slogu bhakti, vendar so se naslonili na filozofije, kot sta advaita in joga. Nekateri šaivi častijo v templjih, nekateri pa prakticirajo jogo in si prizadevajo, da bi bili eno s Šivo v sebi. Šaivi si predstavljajo boga kot pol moškega in pol ženskega, kot kombinacijo moškega in ženskega načela (Ardhanarišvara). Šaivizem je povezan s šaktizmom, kjer je Šakti videna kot Šivova žena. Šaivizem se prakticira predvsem na himalajskem severu od Kašmirja do Nepala in v južni Indiji.

Šaktizem se osredotoča na čaščenje boginje Šakti ali Devi kot kozmične matere in se v glavnem časti v severovzhodnih in vzhodnih državah Indije, kot sta Asam in Bengalija. Devi je upodobljena v nežnejših oblikah, kot je Parvati, Šivova soproga, ali pa kot bohinji bojevnici, kot sta Kali in Durga. Praznovanja v skupnosti vključujejo festivale, med katerimi so tudi procesije in potopitev idolov v morje ali druga vodna telesa.

Pametneži častijo vsa glavna hindujska božanstva, kot so Šiva, Višnu, Šakti, Ganeša, Surja in Skanda. Tradicija smarta se je razvila v (zgodnjem) klasičnem obdobju hinduizma okoli začetka skupne dobe, ko je hinduizem nastal iz interakcije med brahmanizmom in lokalnimi tradicijami. Tradicija Smarta je zelo podobna advaita vedanti, za njenega ustanovitelja ali reformatorja pa velja Adi Šankara, ki je čaščenje Boga z atributi (saguna Brahman) obravnaval kot potovanje k dokončnemu spoznanju Boga brez atributov (nirguna Brahman, Atman, samospoznanje).

Hindujska besedila so najstarejša na svetu in so bila napisana v sanskrtu in tamilščini. Najstarejše besedilo je Rig Veda, ki je stara približno 4000 let.Hindujska besedila lahko razdelimo na dva dela:

• Shruti (kar se sliši)
• Smriti (tisto, česar se spominjamo)

Shruti

Shruti ali Shruthi (sanskrt: श्रुति; IAST: Śruti; IPA/Sanskrit: [ʃrut̪i]) v sanskrtu pomeni "tisto, kar se sliši" Ta starodavna verska besedila, ki sestavljajo osrednji kanon hinduizma, vključujejo štiri Vede, vključno s štirimi vrstami priloženih besedil - Samhite, Brahmanami, Aranjakami in zgodnjimi Upanišadami

Smriti

Smriti (sanskrt: स्मृति, IAST: Smṛti), kar pomeni "to, kar se spominja", so hindujska besedila. Smriti so bila besedila, ki so se jih spominjali in so se širila z usti iz roda v rod. Smriti vključujejo (Mahābhārata in Rāmāyana), Dharmasūtre in Dharmaśāstre (ali Smritiśāstre), Arthasaśāstre, Purānas, Kāvya ali pesniško literaturo.

Po vsem svetu se praznujejo številni hindujski festivali, predvsem pa v Indiji in Nepalu. Ti festivali vključujejo čaščenje, daritve božanstvom, post, obrede, sejme, dobrodelnost, praznovanja, pudžo itd. Festivali večinoma praznujejo dogodke iz hindujske mitologije, spremembe letnih časov in spremembe v sončnem sistemu. Različne sekte praznujejo različne festivale, vendar festivale, kot so Diwali, Holi, Shivratri, Raksha Bandhan, Janamashtmi itd., praznuje večina hindujcev.

Periodizacija

Hinduizem lahko razdelimo na naslednje dobe

• Prevedske religije (predzgodovina in civilizacija v dolini Ind; do približno 1500 let pred našim štetjem);
• Vedsko obdobje (približno 1500-500 pr. n. št.);
• "Druga urbanizacija" (približno 500-200 pr. n. št.);
• Klasični hinduizem (približno 200 let pred našim štetjem - 1100 let po našem štetju);[opomba 20]
• Predklasični hinduizem (približno 200 let pred našim štetjem - 300 let po našem štetju);
• "Zlata doba" (cesarstvo Gupta) (ok. 320-650 n. št.);
• Poznoklasični hinduizem - puranski hinduizem (približno 650-1100 n. št.);
• islam in sekte hinduizma (približno 1200-1700 n. št.);
• Sodobni hinduizem (od okoli leta 1800).

