Mahabharata, to je velika Bharata, je eden od dveh najpomembnejših starodavnih epov v Indiji, drugi je Ramajana. Mahabharata je bila sestavljena v stari Indiji in velja za eno najobsežnejših epov na svetu. Po tradicionalni indijski izročilu jo je sestavil eden od modrecev, Vjasa, medtem ko legenda pripoveduje, da je Mahabharato napisal bog Ganeša, medtem ko ji je Vjasa narekoval — po eni izmed ljudskih tradicij naj bi se to zgodilo v mestu Rourkela v zvezni državi Odisha. Epos obsega več deset tisoč verzov (v literaturi se pogosto navaja okoli 100.000–110.000 šlok, število pa se razlikuje med različnimi rokopisi in izdajami).

Sestavljanje Mahabharate je bilo postopno: sodobni raziskovalci menijo, da se je delo oblikovalo in dopolnjevalo skozi več stoletij, približno od zgodnjega železnega obdobja do pozantične dobe (v grobem od 8. stoletja pr. n. št. do 4. stoletja n. št.). Tradicija pravi, da je modrec Vjasa epos učil svojega sina Suka ter svoje učence, med njimi Vaisampayano in druge. Kralj Džanamedžaja (Janamejaya), Parikšitov sin in vnuk glavnih junakov epa, je po izročilu priredil veliko žrtvovanje (jajna), na katerem je bilo slovesno predajano in pripovedovano gradivo. Po Vyasovem nasvetu je Vaisampayana epos pripovedoval Janamejayi. Pozneje je drug modrec, Suta, Mahabharato pripovedoval Janamejayi, Saunaki in drugim med žrtvovanjem, ki ga je Saunaka opravil v Naimisaranyi, ki je blizu Sitapurja v Utar Pradešu. Oralna tradicija in kasnejše pisne različice so vodile do številnih rokopisnih variacij; v 20. stoletju je nastala tudi kritična izdaja, ki skuša rekonstruirati zgodnejšo besedilo.

Struktura in vsebina

Epos je razdeljen na osemnajst glavnih delov ali knjig, ki se v Mahabharati imenujejo parvan (parva = knjiga). Poleg teh je občasno prištevan tudi Harivamša kot dopolnilo oziroma devetnajsto poglavje. Glavne teme epa so zgodba o sporu med rodbinama Pandavov in Kauravov, vojna na polju Kurukshetre, etična in verska vprašanja, politična modrost, filozofija in verske prakse hinduizma. Spodaj so navedeni osemnajst parv z jedrnatim opisom vsakega:

  • Adi Parva – uvodni del; rodoslovja, ustanovitvene zgodbe, zgodnje pripetljaje, rojstva in odraščanje Pandavov in Kauravov.
  • Sabha Parva – pripoved o dvoru, dvoriščnih dogodkih in sporu zaradi prepovedi ter izgnanstva Pandavov (vključuje igro na kocki).
  • Vana Parva – obdobje izgnanstva v gozdu; številne prigode, poučne pripovedi in askezi.
  • Virata Parva – Pandavi v preobleki v kraljestvu Virata in dogodki ob skritem bivanju.
  • Udyoga Parva – priprave na vojno, poskusi pogajanj in diplomacija pred bojem.
  • Bhishma Parva – začetek velike vojne na Kurukshetri; v tem delu je vključena tudi Bhagavadgita, filozofski dialog med Krišno in Ardžuno.
  • Drona Parva – nadaljevanje bojev z vodjo Drono; vojaške strategije in ključi spopadov.
  • Karna Parva – obdobje, ko vodi vojsko Karna, osredotočeno na njegove bojne podvige in usodo.
  • Shalya Parva – nadaljevanje spopadov pod poveljstvom Šalye.
  • Sauptika Parva – posledice bitke, povračila in nočne pobitja vojnim sovražnikom.
  • Stri Parva – solze in pritožbe žensk po vojni; govori o izgubi in žalovanju.
  • Shanti Parva – povojno ureditve, modrost in nauki o vladanju ter dolžnostih (dharma).
  • Anushasana Parva – nadaljnja navodila in etični nauki, pravila družbenega življenja.
  • Ashvamedhika Parva – opis asvamedhe (konjske žrtve) in povezanih dogodkov po vojni.
  • Ashramavasika Parva – življenje starejših prostoritev, umik junakov v asketski življenjski slog.
  • Mausala Parva – dogodki, ki privedejo do propada določenih rodov; notranji spopadi in katastrofe.
  • Mahaprasthanika Parva – zadnji odhodi in duhovni zaključki življenja junakov.
  • Svargarohana Parva – vzpon v nebesa in sklepna poglavja o usodi glavnih akterjev.

Bhagavadgita in filozofski pomen

Bhagavadgita je kratek, a izjemno vpliven del Mahabharate, predstavljen kot dialog med Krišno in Ardžuno. V pogovoru so obravnavane teme dolžnosti (dharma), dejanja (karma), predanosti (bhakti), znanja (jnana) in poti do osvoboditve (mokša). Zaradi svojih filozofskih, verskih in etičnih naukov je Bhagavadgita samostojno študijsko besedilo in je imela velik vpliv na indijsko misel ter tudi na moderno filozofijo in politiko.

Glavni junaki, teme in vpliv

V središču epa sta spor in vojna med rodbinama Pandavov in Kauravov, pri čemer ključne osebe vključujejo Pandave (peterico bratov), Krišno kot svetovalca in božanskega vodnika, Ardžuno kot osrednjega bojevnika, Draupadi kot pomembno žensko figuro, dalje Bhishmo, Drono, Karno in druge. Ep se ukvarja z zapletenimi etičnimi dilemami, dolžnostjo posameznika v družbi, naravo oblasti, vojno in posledicami nasilja ter versko-praktičnimi vprašanji.

Mahabharata je imela in še ima ogromen vpliv na indijsko kulturo: od verskih razlag, gledališča, plesa, slikarstva, do sodobnih literarnih adaptacij, filmov in televizijskih serij. Njene zgodbe, pregovori in etični problemi so del vsakdanje govorice in misli v mnogih južnoazijskih skupnostih. Besedilo je bilo prevedeno v številne jezike in proučevano v akademskih, religioznih in filozofskih kontekstih po celem svetu.

Za bralce, ki želijo poglobljeno branje, so na voljo različne izdaje: od ljudskih prepisov in poenostavljenih povzetkov do kritičnih izdaj in sodobnih prevodov s komentarji, ki pomagajo razumeti kompleksno zgodbo in bogat miselni svet Mahabharate. Harivamša je pogosto omenjen kot dodatek ali devetnajsti del, ki nadaljuje nekatera rodoslovja in zgodbe o Krišni.