Izvor

Začetki hinduizma niso znani, vendar najzgodnejši sledovi hinduizma izvirajo iz mezolitika na najdiščih, kot so skalne poslikave v skalnih zavetiščih Bhimbetka, ki segajo v obdobje 30.000 let pred našim štetjem ali starejše, ter iz neolitika. Za nekatere verske prakse lahko trdimo, da so nastale 4000 let pred našim štetjem. Še vedno obstaja več plemenskih religij, čeprav njihove prakse morda niso podobne prazgodovinskim religijam.

Varna, ki se je pozneje med britansko vladavino preoblikovala v kastni sistem, po enem od mnenj kaže, kako močno so mnogi čutili, da mora vsak človek slediti svoji dharmi ali poti, ki mu je bila namenjena. Številni hindujci pravijo, da je v nasprotju s pravim pomenom dharme. Vendar ima varna v hindujski družbi veliko vlogo. Njena poznejša preobrazba v kastni sistem pod britansko vladavino v Indiji je izgubila naklonjenost in je po osamosvojitvi Indije postala nezakonita.

Puja (čaščenje) poteka v mandirju (templju). Mandirji so različno veliki, od majhnih vaških svetišč do velikih stavb, obdanih z obzidjem. Ljudje lahko mandir obiščejo kadar koli, da molijo in sodelujejo pri bhadžanih (verskih pesmih). Hindujci častijo tudi doma in pogosto imajo posebno sobo s svetiščem določenih bogov.

Gradnja templjev v Indiji se je začela pred skoraj 2000 leti. Najstarejših templjev, zgrajenih iz opeke in lesa, ni več. Kasneje se je začel uporabljati kamen. Templji so zaznamovali prehod hinduizma iz vedske religije obrednih žrtvovanj v religijo bhakti ali ljubezni in predanosti osebnemu božanstvu. Gradnjo templjev in način čaščenja urejajo stari sanskrtski spisi, imenovani agame, ki jih je več in obravnavajo posamezna božanstva. Arhitektura, običaji, rituali in tradicije templjev v različnih delih Indije se precej razlikujejo. Med obrednim posvečenjem templja se v glavno kamnito božanstvo templja z obredom prikliče prisotnost univerzalnega vseobsegajočega Brahmana, s čimer božanstvo in tempelj postaneta sveta in božanska.

Bhakti šole

Šola bhakti (predanosti) je dobila ime po hindujskem izrazu, ki označuje blaženo, nesebično in vseobsegajočo ljubezen do Boga kot ljubljenega očeta, matere, otroka ali katerega koli drugega odnosa, ki je privlačen v bhaktijevem srcu. Filozofija bhakti si prizadeva, da bi se prek osebne oblike dotaknila univerzalne božanskosti, kar pojasnjuje razširjenost številnih bogov in boginj v Indiji, ki pogosto odražajo posebna nagnjenja majhnih regij ali skupin ljudi. Ta je razumljena kot oblika joge ali združitve in si prizadeva za raztopitev ega v Bogu, saj se zavest o telesu in omejenem umu kot o sebi šteje za dejavnik, ki razdvaja duhovno uresničevanje. V bistvu je Bog tisti, ki povzroča vse spremembe, ki je vir vseh del in ki deluje prek bhakte kot ljubezen in svetloba. 'Grehi' in zla dejanja bhakte naj bi odpadli sami od sebe, bhakta naj bi se rešil, omejenost naj bi bila celo presežena zaradi Božje ljubezni. Gibanja bhakti so pomladila hinduizem s svojim intenzivnim izražanjem vere ter odzivnostjo na čustvene in filozofske potrebe Indije. Upravičeno lahko rečemo, da so vplivala na največji val sprememb v hindujski molitvi in obredu od starodavnih časov.

Najbolj priljubljen način izražanja ljubezni do Boga v hindujski tradiciji je puja ali obredna pobožnost, pri kateri se pogosto uporablja murti (kip) v povezavi s petjem ali prepevanjem meditacijske molitve v obliki manter.

Ob izvajanju pudže se včasih pojejo pobožne pesmi, imenovane bhadžani (napisane predvsem v 14.-17. stoletju), kirtan (slavljenje) in arti (prečiščena oblika vedskega ognjenega obreda). Ta precej organski sistem pobožnosti poskuša posamezniku pomagati pri povezovanju z Bogom prek simbolnega medija. Vendar pa je rečeno, da se bhakta zaradi vse večje povezanosti z Bogom sčasoma lahko izogne vsem zunanjim oblikam in se popolnoma potopi v blaženost nediferencirane Ljubezni v Resnici.

Na splošno je bhakti ustvarila množico pobožne literature, glasbe in umetnosti, ki je obogatila svet in dala Indiji nov duhovni zagon, izogibajoč se nepotrebnim obredom in umetnim družbenim mejam. Za več informacij glejte bhakti joga.

Tantrizem

Po besedah najbolj znanega zahodnega učenjaka tantrikov, sira Johna Woodroffa (psevdonim Arthur Avalon): "Indijske tantre, ki jih je veliko, so Sveto pismo (šastra) kalijuge in kot take obsežen vir sedanjega in praktičnega ortodoksnega 'hinduizma'. Tantra šastra je dejansko, ne glede na njen zgodovinski izvor, razvoj Vaidike Karmakande, ki je bila razglašena za potrebe te dobe. Šiva pravi: "V korist ljudi dobe Kali, ljudi brez energije, katerih obstoj je odvisen od hrane, ki jo uživajo, je podan nauk Kaula, o ugoden!" (IX. poglavje, 12. verz). V Tantro se moramo torej obrniti, če želimo dobro razumeti tako obrede, jogo in sadhane vseh vrst kot tudi splošna načela, katerih so te prakse le objektivni izraz." (Uvod k prevodu knjige Mahanirvana Tantra sira Johna Woodroffa.)

Beseda "tantra" pomeni "traktat" ali "nadaljevanje" in se uporablja za različna mistična, okultna, medicinska in znanstvena dela, pa tudi za tista, ki jih danes obravnavamo kot "tantrična". Večina tantrov je bila napisana v poznem srednjem veku in izhaja iz hindujske kozmologije in joge.

Ahimsa in krava

Mnogi hindujci so vegetarijanci (ne jedo mesa) zaradi spoštovanja življenja. Približno 30 % današnjega hindujskega prebivalstva, zlasti v ortodoksnih skupnostih na jugu Indije, v nekaterih severnih državah, kot je Gudžarat, in na številnih brahmanskih območjih po vsej podcelini, je vegetarijancev.

Večina hindujcev, ki jedo meso, ne jé govedine. Nekateri ne uporabljajo niti usnjenih izdelkov. To je najverjetneje zato, ker so se mnogi hindujci tako zelo zanašali na kravo za vse vrste mlečnih izdelkov, obdelovanje polj in gorivo za gnojenje, da je njen status voljne "skrbnice" človeštva prerasel v skoraj materinski lik. Čeprav večina hindujcev krave ne časti in so pravila o prepovedi uživanja govedine nastala dolgo po tem, ko so bile napisane Vede, ima krava še vedno častno mesto v hindujski družbi. Pravijo, da je Krišna Govinda (pastir krav) in Gopala (zaščitnik krav), Šivov spremljevalec pa je bik Nandi. Zaradi poudarjenega vegetarijanstva (ki se ga ob verskih dnevih ali posebnih priložnostih običajno držijo tudi hindujci, ki jedo meso) in svete narave krave ni čudno, da je v večini svetih mest in območij v Indiji prepovedana prodaja mesnih izdelkov, med hindujci pa obstaja gibanje za prepoved zakola krav ne le v določenih regijah, temveč v vsej Indiji.

Hindujski simboli

Hindujci uporabljajo številne simbole in znake. Najpomembnejša simbola, ki ju uporabljajo hindujci, sta "Aum" in "svastika (hinduizem)".

Oblike čaščenja: murti in mantre

V nasprotju s splošnim prepričanjem prakticirani hinduizem ni niti politeističen niti strogo monoteističen. Različni hindujski bogovi in avatarji, ki jih častijo hindujci, so razumljeni kot različne oblike ene resnice, ki včasih presega zgolj boga in je brezoblična božanska podlaga (Brahman), kar je podobno monizmu, vendar ne omejeno nanj, ali pa kot eno monoteistično načelo, kot sta Višnu ali Šiva.

Hindujci se zavedajo, da je edini vir brez oblike (nirguna brahman, brez lastnosti) ali osebni bog (saguna brahman, z lastnostmi) in da lahko različni ljudje na eno resnico gledajo različno. Hinduizem spodbuja vernike, da opišejo in razvijejo osebni odnos z izbranim božanstvom (ishta devata) v obliki boga ali boginje.

Čeprav nekateri popisi kažejo, da je častilcev takšne ali drugačne oblike Višnuja (t. i. vajšnavov) 80 %, častilcev Šive (t. i. šajvistov) in Šakti pa preostalih 20 %, so te številke morda zavajajoče. Velika večina hindujcev časti številne bogove kot raznobarvne oblike iste prizme Resnice. Med najbolj priljubljenimi so Višnu (kot Krišna ali Rama), Šiva, Devi (mati kot številna ženska božanstva, kot so Lakšmi, Sarasvati, Kali in Durga), Ganeša, Skanda in Hanuman.

Omenjena božanstva se pogosto častijo s pomočjo slik ali ikon (murti), ki naj ne bi bile bogovi sami, temveč vodniki za zavest častilca, označevalci človeške duše, ki označujejo neizrekljivo in neizmerno naravo ljubezni in veličine Boga. So simboli večjega načela, ki ga predstavljajo, nikoli pa se ne domneva, da so koncept ali entiteta sama. Tako je hindujsko čaščenje podob oblika ikonolatrije, pri kateri se simboli častijo kot domnevni znaki božanskosti, v nasprotju z malikovanjem, za kar so hindujci pogosto (napačno) obtoženi. Za več podrobnosti o tej obliki čaščenja glejte murti.

Mantra

Hindujci uporabljajo več molitev in skupin besed. Nekatere skupine besed se imenujejo mantre. Te besede naj bi govorcu omogočile globljo koncentracijo in razumevanje ter ga tako približale Brahmanu. Znana mantra je om ali aum. Simbolizira Brahman in je pogosto začetna beseda v številnih molitvah. Če želite mantro dobro izgovoriti, jo izgovarjajte počasi in z globokim glasom.

V Indiji, na Mauritiusu in v Nepalu ter na indonezijskem otoku Bali živi več ljudi, ki so hindujci, kot tistih, ki niso.V teh državah, zlasti v Nepalu in Indiji, je hinduizem zelo priljubljen. Tudi v teh državah živi veliko hindujcev:

• Bangladeš (12 milijonov),
• Šrilanka (2,5 milijona),
• ZDA (2,0 milijona)
• Pakistan (3,3 milijona),
• Južna Afrika (1,2 milijona),
• Združeno kraljestvo (1,2 milijona),
• Malezija (1,1 milijona),
• Kanada (0,7 milijona),
• Fidži (0,5 milijona),
• Trinidad in Tobago (0,5 milijona),
• Gvajana (0,4 milijona),
• Nizozemska (0,4 milijona),
• Singapur (0,3 milijona)
• Mjanmar (0,3 milijona),
• Surinam (0,2 milijona),
• Avstralija (0,1 milijona).

Močne hindujske skupnosti so tudi v državah nekdanje Sovjetske zveze, zlasti v Rusiji in na Poljskem. Na indonezijskih otokih Java, Sulawesi, Sumatra in Borneo je prav tako veliko hindujskega prebivalstva. Hinduizem je v svoji jogijski smeri še bolj razširjen po vsem svetu, saj je samo v Združenih državah Amerike 30 milijonov (manj kot en odstotek ne more biti 30 milijonov za prebivalstvo ZDA) hindujcev.